Preživetje podjetij na trgu

Institut, ki ga naša zakonodaja pozna že od leta 2013, ponuja dogovor med upniki in dolžniki
Fotografija: Zaradi epidemije se je veliko gospodarskih subjektov znašlo v položaju, da niso sposobni plačevati svojih finančnih terjatev. FOTO: Benoit Tessier/Reuters
Odpri galerijo
Zaradi epidemije se je veliko gospodarskih subjektov znašlo v položaju, da niso sposobni plačevati svojih finančnih terjatev. FOTO: Benoit Tessier/Reuters

Preventivno prestrukturiranje je med epidemijo covida-19 lahko eden od ukrepov, ki ga uporabijo gospodarski subjekti, kadar naletijo na strukturnejši problem, ki odpira večplastna finančna vprašanja ter zareže globoko v finančno sposobnost gospodarske družbe. Ta doslej precej spregledani institut slovenska zakonodaja pozna že od leta 2013.

Zaradi epidemije se je veliko gospodarskih subjektov znašlo v položaju, da niso sposobni plačevati svojih finančnih terjatev. Govorimo o terjatvah, ki so nastale na podlagi kreditnih pogodb, pogodb o izdaji bančne garancije, pogodb o finančnem lizingu, posojilnih pogodb, poroštev in drugih poslov z enakimi značilnostmi. Zaradi nastale plačilne nesposobnosti je spomladi državni zbor sprejel zakon o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev (ZIUOPOK), ki omogoča odlog plačila obveznosti iz kreditne pogodbe za preprečitev hujše gospodarske škode in ohranitev finančne stabilnosti.



Namen zakona je, da bi gospodarski subjekti po poteku odloga plačila kredita znova pridobili sposobnost plačevati svoje obveznosti iz kreditnih pogodb. Vendar pa se lahko zgodi, da gospodarski subjekti po poteku odloga svojih obveznosti še vedno ne bodo zmožni plačevati, saj so se njihovi prilivi trajno zmanjšali zaradi strukturnih sprememb na trgu, ki močno premešajo dotedanje poslovanje. Poleg tega ne gre spregledati, da bo ta obveznost po poteku odloga še nekoliko višja, saj se tudi v obdobju odloga na odloženi del glavnice obračunavajo obresti po redni obrestni meri, ki je bila dogovorjena ob sklenitvi kreditne pogodbe, kar pomeni še večjo težavo za posamezni gospodarski subjekt. Pri takšni zagati lahko pomaga predstavljeni institut, saj omogoča ukrepe, ki so vezani na vse finančne terjatve (ne zgolj na obveznosti iz kreditnih pogodb, kot to ureja ZIUOPOK), prav tako je dolgoročni ukrep, s katerim se zagotovi solventnost gospodarskega subjekta.
 

Namen in smisel postopka


V praksi gospodarski subjekti ob prvem upadu naročil in zmanjšanju obsega poslovanja večinoma uporabijo ukrepe s področja delovne zakonodaje (odpovedi delovnega razmerja, odpuščanje agencijskih delavcev ali skrajšanje delovnega časa), »revizijo« ter odpovedi pogodb, pogosto pa so v luči ohranitve likvidnosti tudi pripravljeni zaradi odloženih plačil in zamud pri plačilih tvegati boniteto gospodarske družbe ter njeno podstat izpostaviti izvršilnim postopkom in sodnemu uveljavljanju pravic, ki jih imajo njihovi upniki. V primerjavi s takšnimi kratkoročnimi ukrepi, ki so lahko brez učinka, gospodarski subjekt (kot v času epidemije covida-19 in stagnacije gospodarske rasti) uporabi ukrep, ki naj zagotovi ohranjanje dejavnosti tudi v prihodnosti.



​Postopek preventivnega prestrukturiranja se vodi z namenom, da se dolžniku, za katerega je verjetno, da bo v obdobju enega leta postal insolventen, omogoči, da na podlagi sporazuma o finančnem prestrukturiranju izvede ustrezne ukrepe prestrukturiranja svojih finančnih obveznosti in druge ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne, da odpravi vzroke, zaradi katerih bi lahko postal insolventen. Pri ugotovitvi, kdaj je ta verjetnost podana, zakon ponuja domnevo, da je podana, če z začetkom postopka preventivnega prestrukturiranja soglašajo upniki, imetniki finančnih terjatev do dolžnika, ki skupaj dosegajo 30 odstotkov vsote vseh finančnih terjatev do dolžnika. Gospodarski subjekt, ki opravlja preventivno prestrukturiranje, z upniki namreč sklene (novo) pogodbo.
 

