V vojni ne umirajo samo vojaki in civilisti, temveč tudi zdravniško osebje. Še posebno v Gazi in vse bolj tudi v Libanonu. Plastični kirurg Tom Potokar je pekel v Gazi že izkusil, zdaj se na večtedensko misijo odpravlja v Libanon. Kar pripoveduje, ni prijetno. A še bistveno hujša je realnost, ko skuša maloštevilno zdravniško osebje oskrbeti po sto in več hudo ranjenih ljudi naenkrat.

Koga sprejmete najprej v operacijsko sobo, ko naenkrat pride v bolnišnico toliko ljudi s hudimi poškodbami?

Na vojnem območju je bistveno, da imamo triažni oddelek. Če le lahko, ga postavimo že pred vhodom v bolnišnico, največkrat gre za večje šotore. Preprečiti želimo, da bi vsi poškodovani naenkrat prišli na urgenco, saj bi bil kaos še večji. Tako smo v bolnišnici Al Šifa ravnali že leta 2018, ko smo imeli ogromno poškodovanih po velikem pohodu vrnitve.

V mobilnem triažnem oddelku imamo boljši pregled nad vsemi bolniki: kdo potrebuje takojšnjo operacijo, da mu rešimo življenje ali okončino, kdo lahko počaka nekaj ur ali celo kakšen dan in koga lahko odpravimo s takojšnjim previjanjem, ali – kar je najhuje – da vidimo, kateri pacient nima več možnosti za preživetje, ker ima tako hude poškodbe, opekline, nizek krvni tlak in še komaj diha. Takšnim ljudem žal ne moremo pomagati.

A ko si v Gazi, je največji problem, da bi morali večino ljudi takoj sprejeti na urgentni oddelek. Praktično vsi potrebujejo nujno operacijo, toda pri omejenem številu operacijskih sob in zdravniškega osebja je stiska velika. Včasih skušamo v operacijsko sobo sočasno spraviti dva pacienta, a še vedno potrebujemo dve operacijski mizi in dve operacijski ekipi. Ko je množica ljudi enako poškodovana, je nemogoče določiti prioritete.

Kdo ima prednost? Otroci, ženske, starejši?

Vse, kar vam razlagam, se sliši precej organizirano, toda realnost je čisti kaos. Sploh ker se vse dogaja izredno hitro in stresno. Ljudje kričijo in trpijo, zraven vsakega pacienta so še drugi poškodovani sorodniki, povsod naokoli je polno krvi … Odločitve sprejemamo po najboljših močeh, zato v operacijsko sobo najprej vzamemo nekoga, ki zelo močno krvavi, ampak potem takoj vidiš že drugo osebo, ki ne krvavi nič manj.

Ko se učiš, kako ravnati z najtežjimi primeri, v nobenem učbeniku ne piše, da so zraven še poškodovani sorodniki, niti nimaš drugih pacientov, ki kričijo od bolečin, niti nad tabo ne letijo vojaški droni in nikjer v bližini ni eksplozij. Kdo naj gre torej prvi v operacijsko sobo, je naše večno vprašanje. A pravega odgovora ni.

Vendar ko je nekdo na operacijski mizi, kje se lotite? Pri vseh krvavitvah, zlomljenih kosteh in opeklinah?

V normalnem življenju imajo urgentni pacienti večinoma poškodbe ene vrste. Nekdo pade z drevesa ali ima prometno nesrečo, zato ima zlomljeno nogo ali roko, spet kdo drug se polije z razgretim oljem in ima opekline. Toda v vojni imamo ogromno ljudi, ki imajo zlomljene kosti, hudo opečeno kožo in še polno ran s šrapneli, drobci stekla in drugega materiala, ki po eksplozijah leti naokoli. Moje področje so opekline, a na istih pacientih pogostokrat vidim, da imajo tudi odprte zlome kosti, ko je kost včasih povsem uničena, in še ogromno drugih odprtih ran. Takšni pacienti potrebujejo sočasno ortopedskega kirurga in plastičnega kirurga.

