Druga plat zgodbe o legendarnem Mattiju Nykänenu

V dokumentarnem filmu, ki ga je finski režiser Olli Laine posnel o legendarnem Mattiju Nykänenu, gledalci izvedo marsikaj novega o enem od najboljših smučarskih skakalcev v zgodovini. »Življenje mojega očeta je bilo javno, toda druga plat zgodbe ni bila povedana,« je omenila Nykänenova hčerka Eveliina Ojala.

Življenje, strašnejše od pekla

Iz tega stavka je izhajal Laine, ki je imel pri ustvarjanju filma vseskozi pred očmi tudi Nykänenovo izjavo iz oktobra 2006: »Jaz sem človek, ne Matti Nykänen!« Preden se je lotil dokumentarca, je bral, gledal in poslušal arhivske posnetke o slovitem rojaku, ki je na skakalnicah osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Preminil je leta 2019. 

»Nato sem moral pristopiti k intervjuvancem. V svoji karieri sem imel opravka s finskimi in mednarodnimi zvezdniki, toda poklicati Mattijevo mater Vieno je bil zame bolj vznemirljiv kot katerikoli drugi klic. Bil sem živčen kot že dolgo ne,« je priznal režiser in pristavil, da je bilo potem vsakič lažje, ker sta hitro našla skupni jezik.

Leta 2010 se je Matti Nykänen udeležil tudi veteranskega tekmovanja v Žireh. FOTO: Fon Boštjan

Spoznal je veliko Mattijev

»V intervjujih z njegovimi bližnjimi sem spoznal veliko Mattijev. Izkušnja njegove mame s sinom se je zelo razlikovala od izkušnje njegove hčerke. Seveda so bile tudi vloge različne: mati je sinu vseskozi nudila toplino, podporo in varnost, medtem ko hči od očeta nikoli ni prejela varnosti, ki jo je potrebovala,« je razkril Laine in pristavil, da se o Nykänenovi mladosti ni veliko vedelo. Skozi različne  pogovore je izvedel, da so ga v šoli ustrahovali, Matti pa se je branil, kakor se je pač znal – nemalokrat s pestmi.

»Nykänen je bil šampion, ki je vrsto let obvladoval svoj šport. Dobil sem vtis, da je stremel k dobremu in lepemu, vendar je bilo okoli njega veliko dejavnikov, ki so motili njegovo duševno ravnovesje. Zaradi tega je pogosto pobegnil v svoj svet z alkoholom. Tako se je vrtel v začaranem krogu – znašel se je v slepi ulici s samim seboj, iz katere je iskal izhod s pomočjo različnih pijač,« je ugotavljal Laine. Hčerka Eveliina je ob tem zaupala: »Srečanja s treznim očetom lahko preštejem na prste dveh rok ...«

Za konec se je režiser vrnil k pogovorom z Vieno Nykänen, ki je pohvalila film. »Najina srečanja so bila nadvse čustvena: včasih sva jokala, včasih sva se trudila zadrževati solze, pogosto pa sva se tudi smejala,« je sklenil avtor dokumentarca o enem od najboljših skakalcev v zgodovini.