Zunajsodni in sodni elementi


Institut združuje tako zunajsodne kot sodne elemente, po čemer se recimo razlikuje od stečajnega postopka, kjer nadzor in intervencijo ves čas izvaja sodišče. Neformalni postopek se, praktično gledano, začne že, ko se dolžnik (gospodarski subjekt) odloči, da bo skušal likvidnost gospodarske družbe ohraniti z obsežnimi pogajanji s svojimi upniki.

Formalni postopek preventivnega prestrukturiranja se začne na pisni predlog dolžnika, o katerem nato odloča pristojno sodišče. Odločitev sodišča o začetku postopka je potrebna zaradi presoje materialnopravnih pogojev za vodenje postopka. Sam sporazum učinkuje že s privolitvijo upnikov, ki je izražena s tem, ko se takšna pogodba dokončno sklene z dolžnikom. Potrditev sodišča je namreč potrebna samo v primeru, kadar bi sporazum o finančnem prestrukturiranju učinkoval tudi za finančne terjatve upnikov, ki niso privolili v sklenitev sporazuma, in nastopi poseben položaj, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. V postopku (vsebinske) presoje pa ima pomembno vlogo posebej imenovani revizor, ta je pravzaprav varovalo, da je dogovor med upniki in dolžniki tudi vsebinsko skladen z zahtevami, ki jih določa zakon.

image_alt
DZS znova v preventivno finančno prestrukturiranje


Sodišče pri odločanju o začetku preventivnega prestrukturiranja preveri le, ali terjatve upnikov, ki so izrekli soglasje k vodenju postopka in katerih notarsko overjene izjave so priložene predlogu za začetek postopka, dosegajo omenjeni prag (30 odstotkov). Podstat te domneve je, da imajo finančne institucije (npr. banka) položaj dobro poučene osebe, ki je na podlagi podatkov o finančnem položaju dolžnika sposobna presoditi njegov finančni položaj. Povedano drugače: sodišče ob začetku postopka preventivnega prestrukturiranja preverja (le), ali je bila zahteva vložena v zakonskem roku in ali so ji priložene z zakonom zahtevane listine.

V zvezi s posledicami je treba opozoriti na (vsebinsko) razliko med dvema pojmoma: uvedbo in začetkom postopka preventivnega prestrukturiranja. Medtem ko se postopek začne z objavo sklepa sodišča, pa nekatere procesne posledice nastanejo že dan po vložitvi predloga za postopek preventivnega prestrukturiranja.

Takšne posledice so denimo, da po uvedbi postopka ni (več) dovoljeno predlagati prisilne poravnave, nekatera konkretnejša pravila pa so predpisana tudi za primer, da je že vložen predlog za stečaj dolžnika. V praksi so pomembnejše posledice začetka postopka preventivnega prestrukturiranja vezane na izdajo sklepov o izvršbi, saj izdaja sklepa za uveljavitev finančne terjatve, ki je vključena v osnovni seznam terjatev, ni več mogoča, zadrži se tek zastaranja teh terjatev, nastopi tudi obdobje moratorija na plačilo glavnice, saj z začetkom postopka nastopi fikcija, da finančna terjatev (npr. glavnica na podlagi sklenjene kreditne pogodbe) še ni dospela. Pomembna posledica v praksi je lahko dejstvo, da ni mogoče uveljaviti hipoteke, s katero je takšna terjatev zavarovana, navedeno pa ne velja za obresti, ki jih dolžnik mora plačevati ob dospelosti. Takšne posledice trajajo vse do pravnomočnosti sklepa o končanju postopka.
 

Sklenitev sporazuma


Pogajanja dolžnika z upniki o sklenitvi sporazuma potekajo zunaj sodnega postopka. Dolžnik in upniki morajo pri pogajanjih za sklenitev sporazuma o finančnem prestrukturiranju spoštovati usmeritve za taka pogajanja, ki so splošno uveljavljene v poslovni praksi. Da bi sporazum začel veljati, se morajo z njimi strinjati dolžnik ter upniki, katerih skupni znesek nezavarovanih finančnih terjatev je najmanj 75 odstotkov vsote vseh nezavarovanih finančnih terjatev, smiselno enako pa tudi imetniki zavarovanih finančnih terjatev, če sporazum učinkuje tudi zanje. Dolžnik in upniki izrečejo soglasje za sklenitev tako, da vsi podpišejo isti in edini izvod sporazuma, podpisi zastopnikov strank pa morajo biti notarsko overjeni. Izvirnik sporazuma je treba izročiti v hrambo notarju, ki mora notarsko overjeni prepis izročiti vsakemu podpisniku in upniku, katerega terjatev je v osnovnem seznamu finančnih terjatev, tudi če ni podpisnik, prav tako se izvod izdela za sodišče. Sporazum o finančnem prestrukturiranju in pogoje za njegovo uveljavitev mora pregledati revizor, ki mora skladno z ustreznim mednarodnim standardom o poslih dajanja zagotovil o njem izdelati posebno poročilo in o tem dati mnenje brez pridržka, da sporazum izpolnjuje zakonske pogoje za potrditev, o katerem odloča sodišče, zunaj naroka.