Sreča v nesreči je, da se je skozi leta v Gazi izurilo že mnogo kirurgov, kako ravnati z odprtimi ranami. A če je zraven še polno opeklin, obstaja velika nevarnost infekcij, saj težko vse paciente ustrezno in redno previjamo. Pri opeklinah moraš recimo odstraniti poškodovano kožo, kar je dolg postopek, zraven potrebuješ transfuzijo krvi, a če ima ista oseba še odprte zlome kosti, se možnost komplikacij in infekcij močno povečuje. To je tudi razlog, zakaj opravimo toliko amputacij.

Kako težka je odločitev za amputacijo? Še posebno pri otrocih?

Ogromno otrokom sem že amputiral noge in roke. To je vedno grozna odločitev. Razumljivo je, da pacient noče amputacije, prav tako družina, a včasih pomaga, če stvari razložiš, da lahko amputacija reši življenje, saj se sicer infekcija razširi naprej po telesu do smrti. Pri enem od otrok je bila dlan že posušena kot usnje in povsem črna, zato v takšnem primeru razumejo, da kaj drugega kot amputacija ni več mogoče, a ne vedno, sploh ne otroci.

Spomnim se tudi pacienta, ki je imel na operacijski mizi srčni zastoj, toda ko smo mu amputirali roko in očistili vse odprte rane, se je njegovo stanje počasi stabiliziralo.

Ampak vedno gre za težko odločitev. Lokalni zdravniki so večkrat nejevoljni. A jih razumem, saj so videli toliko amputacij, da jih ne želijo več. Precej zdravnikov tudi počaka, da odločitev sprejme nekdo drug. Videl sem primere, kako so nekoga že petkrat ali šestkrat previli, ker so čakali na mnenje plastičnega kirurga, a ko sem prišel k pacientu, je bilo očitno, da bi bilo treba roko že zdavnaj amputirani, saj je samo še visela na koži. Čeprav moram na koncu jaz prevzeti odločitev, razumem lokalne zdravnike. Tudi jaz sem med službovanjem v Walesu pri amputacijah vedno želel dobiti še vsaj eno drugo mnenje, da je amputacija edina rešitev.

Ali kdaj pomislite, koliko boljšo oskrbo bi imeli vsi ti ljudje, če bi šlo za posamičen primer nekje na Zahodu?

Če bi se samo en pacient iz Gaze z vsemi temi poškodbami znašel v evropski bolnišnici, bi vsi delali le zanj. Recimo leta 2018 smo imeli ogromno pacientov s strelnimi ranami. Pri nas na Zahodu bi bil samo en takšen pacient glavni primer, toda v Gazi smo imeli v 24 urah kar 250 pacientov s hudimi strelnimi ranami.

Zdravljenje na vojnem območju je zato precej drugačno. Upoštevati je treba principe vojne kirurgije. Prvi je, da iz ran očistiš vse tujke in odmrlo tkivo, da preprečiš okužbo, potem pa rano ustrezno poviješ in pustiš za nekaj dni. Toda problem je, ker imajo pacienti naenkrat različne poškodbe. Četudi zagotoviš samo osnovno zdravljenje, vsak pacient potrebuje veliko našega časa, obenem pa je takšnih primerov na desetine in desetine.

In tako ni samo en dan ali dva, temveč že več kot leto dni.

Ob tem si lahko zamislite še pomanjkanje zdravil, občasne električne mrke in vsesplošno nevarnost. Saj nekaj zdravil občasno prispe, toda zaloge zdravil in opreme so daleč od dejanskih potreb. Enako velja za zalogo goriva za generatorje, ko zmanjka elektrike.

Čedalje manj je tudi zdravniškega osebja. Nekaj ljudi je odšlo takoj na začetku, ko so še lahko, precej je mrtvih ali poškodovanih, tuje zdravniške službe pa niso vseskozi v Gazi, saj se izmenjujejo. Tisti, ki so tam, delajo v ekstremnem fizičnem in psihičnem naporu. Nazadnje sem bil v Gazi šest tednov in delal po 12 ali 14 ur na dan. To je izreden napor, a še zmeraj sem bil tam samo šest tednov. Lokalni zdravniki imajo takšen delavnik vsak dan že leto dni.

Do zdaj sva govorila samo o pacientih, ki potrebujejo prvo pomoč. A kaj se z njimi dogaja med okrevanjem, ko prav tako potrebujejo zdravniško oskrbo?

Že v idealnih razmerah bi bila njihova oskrba dolgotrajna, zato je verjetnost komplikacij v Gazi še toliko večja. Zdravljenje opeklin včasih traja leta in leta, sploh na pregibnih delih. Nemalokrat bi morali opraviti nove operacije, kar si je v trenutnih razmerah nemogoče zamisliti. Prav zato sem presenečen, koliko pacientov se je kljub temu dobro pobralo, čeprav sem bil za marsikoga pesimistično prepričan, da bo zaradi resnosti poškodb umrl. V vojni je zato bistveno, da se vrneš k osnovam. Reševanje življenj, čiščenje ran in preprečevanje infekcij. Vse ostalo v Gazi ni mogoče, čeprav je jasno, da je pri več kot 100.000 poškodovanih ljudeh ogromna potreba po dolgotrajni oskrbi.

Ob tem moramo imeti v mislih še ljudi z rednimi boleznimi, saj imajo mnogi visok krvni tlak, diabetes, rakava obolenja … In potem še stres, strah in pomanjkanje hrane, kar vse vpliva na psihološke težave. Vse to so razlogi, da je stanje katastrofalno.

Kako potem potekata previjanje in preprečevanje okužbe v dneh, tednih in mesecih po opeklini?

V normalnih razmerah pošlješ pacienta domov in mu rečeš, naj pride na pregled čez dva dni, potem čez en teden in kasneje čez dva tedna. A vse to v Gazi ni mogoče. Največji problem je, kam pacienta sploh poslati. Vsi ti ljudje imajo uničene domove in so bili v zadnjem letu že večkrat razseljeni. Že odpust iz bolnišnice je zato kompliciran, kaj šele, da se potem vrne do zdravnika, saj bombe padajo ves čas in je vsako premikanje izredno nevarno.

V Gazi so samo štiri bolnišnice, ki omogočajo različne vrste zdravljenja, ostale so bistveno manjše in zagotavljajo le osnovno pomoč. Med večjimi bolnišnicami sta le dve specializirani za opekline, to sta Al Šifa in Kan Junis, a ravno ti sta utrpeli največ poškodb zaradi bombardiranja. Nekaj časa celo nista obratovali, kasneje pa v precej omejeni obliki. Opekline ljudi se bodo zato zacelile same, kot se pač bodo. Naslednji ustrezen pregled bodo imeli šele, ko bo konec vojaškega nasilja in bo spet več zdravniškega osebja in zdravil.

Ali med plastično operacijo razmišljate tudi o estetiki, da bodo brazgotine čim manjše, ali zgolj lovite čas za reševanje življenj? Sploh pri mladih, ki so lahko zaradi obraznih brazgotin ali amputacij zaznamovani za vse življenje.

Princip je jasen – sprva funkcionalnost, nato oblika. Pacient mora najprej preživeti, nato preprečujemo amputacije in invalidnost, šele na koncu razmišljamo, kakšna bo vizualna podoba brazgotine. V normalnem okolju, ko imaš več časa, seveda razmišljaš tudi o estetiki. Še posebno pri globokih opeklinah je pomembno, da za lepši videz čim prej operiraš. Toda ko imaš na desetine ljudi z opeklinami in drugimi poškodbami, razmišljaš samo o reševanju življenj. Ker najprej moraš operirati najtežje poškodovane, šele kasneje pride na vrsto nekdo z opeklino na roki. Vse, kar bi počeli v normalnem življenju, v vojni ne. A vsi ti primeri bodo problem, ko bo vojne konec. In res jih bo veliko.

Morda poznate podatke, koliko ljudi umre kasneje, ker nimajo ustrezne rehabilitacije?

Konkretnih podatkov nimam, a vem za nekaj primerov, ko so ljudje v nasprotju s pričakovanji precej dobro okrevali. Spomnim se otroka, ki je imel večje opekline, kar je slab obet celo ob najboljši oskrbi, a se je izvlekel. Verjetno je slabše v drugih bolnišnicah, kjer nimajo specialistov za opekline. Problem je, ker jih v Gazi ni veliko. Tudi mednarodne zdravniške organizacije imajo le redko v ekipi plastičnega kirurga, zato večina ljudi z opeklinami nima ustrezne oskrbe.

Opravite kakšno operacijo brez anestezije?

Jaz nisem niti ene, a sem za takšne primere slišal iz drugih bolnišnic. Čeprav vlada vsesplošno pomanjkanje zdravil, le nismo imeli takšnega pomanjkanja, da bi operacijo opravljali brez anestezije. Možno seveda je, a na lastne oči česa takšnega nisem videl. K sreči smo imeli v naši ekipi sijajnega anesteziologa.

Kdaj v takšnem okolju končate delovni dan?

Dnevi se razlikujejo, čeprav je vedno veliko dela. Največkrat začnem ob sedmih ali osmih zjutraj in končam ob osmih zvečer. Drugje po svetu, kadar nismo neposredno na bojišču, gremo zvečer še na večerjo in sprehod, kar v Gazi ni mogoče. V Gazi sem delal tudi dlje, tja do desetih zvečer, a potem sem bil tako utrujen, da sem samo zaspal. Vzmetnico sem imel kar na tleh v bolnišnici skupaj z drugimi ljudmi. V šestih tednih sem izgubil kar enajst kilogramov, a tega shujševalnega programa ne bi priporočal nikomur.

Ste se kdaj bali, da boste zaradi eksplozije tudi sami pristali na operacijski mizi?

V Gazi živita dva milijona ljudi. Nobenega razloga ni, da bi bilo moje tveganje kaj bolj posebno od njihovega. Jaz imam izbiro. Nihče me ni prisilil, da sem šel v Gazo. Seveda tveganje čim bolj omejujemo. Pristojne obveščamo o našem gibanju, skrbimo za dobro komunikacijo in sledimo pravilom, kaj lahko delamo in kaj ne. Ob spoštovanju pravil načeloma ne bi smelo biti težav, a to ne pomeni, da je varno. Pomembne so tudi izkušnje. Če si večkrat v takšni situaciji, prej prepoznaš, kdaj stvari pobegnejo iz rok in je nujen umik.

V Gazi vseskozi slišiš bombardiranje, a če si tam, eksplozije tudi pričakuješ. Če tega nočeš, potem ne greš v Gazo. Nekaj eksplozij je bilo zelo blizu naše bolnišnice, enkrat je neki kos celo priletel skozi okno. Ampak ponavljam; jaz imam možnost izbire, ljudje iz Gaze je nimajo.

Obstajajo celo poročila, da izraelski vojaki prihajajo v palestinske bolnišnice in grozijo pacientom.

Česa takšnega nisem videl, zato ne morem komentirati.

Izrael pa vseskozi trdi, da se Hamasovi borci skrivajo za civilisti v bolnišnicah in šolah.

Tudi česa takšnega nisem videl. Vem pa, da politiki vseh držav brezsramno lažejo. Stopijo pred novinarje in se brez zadržkov preprosto zlažejo.

Gaza je majhno območje z zelo gosto poselitvijo, zato si verjetno vedno nekje blizu uporniškega vojaka. Ampak osebno nisem videl nobenega Hamasovega borca, ki bi se skrival v naši bolnišnici, niti niso noter prihajali izraelski vojaki. Niti slučajno ne vem, kje se skrivajo Hamasovi pripadniki, niti to ni moja stvar. Tam sem, da zdravim ranjence, kdorkoli že so. A glede na to, kakšno območje je Gaza, se gotovo skrivajo v podzemnih tunelih, tako kot so se v podzemnih tunelih skrivali vietnamski uporniki. To ni nič novega. Ko ljudje nimajo ničesar, se branijo z zelo omejenimi sredstvi.

