Dileme o dobro obveščenih virih
Darko Milanič (še) ostaja v Mariboru, ki vidno stagnira.
Odpri galerijo
Darka Milaniča v Mariboru zadržuje tudi denarno varna pogodba do leta 2021, ki mu jo je zagotovil športni direktor Zlatko Zahović. FOTO: Tadej Regent/Delo
Darko Milanič ne bo več trener Maribora. To ni več presenečenje in ne trdim, da je res, toda zanašam se na poznavanje Zlatka Zahovića, njegove predvidljivo nepredvidljive poteze, njegov okus in dejanja, ki so redkokdaj brezciljna.
Potem ko je eden od slovenskih spletnih portalov v revolveraškem slogu izstrelil novico o Milaničevi selitvi k slovaškemu prvaku Slovanu iz Bratislave (in zgrešil), kjer sta vodilna zvezdnika Ljubljančana, prvi strelec prvenstva Andraž Šporar in steber obrambe Kenan Bajrić, je sprožil plaz, ki se bo bržkone razpletel tako, kakor je neki drug »hitri« medij predvideval že prej: da je Zahović že izbral naslednika uspešnega Izolana, ki je s športnim direktorjem v dobrem in slabem povezan že več kot tri desetletja.
V bitki za senzacije in pri hitenju z ekskluzivnimi objavami trpi verodostojnost, zaradi katere s(m)o »sledilci« nogometnih dogodkov nenehoma na bojni liniji, kdaj dejstvo ali resnico razkriti ali preveriti. Pri čemer osnovna novinarska zapoved o preverjanju informacij pri ljudeh, na katere se nanašajo, velja toliko kot včerajšnji sneg. Oni praviloma povedo, kar jim trenutno ustreza, koristi. Toliko o dilemah, ki jih prinašajo zagate z dobro informiranostjo in našimi »dobro obveščenimi viri«. Nekoč je bilo veliko več odkritosti.
Pri Zlatku Zahoviću velja upoštevati pregovor, da kjer je dim, je tudi ogenj.
Milaničev odhod je (bo) neizbežen. Po lanskem sporu s športnim direktorjem, ko je preživel le zaradi Zahovićeve klubske opozicije, njegovega suspenza in drugih bolj ali manj znanih težav, zaradi katerega v Ljudskem vrtu in malo širše ni več toliko navijačev, ki bi šli za svojim božanstvom tudi v pekel, je njegov morebitni odhod med drugim sprožil tudi povsem nogometni razlog. Maribor je zastarel in potrebuje igralno prevetritev, z novim trenerjem, ki bi bil drugačnega pogleda in predvsem sledilec trendov, ki so izrazito v nasprotju z vijoličasto podobo na igrišču. Da se ne bi narobe razumeli, Maribor ima še vedno veliko več šampionskega duha od tekmecev (Olimpije) in je obdan s šampionsko miselnostjo, toda naliti si je treba čistega vina: Maribor vzdržujejo starci, mladci, razen Jana Mlakarja, ki pa tako ali tako ne izhaja iz vijoličastega selektivnega bazena, stagnirajo. Predvsem pa Maribor nima veliko podobnosti z evropskimi trendi, ki narekujejo hitrost, dinamiko, visok ritem, ustvarjalnost ...
Tudi za Zahovića ni težava odstrel trenerja ali prijateljsko slovo, ampak koga bo izbral. Doslej ni imel pretirano uspešne roke, kvečjemu srečo. Rešuje tudi svoj ugled in kožo. Ko je Milanič prvič odšel, je izbral Anteja Čačića in se mu po treh mesecih odrekel kot »stari cunji«. Izhod v sili je bil Ante Šimundža, ki je nepričakovano spisal največje podvige z uvrstitvijo v ligo prvakov in osmino finala evropske lige. Maribor je bil prvi klub iz nekdanje skupne države, ki je v Evropi tudi prezimil. Po Šimundži je Zahović izbral Krunoslava Jurčića, ga prav tako hitro odpustil in vrnil Milaniča.
Toda kdo bi lahko ustrezal njegovim merilom ali posebnemu mariborskemu okolju? Prvi Zahovićev »pick« naj bi bil znova Hrvat, Zoran Zekić, kot je že pred časom objavil drug dobroobveščeni vir.