V sporazumu se opredelijo potrebni ukrepi finančnega prestrukturiranja, časovni načrt in morebitni pogoji za njihovo izvedbo ter določijo druge medsebojne pravice in obveznosti. Lahko se določijo tudi nekateri dodatni pogoji za učinkovanje, ki morajo biti izpolnjeni, da sporazum lahko učinkuje. Sodišče odloča o potrditvi sporazuma na zahtevo dolžnika, zahtevo pa mora dolžnik vložiti v roku treh oziroma petih mesecev (z možnostjo podaljšanja za dva oziroma tri mesece). Sporazum učinkuje na terjatve vseh upnikov, navedene v osnovnem seznamu finančnih terjatev.

Pogosto vprašanje, ko se subjekti odločajo za uporabo instituta, je, kaj se zgodi s finančnimi terjatvami upnikov, ki se niso strinjali s sklenitvijo sporazuma. Če ga dolžnik predloži v potrditev sodišču in je sporazum potrjen (torej za terjatve vseh upnikov, ki so soglašali s sklenitvijo sporazuma), nastopi situacija, ko (v delu) govorimo o prisilnem prestrukturiranju, saj sporazum učinkuje tudi na navadne finančne in zavarovane finančne terjatve (navedene v osnovnem seznamu terjatev), katerih imetniki niso dali soglasja k sklenitvi sporazuma. Čeprav se na prvi pogled zdi takšno učinkovanje nerazumno, je ključni razlog za takšno ureditev, da je vsebina sporazuma o finančnem prestrukturiranju precej obsežna, pogajanja o njegovi vsebini pa je mogoče voditi v razmeroma majhnem krogu udeležencev. Realizacija sporazuma ne bi bila izvedljiva, če bi jih moral dolžnik voditi z vsemi upniki, zato zakon predpisuje prag, ki ga šteje kot zadostnega. V korist vseh upnikov pa učinkujejo vse morebitne druge pravice v razmerju do dolžnika. Zakon takšnega učinka ne razširja na morebitne druge medsebojne obveznosti upnikov (npr. upnik A plača upniku B določen denarni znesek v zameno za privolitev k sporazumu, saj je za upnika A to vseeno bolj ugodno kot stečaj dolžnika) – te obveznosti učinkujejo samo med podpisniki.

Naj opozorimo še, da mora dolžnik upnikom, ki so stranke preventivnega prestrukturiranja, povrniti sorazmeren del stroškov, ki jim nastanejo z udeležbo v postopku in za katere je po splošno uveljavljeni poslovni praksi običajno, da jih nosi dolžnik.
Namen instituta preventivnega prestrukturiranja je v tem, da se ohranijo gospodarske družbe, ki so še sposobne poslovati na trgu. Preventivno prestrukturiranje tako ni insolventni postopek, saj gospodarska družba, nad katero teče navedeni postopek, še ni insolventna, temveč gre za tako imenovani predinsolvenčni postopek. Upniki se bodo s takšnim postopkom strinjali in tudi podpisali sporazum, saj se bodo s tem izognili insolventnim postopkom nad dolžnikom, hkrati pa omogočili, da ta preživi in nadaljuje poslovanje, pri čemer bodo upniki v nadaljevanju njegovega poslovanja prejeli večje poplačilo svoje finančne terjatve, kot bi ga v insolventnem postopku.

Uporaba tega instituta je tudi v Sloveniji zaživela šele nekaj časa po njegovi uveljavitvi. Med bolj znanimi družbami, ki so ga uporabile, so Sava, ACH, Thermana in Terme Čatež. V zadnjem obdobju je bil postopek preventivnega prestrukturiranja nepravnomočno zaključen (s potrditvijo sporazuma o finančnem prestrukturiranju) pri dveh večjih družbah, Tuš holdingu in Engrotušu kot je razvidno iz javno dostopnih evidenc Ajpesa, pa se je začel tudi nad družbo DZS. Glede na trenutne gospodarske razmere kot posledico epidemije covida-19 gre pričakovati, da bo po tem institutu v prihodnosti poseglo še več gospodarskih družb in si tako zagotovilo nadaljnje preživetje in poslovanje.

***
Ema Cotman, mag. prava
Rok Pograjc, mag. prava, odvetniški kandidat v Odvetniški pisarni Cepič-Umek

Preberite še:

Komentarji: