Mandarićevega vabila zdaj ne bi sprejel
Trener Domžal Simon Rožman po nesrečnem izpadu iz Evrope vrgel rokavico Olimpiji in Mariboru.
Odpri galerijo
Simon Rožman izpostavlja pomembnost mreženja, ki s pomočjo v tujini uveljavljenih slovenskih igralcev in trenerjev odpira vrata tujih klubov. Foto Jure Eržen/Delo
»Ne skrbi me sedanjost, pač pa prihodnost. Kaj bo s slovenskim klubskim nogometom čez pet let?« se je dan po res nesrečnem razpletu povratne tekme 2. kola kvalifikacij za evropsko ligo proti Ufi zazrl v prihodnost trener Domžal Simon Rožman. Čeprav je star komaj 35-let, je že kar prekaljen prvoligaški trener, ki narekuje trende v 1. slovenski ligi.
Samo obžalujemo lahko, kako se nam je izmuznila velika priložnost. Če bi izkoristili eno od priložnosti za povišanje vodstva na 2:0, če bi stali bliže Bojanu Jokiću, ... V pogovorih z ruskim kolegom, Jokićem in drugimi šele vidiš, kaj smo imeli v nogah, kako odlično smo se pripravili za močnejšega tekmeca in ga tudi zasenčili. V seštevku obeh tekem smo bili boljši, vse smo natančno predvideli, da bomo potrebovali dva gola, da bodo po zaostanku napadali z dolgimi žogami, da se nam bo ponudilo več prostora ... Kakšna naključja so se zvrstila, najbolje kaže Jokićev položaj pri izenačujočem golu. Kdo bi si misli, da se bo znašel na desni strani v napadu, da bo strelec on? Enostavno ni bilo sreče.
Če potegnem črto, vključno z minulimi evropskimi tekmami, smo naredili vse, kar je bilo v naši moči. Niti naučiti se ni bilo mogoče več. Tonćija sem zamenjal, ker je bil povsem izžet. Ni šlo za taktično odločitev, če bi bila, bi morda v igro poslal štoperja. Vse smo izpeljali do potankosti. Še trener Ufe mi je čestital in dejal, da preprosto ni imel protiorožja za naši postavitvi, 3-5-2 in 4-1-4-1. Povsem smo onemogočili tekmeca, pri vodstvu smo nadzorovali igro in zaprli prostor do naših vrat. Je pa treba priznati, da klubi, kot je Ufa, ki je primerljiv s Freiburgom, v taktičnem smislu ne upoštevajo tekmecev, kot so Domžale, oni peljejo svojo igro in sploh nimajo načrta B.
Široki Brijeg je bliže nam kot mi Ufi. Njegov proračun je primerljiv našemu, je manjši, ampak za okolje, iz katerega izhaja, je primerljiv. Ufa je v tem pogledu daleč pred nami. Gledano strogo strokovno, kakšne so naše možnosti in kaj izvlečemo, smo enakovredni močnejšim in bogatejšim. Povsem drugače je, ko sestavimo celotno nogometno podobo in pogledamo v našo soseščino, v Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško, Italijo. Streznitev je boleča. Vsi okoli nas v nogomet vlagajo, vlaga družba, država, le pri nas je vse prepuščeno klubom in posameznikom. Zato pravim, da me skrbi, kaj bo z našim nogometom čez pet let. Ni veliko dolgoročno usmerjenih projektov, ki bi temeljil na razvojni podlagi. Samo v Sloveniji pravijo, da naj najprej nekaj naredimo, da bi potem lahko kaj dobili. To je povsem v nasprotju s poslovno logiko in z delovanjem gospodarskih družb. Nogometni klub deluje po istih principih in če vanj ne vlagaš, ne moreš pričakovati, kaj šele zahtevati, da boš kaj dobil.
Predvsem smo lahko bolj konkretni kandidati. Toda osnovna zahteva je, da, če je le mogoče, ohranimo sedanji igralski kader, ki že tako nima kdo ve kakšne širine. Prestopni rok bo narekoval naše možnosti. Če bomo izgubili tri igralce, bodo naše možnosti bistveno manjše. Potem moramo spet pripeljati nove igralce in jih uigrati. Nekaj mesecev vadbe bi namenili povsem drugim zadevam.
V tem trenutku ne. S predsednikom sva sicer poleti, ko sva se srečala na slovenski obali v času tekmovalnega premora, izmenjala določena stališča. Pogovor je nanesel tudi na morebitno sodelovanje. Ne zanima me takšna Olimpija, ki deluje brez urejene organizacijske strukture in je brez hierarhije. Da pa je njen potencial izjemen, ne kaže izgubljati besed. Olimpija, kakršna koli že je, mora vedno napadati naslov prvaka in biti glavni favorit. Urejen klub dojemam tudi tako, da mora biti trener vedno zaščiten, da se ne sprašuje, na čigavi strani so predsednik in igralci. Da se vlečejo premišljene odločitve in ne čustvene. Stavim na odkrit in ustvarjalen odnos med ljudmi, da moramo drug drugega podpirati. Tega zdaj pri Olimpiji ni videti. Ima pa predsednika, za katerega lahko samo rečem, da hvala bogu, da ga ima!
Slovenci v tujini? To je posebno poglavje, ki zahteva domala nacionalni konsenz ali kar projekt. Veliko se srečujem s tujimi kolegi, se z njimi pogovarjam in vedno znova ugotavljam, kako majhni ter posebni smo. Igralci, kot so Milivoje Novaković, Boštjan Cesar in drugi, so si zavoljo odličnih iger v tujini ustvarili ime. Za slovenski nogomet bi bilo idealno, če bi s svojim delom v takšni ali drugačni vlogi nadaljevali v tujini. Tako bi še naprej širili dobro ime o slovenskem nogometnem okolju, kot jim je to uspevalo na igriščih. Vsak uspešen Slovenec, ne glede na šport ali področje, daje določeno prepoznavnost in odpira vrata vsem drugim. Če je nekdo iz našega okolja uspešen, je to dobro za vse nas. Pri tem bi nam bili lahko za gled Hrvati ali Srbi. Njih nič ne ustavi, da si med seboj ne bi pomagali. Vzpostavili so omrežja, ki delujejo. Na vsak način brez mreženja ne bomo napredoval, ostali bomo ujetniki majhnosti in pomanjkanja vpliva.
Spanca po dvoboju z ruskim strojem, kot ste poimenovali Ufo, najbrž ni bilo veliko. Kaj se vam je vrtelo v glavi po slovesu od Evrope, ne da bi izgubili eno samo tekmo?
Samo obžalujemo lahko, kako se nam je izmuznila velika priložnost. Če bi izkoristili eno od priložnosti za povišanje vodstva na 2:0, če bi stali bliže Bojanu Jokiću, ... V pogovorih z ruskim kolegom, Jokićem in drugimi šele vidiš, kaj smo imeli v nogah, kako odlično smo se pripravili za močnejšega tekmeca in ga tudi zasenčili. V seštevku obeh tekem smo bili boljši, vse smo natančno predvideli, da bomo potrebovali dva gola, da bodo po zaostanku napadali z dolgimi žogami, da se nam bo ponudilo več prostora ... Kakšna naključja so se zvrstila, najbolje kaže Jokićev položaj pri izenačujočem golu. Kdo bi si misli, da se bo znašel na desni strani v napadu, da bo strelec on? Enostavno ni bilo sreče.
Je bila menjava Tonćija Mujana preuranjena, bi se lahko odločili drugače in zaprli tekmo?
Če potegnem črto, vključno z minulimi evropskimi tekmami, smo naredili vse, kar je bilo v naši moči. Niti naučiti se ni bilo mogoče več. Tonćija sem zamenjal, ker je bil povsem izžet. Ni šlo za taktično odločitev, če bi bila, bi morda v igro poslal štoperja. Vse smo izpeljali do potankosti. Še trener Ufe mi je čestital in dejal, da preprosto ni imel protiorožja za naši postavitvi, 3-5-2 in 4-1-4-1. Povsem smo onemogočili tekmeca, pri vodstvu smo nadzorovali igro in zaprli prostor do naših vrat. Je pa treba priznati, da klubi, kot je Ufa, ki je primerljiv s Freiburgom, v taktičnem smislu ne upoštevajo tekmecev, kot so Domžale, oni peljejo svojo igro in sploh nimajo načrta B.
Zanimivo je, da v tej evropski sezoni niste zmagali niti na eni tekmi, izpadli pa ste po daleč najboljši predstavi ...
Široki Brijeg je bliže nam kot mi Ufi. Njegov proračun je primerljiv našemu, je manjši, ampak za okolje, iz katerega izhaja, je primerljiv. Ufa je v tem pogledu daleč pred nami. Gledano strogo strokovno, kakšne so naše možnosti in kaj izvlečemo, smo enakovredni močnejšim in bogatejšim. Povsem drugače je, ko sestavimo celotno nogometno podobo in pogledamo v našo soseščino, v Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško, Italijo. Streznitev je boleča. Vsi okoli nas v nogomet vlagajo, vlaga družba, država, le pri nas je vse prepuščeno klubom in posameznikom. Zato pravim, da me skrbi, kaj bo z našim nogometom čez pet let. Ni veliko dolgoročno usmerjenih projektov, ki bi temeljil na razvojni podlagi. Samo v Sloveniji pravijo, da naj najprej nekaj naredimo, da bi potem lahko kaj dobili. To je povsem v nasprotju s poslovno logiko in z delovanjem gospodarskih družb. Nogometni klub deluje po istih principih in če vanj ne vlagaš, ne moreš pričakovati, kaj šele zahtevati, da boš kaj dobil.
Slovo od Evrope je odprlo domačo ligaško fronto. Odkrito ste dejali, da ste pripravljeni za boj za naslov prvaka.
Predvsem smo lahko bolj konkretni kandidati. Toda osnovna zahteva je, da, če je le mogoče, ohranimo sedanji igralski kader, ki že tako nima kdo ve kakšne širine. Prestopni rok bo narekoval naše možnosti. Če bomo izgubili tri igralce, bodo naše možnosti bistveno manjše. Potem moramo spet pripeljati nove igralce in jih uigrati. Nekaj mesecev vadbe bi namenili povsem drugim zadevam.
Maribor in Olimpija bosta bo še vsaj dva tedna osredotočena na evropsko fronto. Ta vas je lani tako rekoč izločila iz boja za domači naslov. Izhodišče je zdaj v prid Domžalam.
Morda, ampak Maribor ima izjemno širok igralski kader in rutino v vsem. Je uigrano moštvo, ki je že več let skupaj in se samo dopolnjuje, medtem ko pri Domžalah tako rekoč vsako sezono začenjamo znova. Olimpija ima prednost v denarju, saj lahko kupi, kar ji manjka.
Olimpiji manjka trener. Dobršen del nogometne javnosti v vas vidi glavnega kandidata za zeleno-beli stolček. Bi sprejeli povabilo Milana Mandarića?
V tem trenutku ne. S predsednikom sva sicer poleti, ko sva se srečala na slovenski obali v času tekmovalnega premora, izmenjala določena stališča. Pogovor je nanesel tudi na morebitno sodelovanje. Ne zanima me takšna Olimpija, ki deluje brez urejene organizacijske strukture in je brez hierarhije. Da pa je njen potencial izjemen, ne kaže izgubljati besed. Olimpija, kakršna koli že je, mora vedno napadati naslov prvaka in biti glavni favorit. Urejen klub dojemam tudi tako, da mora biti trener vedno zaščiten, da se ne sprašuje, na čigavi strani so predsednik in igralci. Da se vlečejo premišljene odločitve in ne čustvene. Stavim na odkrit in ustvarjalen odnos med ljudmi, da moramo drug drugega podpirati. Tega zdaj pri Olimpiji ni videti. Ima pa predsednika, za katerega lahko samo rečem, da hvala bogu, da ga ima!
Slovenija oziroma SNL je za ambiciozne trenerje premajhno okolje. Zdi se, da ste ga že prerasli, da v njem ne morete več veliko napredovati in da prav dolgo ne boste zdržali, če želite izpolniti vaše cilje. Toda vprašanje je, koliko vrat imajo odprti slovenski trenerji ali igralci. Imate vsaj kakšna priprta, če že ne odprta?
Slovenci v tujini? To je posebno poglavje, ki zahteva domala nacionalni konsenz ali kar projekt. Veliko se srečujem s tujimi kolegi, se z njimi pogovarjam in vedno znova ugotavljam, kako majhni ter posebni smo. Igralci, kot so Milivoje Novaković, Boštjan Cesar in drugi, so si zavoljo odličnih iger v tujini ustvarili ime. Za slovenski nogomet bi bilo idealno, če bi s svojim delom v takšni ali drugačni vlogi nadaljevali v tujini. Tako bi še naprej širili dobro ime o slovenskem nogometnem okolju, kot jim je to uspevalo na igriščih. Vsak uspešen Slovenec, ne glede na šport ali področje, daje določeno prepoznavnost in odpira vrata vsem drugim. Če je nekdo iz našega okolja uspešen, je to dobro za vse nas. Pri tem bi nam bili lahko za gled Hrvati ali Srbi. Njih nič ne ustavi, da si med seboj ne bi pomagali. Vzpostavili so omrežja, ki delujejo. Na vsak način brez mreženja ne bomo napredoval, ostali bomo ujetniki majhnosti in pomanjkanja vpliva.