Milaničev tajming odhoda je idealen. Naslov je že vrnil v Ljudski vrt, dodal bi mu lahko še pokalno lovoriko. Razen zanesljivih četrt milijona evrov plače mu Maribor drugih izzivov ne more več ponuditi.
Potem ko je eden od slovenskih spletnih portalov v revolveraškem slogu izstrelil novico o Milaničevi selitvi k slovaškemu prvaku Slovanu iz Bratislave (in zgrešil), kjer sta vodilna zvezdnika Ljubljančana, prvi strelec prvenstva Andraž Šporar in steber obrambe Kenan Bajrić, je sprožil plaz, ki se bo bržkone razpletel tako, kakor je neki drug »hitri« medij predvideval že prej: da je Zahović že izbral naslednika uspešnega Izolana, ki je s športnim direktorjem v dobrem in slabem povezan že več kot tri desetletja.
V bitki za senzacije in pri hitenju z ekskluzivnimi objavami trpi verodostojnost, zaradi katere s(m)o »sledilci« nogometnih dogodkov nenehoma na bojni liniji, kdaj dejstvo ali resnico razkriti ali preveriti. Pri čemer osnovna novinarska zapoved o preverjanju informacij pri ljudeh, na katere se nanašajo, velja toliko kot včerajšnji sneg. Oni praviloma povedo, kar jim trenutno ustreza, koristi. Toliko o dilemah, ki jih prinašajo zagate z dobro informiranostjo in našimi »dobro obveščenimi viri«. Nekoč je bilo veliko več odkritosti.
Pri Zlatku Zahoviću velja upoštevati pregovor, da kjer je dim, je tudi ogenj.
Milaničev odhod je (bo) neizbežen. Po lanskem sporu s športnim direktorjem, ko je preživel le zaradi Zahovićeve klubske opozicije, njegovega suspenza in drugih bolj ali manj znanih težav, zaradi katerega v Ljudskem vrtu in malo širše ni več toliko navijačev, ki bi šli za svojim božanstvom tudi v pekel, je njegov morebitni odhod med drugim sprožil tudi povsem nogometni razlog. Maribor je zastarel in potrebuje igralno prevetritev, z novim trenerjem, ki bi bil drugačnega pogleda in predvsem sledilec trendov, ki so izrazito v nasprotju z vijoličasto podobo na igrišču. Da se ne bi narobe razumeli, Maribor ima še vedno veliko več šampionskega duha od tekmecev (Olimpije) in je obdan s šampionsko miselnostjo, toda naliti si je treba čistega vina: Maribor vzdržujejo starci, mladci, razen Jana Mlakarja, ki pa tako ali tako ne izhaja iz vijoličastega selektivnega bazena, stagnirajo. Predvsem pa Maribor nima veliko podobnosti z evropskimi trendi, ki narekujejo hitrost, dinamiko, visok ritem, ustvarjalnost ...
Tudi za Zahovića ni težava odstrel trenerja ali prijateljsko slovo, ampak koga bo izbral. Doslej ni imel pretirano uspešne roke, kvečjemu srečo. Rešuje tudi svoj ugled in kožo. Ko je Milanič prvič odšel, je izbral Anteja Čačića in se mu po treh mesecih odrekel kot »stari cunji«. Izhod v sili je bil Ante Šimundža, ki je nepričakovano spisal največje podvige z uvrstitvijo v ligo prvakov in osmino finala evropske lige. Maribor je bil prvi klub iz nekdanje skupne države, ki je v Evropi tudi prezimil. Po Šimundži je Zahović izbral Krunoslava Jurčića, ga prav tako hitro odpustil in vrnil Milaniča.
Toda kdo bi lahko ustrezal njegovim merilom ali posebnemu mariborskemu okolju? Prvi Zahovićev »pick« naj bi bil znova Hrvat, Zoran Zekić, kot je že pred časom objavil drug dobroobveščeni vir.
Milaničev tajming odhoda je idealen. Naslov je že vrnil v Ljudski vrt, dodal bi mu lahko še pokalno lovoriko. Razen zanesljivih četrt milijona evrov plače mu Maribor drugih izzivov ne more več ponuditi.