Najlažje je reči, da se pripadniki Hamasa in Hezbolaha skrivajo v bolnišnici, pri čemer ne pokažeš nobenega dokaza, a vseeno mirno bombardiraš civilno infrastrukturo. Moj poklic ni, da določam, kdo ima prav in kdo ne, vsekakor pa vem, da je vedno treba spoštovati mednarodno pravo, pravila vojne in pravila sorazmernosti. Vse to obstaja zaradi preprečevanja mrtvih civilistov. Toda v Gazi vidimo, da število mrtvih civilistov samo strmo narašča.

Med mrtvimi je tudi zdravstveno osebje (več kot tisoč v letu dni) in njihovi sorodniki. Kako težko vam je v takšnih trenutkih?

Izredno težko. Do ljudi v Gazi čutim izredno spoštovanje. So izjemno gostoljubni, radodarni in odporni. Zato je težko gledati lokalne sodelavce, ko prejmejo sporočilo, da je bil ubit njihov družinski član. A kljub vsej žalosti so naslednji dan spet na delovnem mestu. Največja tragedija je, da je smrt tako vsesplošna. Vsak, ki ga poznaš, je izgubil vsaj kakšnega družinskega člana. Moj dobri prijatelj, prav tako strokovnjak za opekline, je izgubil brata, eden od specialistov za opekline, s katerim sem sodeloval kratek čas, pa je bil ubit, skupaj z vso družino.

Kako ohranite psihično stabilnost, ko je smrt povsod okoli vas?

Čustveno je izredno izčrpavajoče, toda ko si tako zaseden z delom in skrbjo za vse paciente, niti nimaš časa za razmišljanje o vsej grozljivosti. V mislih imaš pacienta, operacijo in oskrbo. Moraš iti naprej. Ker že 35 let delujem v vojnah in imam posebno znanje o zdravljenju opeklin, gre za precej unikatno povezanost znanja in izkušenj. Krepi me občutek, da pomagam vsaj nekaterim ljudem, čeprav v primerjavi z vsemi tisočimi poškodovanimi to ni prav veliko.

Je to tisto, kar vas žene, da odhajate na vojna območja?

Ko ljudje slišijo, da sem plastični kirurg, mislijo, da opravljam obrazni lifting kože in da povečujem žensko oprsje, a nikoli nisem delal v zasebni plastični kirurgiji. Prava plastična kirurgija je zrasla iz vojne kirurgije, predvsem v prvi in drugi svetovni vojni. Domovanje prave plastične kirurgije je zato vojna.

Ne zanima me, kakšno barvo kože ima moj pacient, kakšno je njegovo politično prepričanje in kakšna je njegova kultura. Vse to je nepomembno. Kot zdravnik moram zdraviti vsakega, ki pride skozi vrata. Zdravljenje mora temeljiti na potrebah pacienta, ne na njegovi rasi in politični opredelitvi. To je bistvo humanitarnosti.

Poganja me tudi nenehno spoznavanje, koliko človečnosti lahko najdeš v največji grozi. V vojni vidiš obe skrajnosti: največjo človečnost in največje zlo. In vedno si stojita nasproti. Spoznal sem že toliko srčnih in čistih ljudi, a kaj ko se znajdejo v peklu ravno zaradi zlobnih ljudi.

Ali kdaj razmišljate o ljudeh, ki so umrli pred vašimi očmi?

Velikokrat. Ostanejo v tebi, še posebno otroci. Nimam nočnih mor, a natančno se spominjam številnih primerov. Vedno, ko umre otrok, je hudo. Nikakor mi pri odraslih ni vseeno, toda ko na urgenco pripeljejo otroka s hudimi krvavitvami, zlomljenimi kostmi in opeklinami, je v zraku nekaj močnejšega. Bili so povsem zdravi in polni energije, a nato se zaradi eksplozije vse spremeni v eni sekundi. Povsem živo se še zmeraj spominjam 18-mesečnega dojenčka, ki mu je eksplozija odtrgala obe nogi. Moralno in etično je nesprejemljivo, da človeštvo vse to dovoljuje. To presega vsako vprašanje politike, vere in rase. Otroci so že po definiciji nedolžni, zato ni opravičila, da umirajo v vojnah.

Ste kdaj o svojih izkušnjah govorili s politiki in drugimi odločevalci? Da bi njim razložili, kakšno gorje prinaša vojna.

Ne, nikoli. In dvomim, da bi moja pričevanja imela kakšen vpliv. Nad politiki in politiko sem že zdavnaj obupal, ne glede na to, katero stran predstavljajo, saj našega sveta ne spreminjajo na bolje.

A lahko se navežem na prejšnje vprašanje, kaj počnem, da predelam grozne stvari. Pišem pesmi in kratke zgodbe. To je moja pot razbremenitve. Nič še nisem objavil, toda zdaj, ko postajam starejši, razmišljam, da bi. Morda bi moje pisanje imelo vpliv na koga, da razmisli, kaj se dogaja po svetu in kako zelo trpijo nekateri ljudje.

Žal je še vedno vse napisano na roko, niti ne na računalniku. Z leti se je nabralo na stotine strani, zato me čaka veliko dela. A tisti, ki so že kaj prebrali, pravijo, da je močno in čustveno.

Kdaj pišete?

Včasih takoj, včasih šele doma. Včasih v avtomobilu, včasih na letališču. In včasih zjutraj, včasih zvečer.

Kamorkoli grem, nekaj napišem. Ko sem se recimo peljal skozi Mosul v Iraku, sem čez pol strani napisal, kaj sem videl. To je bil takojšen odziv na moje občutke. Tako se izražam.

O čem pišete?

Z leti so se oblikovale tri tematike. Vojna, življenje in ljubezen. Seveda je tudi vojna del življenja, a z življenjem mislim predvsem na to, kar sem videl v Kambodži po vojni, koliko ljudi je revnih in kako je vsakdo med njimi izgubil vsaj enega sorodnika. Napisal sem zgodbo, zakaj je v Kambodži toliko ljudi, ki so brez okončine zaradi protipehotnih min. Samo pomislite; obstajajo celo protipehotne mine, ki so oblikovane tako, da privabijo otroke, da jih poberejo in se z njimi igrajo, da jim potem odtrga roko ali nogo. Nekdo na tem svetu je torej dejansko razmišljal, kako narediti bombo, ki bo uničila otrokovo telo ali ga ubila. In nekdo drug jih je moral izdelati in nekdo tretji je ogromno zaslužil, ko jih je prodajal po svetu. Ker dobro vedo, da je otrok brez okončine breme za celotno družbo, saj mora zanj skrbeti več ljudi in tudi država zanj potroši več denarja. Ko razmišljam o tem, si mi kar obrača v želodcu. Ne vem, kako lahko sploh spijo ponoči.

Tudi v Gazi so otroci nenehna tarča.

V Gazi je težko drugače, saj je prebivalstvo zelo mlado in s številnimi otroki, ampak ja, zaradi vojne je ogromno trpečih otrok in tudi med mojimi pacienti so bili večinoma otroci in ženske. Po vojnih pravilih bi se morali profesionalni vojaki boriti proti drugim profesionalnim vojakom, kar pa ne drži v nobeni vojni.

Kot zdravnik ste bili v Kambodži, Nigeriji, Bosni in Hercegovini, Iraku, Gazi … Ne vem, ali je to vprašanje sploh spoštljivo do vseh žrtev, ampak kje je bilo najhuje?

Odgovor je zelo preprost. V Gazi. Brez vsakega dvoma. Bil sem tudi v Ukrajini, Siriji, Somaliji, Afganistanu … A nikjer ni bilo tako hudo, kot je trenutno v Gazi.

Kdor tega ni videl v živo, si težko zamisli vsesplošno uničenje. Seveda, precej uničenja sem videl tudi v Ukrajini, ampak Ukrajina je v primerjavi z Gazo gromozanska država. Večji del Ukrajine še zmeraj stoji in ljudje z vzhoda lahko bežijo na zahod države ali v tujino, ljudje iz Gaze pa nimajo kam. Ujeti so na majhnem ozemlju in pred bombami bežijo z enega konca na drugega. Celotno prebivalstvo je razseljeno, porušenih je vsaj 70 odstotkov Gaze, več kot 40.000 ljudi je mrtvih, 100.000 jih je poškodovanih … Vse to na izredno malem prostoru, brez možnosti pobega. Ne, nič hujšega nisem videl.

Kako je bilo recimo v Bosni in Hercegovini, ki je nam najbliže?

V Bosni sem bil leta 1992 in potem še leta 1993 kot del ekipe Zdravnikov brez meja. Spomnim se izredno zapletene situacije, saj je šlo za majhno regijo, a močno prepleteno z različnimi skupinami. Ljudje so najprej živeli v isti skupnosti, toda naenkrat so se začeli bojevati med seboj. V takšnih primerih spoznaš, kako krhka je človeška skupnost in kako malo je dovolj, da se iz sodelovanja rodi sovraštvo. Na Bližnjem vzhodu so sovraštva precej bolj dolgotrajna, bolj jasne so tudi meje, toda v Bosni so se družine skoraj čez noč začele bojevati druga proti drugi. Vse zaradi etničnih, verskih in kulturnih prepričanj.

Nikoli nismo bili prav prepričani, kje je bojna linija, vse se je zelo hitro spreminjalo. Stvari so bile precej bolj bazične, z bistveno manj komunikacijskih sredstev kot danes. Bil sem v Kiseljaku, Tuzli in Zenici, dogajanja v Sarajevu pa smo spremljali prek televizije, saj je bila tam druga naša ekipa.

Iz Tuzle se spomnim, kako smo obiskovali manjše zdravstvene ustanove na obrobju mesta blizu bojne linije, a večinoma je šlo za civilne hiše, spremenjene v zdravstvene vojne postaje. Marsikje smo bili prvi tujci, ki so jih domačini videli med vojno. Veseli so bili, da niso od vseh pozabljeni. Vsi po vrsti so razlagali, da potrebujejo povoje, antibiotike in druga zdravila, zato smo jim obljubili, da se bomo z vsem tem vrnili. Ko smo odšli, so mislili, da nas nikoli več ne bodo videli, toda mesec kasneje smo se res vrnili z zdravstveno pomočjo. To je bil zelo močan trenutek. Nekaj smo obljubili in obljubo smo držali, čeprav nam niso verjeli.

Morda se spomnite Heinekenove reklame iz sedemdesetih let: Refreshes the parts other beers cannot reach (Osveži dele, ki jih druga piva ne dosežejo). Vedno sem bil prepričan, da mora enako veljati za humanitarne akcije. Priti moramo do ljudi, kamor ne pride nihče drug. Resda ne gre za najbolj varno početje, toda v še veliko večji nevarnosti so domačini. Zato nihče med njimi ne sme biti pozabljen.

Kako težko je vse to razložiti nam, ki nikoli nismo bili na vojnem območju? Kako drugačna je realnost od vseh besed?

Na televiziji lahko vidiš, kako raztreščijo celotno stavbo in ljudje bežijo na vse strani, a za Bližnji vzhod so ljudje vajeni, da se to dogaja ves čas, zato so že povsem brezčutni. A po vsem svetu vidimo tudi proteste, kako ljudje zahtevajo konec ubijanja in izpustitev vseh talcev, toda politiki ne naredijo nič od tega. Zato imam veliko več zaupanja v navadne ljudi kot v politike.

Ljudem ne zamerim preveč, če si ne znajo predstavljati realnosti vojne, saj si je niti ne morejo, če je niso doživeli. Ko jim začnem govoriti, kaj vse počnemo, me večkrat začnejo hvaliti, vendar ne gre zame, temveč za ljudi, ki so tam. Jaz lahko grem tja, a lahko tudi odidem. Oni ne morejo.