Zgled so lahko sosedi v Celovcu in Poreču

Odbojka: Tridnevni »Portorož v osrčju Slovenije«, prvič v svetovnem formatu, uspešno pod streho
Fotografija: Nejc Zemljak in Jan Pokeršnik (v modrih majicah) sta v Ljubljani branila lansko zmago, toda v finalu sta ju z 2:0 odpravila Rusa Valerij Samodaj in Taras Miskiv. Foto Jure Eržen
Odpri galerijo
Nejc Zemljak in Jan Pokeršnik (v modrih majicah) sta v Ljubljani branila lansko zmago, toda v finalu sta ju z 2:0 odpravila Rusa Valerij Samodaj in Taras Miskiv. Foto Jure Eržen

Ljubljana – Tridnevno dogajanje na Kongresnem trgu (in v črnuškem Ludusu) je upravičilo visoka pričakovanja ljubiteljev odbojke na mivki, obenem pa močno poživilo športno dogajanje v Ljubljani. Turnir je prvič štel za točke svetovne serije, prireditelji, ki so za tri dni »preselili Portorož v osrčje Slovenije«, pa so bili z odzivom javnosti vnovič zelo zadovoljni.
Janez Porenta
Da je domač turnir, ne glede na njegovo kakovostno raven, nekaj posebnega, se strinjata oba ambasadorja dogodka Tjaša Kotnik in Nejc Zemljak. »Kljub temu, da precej tekmujem tudi v tujini, mi prireditve, kakršna je ta na Kongresnem trgu, veliko pomenijo. Sem Ljubljančanka, bodrit me pridejo vsi domači, prijatelji, je kot nekakšen družinski dogodek. Ko nastopamo na tujem, smo prepuščeni sami sebi, nimamo navijačev iz domovine, tu je seveda drugače,« je poudarila 25-letna magistra psihologije, ki je pet let preživela onkraj luže in uspešno združila študijske in športne obveznosti, njenih 190 cm pa je »krivda« očeta, nekdanjega košarkarskega asa Slavka Kotnika. Tjaša je izpadla že v soboto v repešažu pred četrtfinalom, s čimer torej ni ponovila lanskega četrtega mesta, kar je pripisala izjemni izenačenosti dvojic in nekoliko slabši uigranosti, saj je bila njena igralna partnerka Tjaša Jančar, s katero sta se konec julija veselili naslova državnih prvakinj, na začetku sezone poškodovana. Zmage sta se včeraj veselili Švicarki Esmee Böbner in Zoe Verge-Depre, ki sta z 2:0 (16, 17) ugnali ukrajinski dvojčici Ino in Irino Mahno. Jelena Pešič in Ana Skarlovnik sta bili tretji.
Tudi Zemljak, sicer Mariborčan, priznava, da dojema ljubljanski turnir precej čustveno. »Večino časa preživimo po svetu, na potovanjih in tekmah, zamujamo rojstne dneve, obletnice, poroke. Včasih je doma težko opravičiti odsotnost. Turnirji v Sloveniji so torej kot nalašč, da se nekoliko odkupimo, da pokažemo, kaj počnemo, in zakaj nas ni doma. Našim svojcem in prijateljem veliko pomeni, da nas vidijo v živo. Seveda pa je nepopisen občutek, ko vidiš, da si napolnil Kongresni trg,« poudarja 30-letni nekdanji podajalec v dvoranski odbojki, ki na mivki žanje tudi mednarodne uspehe v navezi z reprezentančnim sprejemalcem Janom Pokeršnikom, v minuli sezoni članom ACH Volleyja. Prvopostavljena štajersko-koroška naveza je v osrčju metropole branila lansko zmago in lovila tudi dragocene točke v boju za uvrstitev na olimpijski turnir čez dve leti v Tokiu. Povsem se jima ni izšlo, v finalu sta ju z 2:0 (14, 17) odpravila Rusa Valerij Samodaj in Taras Miskiv, ki sta bila v polfinalu usodna tudi za Janovega brata Danijela Pokeršnika in Tadeja Boženka.

Nihče več ne gleda zviška

Še ne dolgo tega so dvoranski odbojkarji na odbojko na mivki gledali nekoliko zviška, na zvezi ravno tako. Ti časi so mimo – mivka dobiva enakovreden status, igralci se vse številnejše posvečajo izključno njej (prav Zemljak in Kotnikova sta vzorčna primera), tudi vlaga se vse resneje vanjo. Da je tako, dokazuje tudi angažma nekdanjega serijskega državnega prvaka (s Samom Miklavcem) Jasmina Čuturiča za selektorja izbrane vrste v odbojki na mivki. Po njegovih besedah je ključni cilj vzgojiti dvojico, ki bo zastopala slovenske barve na olimpijskem turnirju v Tokiu, ravno tekmovanje na Kongresnem trgu pa je nakazalo možne kandidate.
Ljubljanski turnir z ambicijo postati osrednji poletni športni dogodek v glavnem mestu ima svetlo prihodnost. Ogledniki evropske in svetovne zveze so nad videnim vsako leto zadovoljni, lani so prizadevno maloštevilčno ekipo prirediteljev nagradili s priznanjem z odlično izpeljano prireditev, letos so jo povišali na svetovno raven. Od ene zvezdice do (vsaj) treh je še dolga pot, povezana predvsem z denarjem in posledično kakovostno ravnijo sodelujočih igralcev, prireditelji pa se lahko zgledujejo po sosednjih spektaklih v Celovcu in Poreču, ki je minula leta tudi z nagradnim skladom (od 600.000 do 800.000 dolarjev) premikal mejnike.

Komentarji: