Poleti bi lahko bila Slovenija kot Belek pozimi
Ob sredozemskem morju v Antalyi se od januarja do aprila zvrsti tudi 1500 klubov iz celega sveta
Odpri galerijo
Mila zima, odlična namestitev, vrhunska igrišča, močni tekmeci ... To ponuja zimsko pripravljalno središče nogometnih klubov v Antalyi. FOTO: NK Olimpija/SPS
Vrhunska vadbena igrišča, umeščena neposredno ob razkošnih hotelih z najboljšo nastanitveno in prehransko postrežbo, primerne podnebne razmere, odlična organizacija, dostopne cene in še vrsta drugih dragocenih podrobnosti vsako zimo privabijo na stotine nogometnih klubov v Turčijo. Natančneje v provinco na jugozahodni obali Anatolije v Antalyo.
Na razdalji 300 kilometrov se nahaja vsaj 500 hotelov s petimi zvezdicami in več kot 160 nogometnimi igrišči. V seštevku s prijaznimi vremenskimi razmerami, ki resda lahko občasno presenetijo z nižjimi temperaturami, padavinami in močnim vetrom, nogometnim klubom omogočajo kakovostnejše treninge in ustrezno pripravo za ligaške bitke. Nazadnje, kar priznajo tudi trenerji, je tu še bistvo, ki jih vleče v pripravljalni raj: veliko možnosti za prijateljske tekme, na katerih se pogosto merijo klubi z veliko razliko v slovesu in kakovosti. Le tu se lahko udarita, na primer, slovenski prvoligaš Mura in ruski velikan Spartak.
Maribor že osmo leto zapored brusi formo v Beleku, Olimpija petič v nizu, letos sta se najboljšima slovenskim kluboma v Turčiji pridružila še Mura in Celje, ki sta nastanjena nekoliko dlje od vijoličnih in zeleno-belih. V preteklosti so bile del zimskega nogometnega »turizma« tudi Domžale. V zimskem obdobju se v Turčiji pripravlja tudi do 1500 klubov z vseh koncev sveta.
»Kar ponujamo, je vredno vsakega centa. Eni si lahko privoščijo več, drugi manj, dobijo pa vse, kar si želijo,« je razkrila Damjana Kirm, ena od desetih žensk na svetu s Fifino licenco za organizacijo nogometnih tekem. Nesojena arhitektka že skoraj osem let deluje kot športna menedžerka pri agenciji Respekt plus, ki je v lasti Bošnjaka Emirja Dizdarevića, enega od najzaslužnejših, da je v Antalyi zaživel zimski nogometni turizem najvišje ravni. Grosupeljčanka ima v »oskrbi« domala vse klube s področja nekdanje Jugoslavije.
»Turčija ponuja več kot Španija ali Portugalka, ki sta predvsem dražji. Pomembno je, da so hotelirji prepoznali tržno nišo,« je izpostavila pozimi najbolj prepoznavna in priljubljena Slovenka v Antalyi.
Slovenija kot ena od idealnih poletnih destinacij še ni povsem dojela, da bi lahko bila poletna različica Turčije. »Država enostavno ne razume, kaj ji uhaja iz rok. Pri nas so težave že ustrezna igrišča, nerazumevanje ljudi, ki se ukvarjajo s tovrstnim turizmom ...,« je potarnal Marjan Horvat, Prekmurec, ki že vrsto let privablja v Prekmurje, na Pohorje in Gorenjsko tuje klube in posebej izpostavlja navdušenje gostov nad tem, kako bi lahko šla Slovenija v korak s severno sosedo Avstrijo.
Turčija je za večino slovenskih prvoligašev »baza« z višjo denarno vrednostjo, zato je Istra z Umagom in Novigradom še vedno pripravljalno središče za klube, ki ne sežejo globoko v žep. Ali ne morejo. Letos sta samo Gorica in Aluminij imela priprave v domačem okolju in sta gostovala v Istri za dan, dva, tri ali štiri, če sta odigrala kakšno tekmo za trening. Če je zima mila, je Istra veliko cenejša od luksuznega Beleka, a predvsem z infrastrukturo ne more nadomestiti udobja in kakovosti, ki ga ponujajo Turčija, Španija ali Portugalska, kamor hodijo tudi najboljši hrvaški klubi, vključno z dalmatinskim Hajdukom. Dinamo in Splitčani so letos izbrali Turčijo, Rijeka pa Portugalsko.
Slovenska liga ima enega od najdaljših zimskih premorov. Klubi se zavedajo, da je predolg ter da ga narekujejo neugodne vremenske razmere, neprimerna infrastruktura in denarne zmožnosti. Skrajšala bi se lahko za dva tedna ali tri, če bi klubi položili na igrišča sodobne travnate »preproge« s kombinacijo umetne in naravne trave, kot so jih na Hrvaškem, kjer bodo v domala enakih vremenskih razmerah kot v Sloveniji konec tedna odigrali že tretje kolo drugega dela prvenstva.
Zanimivo je, da slovenski klubi navkljub poudarjanju omejenih denarnih virov in polprofesionalnim ustrojem nimajo težav s prisotnostjo nogometašev. Poklicni nogometaši, amaterji, uslužbenci, študenti ali dijaki, vsi so na voljo razširjenemu trenerskemu štabu, v katerega so vključeni tudi fizioterapevti in zdravniki. »Bogate in revne« ločita le številčnost moštev in strošek priprav.
Na razdalji 300 kilometrov se nahaja vsaj 500 hotelov s petimi zvezdicami in več kot 160 nogometnimi igrišči. V seštevku s prijaznimi vremenskimi razmerami, ki resda lahko občasno presenetijo z nižjimi temperaturami, padavinami in močnim vetrom, nogometnim klubom omogočajo kakovostnejše treninge in ustrezno pripravo za ligaške bitke. Nazadnje, kar priznajo tudi trenerji, je tu še bistvo, ki jih vleče v pripravljalni raj: veliko možnosti za prijateljske tekme, na katerih se pogosto merijo klubi z veliko razliko v slovesu in kakovosti. Le tu se lahko udarita, na primer, slovenski prvoligaš Mura in ruski velikan Spartak.
Pozimi v Turčijo, poleti v Prekmurje, Pohorje, Gorenjsko
Maribor že osmo leto zapored brusi formo v Beleku, Olimpija petič v nizu, letos sta se najboljšima slovenskim kluboma v Turčiji pridružila še Mura in Celje, ki sta nastanjena nekoliko dlje od vijoličnih in zeleno-belih. V preteklosti so bile del zimskega nogometnega »turizma« tudi Domžale. V zimskem obdobju se v Turčiji pripravlja tudi do 1500 klubov z vseh koncev sveta.
»Kar ponujamo, je vredno vsakega centa. Eni si lahko privoščijo več, drugi manj, dobijo pa vse, kar si želijo,« je razkrila Damjana Kirm, ena od desetih žensk na svetu s Fifino licenco za organizacijo nogometnih tekem. Nesojena arhitektka že skoraj osem let deluje kot športna menedžerka pri agenciji Respekt plus, ki je v lasti Bošnjaka Emirja Dizdarevića, enega od najzaslužnejših, da je v Antalyi zaživel zimski nogometni turizem najvišje ravni. Grosupeljčanka ima v »oskrbi« domala vse klube s področja nekdanje Jugoslavije.
»Turčija ponuja več kot Španija ali Portugalka, ki sta predvsem dražji. Pomembno je, da so hotelirji prepoznali tržno nišo,« je izpostavila pozimi najbolj prepoznavna in priljubljena Slovenka v Antalyi.
Slovenija kot ena od idealnih poletnih destinacij še ni povsem dojela, da bi lahko bila poletna različica Turčije. »Država enostavno ne razume, kaj ji uhaja iz rok. Pri nas so težave že ustrezna igrišča, nerazumevanje ljudi, ki se ukvarjajo s tovrstnim turizmom ...,« je potarnal Marjan Horvat, Prekmurec, ki že vrsto let privablja v Prekmurje, na Pohorje in Gorenjsko tuje klube in posebej izpostavlja navdušenje gostov nad tem, kako bi lahko šla Slovenija v korak s severno sosedo Avstrijo.
Priprave slovenskih klubov v številkah.
Hrvaška je še št. 1
Turčija je za večino slovenskih prvoligašev »baza« z višjo denarno vrednostjo, zato je Istra z Umagom in Novigradom še vedno pripravljalno središče za klube, ki ne sežejo globoko v žep. Ali ne morejo. Letos sta samo Gorica in Aluminij imela priprave v domačem okolju in sta gostovala v Istri za dan, dva, tri ali štiri, če sta odigrala kakšno tekmo za trening. Če je zima mila, je Istra veliko cenejša od luksuznega Beleka, a predvsem z infrastrukturo ne more nadomestiti udobja in kakovosti, ki ga ponujajo Turčija, Španija ali Portugalska, kamor hodijo tudi najboljši hrvaški klubi, vključno z dalmatinskim Hajdukom. Dinamo in Splitčani so letos izbrali Turčijo, Rijeka pa Portugalsko.
Amaterji kot profesionalci
Slovenska liga ima enega od najdaljših zimskih premorov. Klubi se zavedajo, da je predolg ter da ga narekujejo neugodne vremenske razmere, neprimerna infrastruktura in denarne zmožnosti. Skrajšala bi se lahko za dva tedna ali tri, če bi klubi položili na igrišča sodobne travnate »preproge« s kombinacijo umetne in naravne trave, kot so jih na Hrvaškem, kjer bodo v domala enakih vremenskih razmerah kot v Sloveniji konec tedna odigrali že tretje kolo drugega dela prvenstva.
Zanimivo je, da slovenski klubi navkljub poudarjanju omejenih denarnih virov in polprofesionalnim ustrojem nimajo težav s prisotnostjo nogometašev. Poklicni nogometaši, amaterji, uslužbenci, študenti ali dijaki, vsi so na voljo razširjenemu trenerskemu štabu, v katerega so vključeni tudi fizioterapevti in zdravniki. »Bogate in revne« ločita le številčnost moštev in strošek priprav.
