Trumpov propagandni spektakel utegne biti drag

Če vsaka številka postane propaganda, resničnost izgubi pomen. Manipulacije ameriškega predsednika Donalda Trumpa spodkopavajo mednarodno zaupanje, zaostrujejo politični diskurz in ustvarjajo precedens, po katerem bodo lahko prihodnji voditelji ignorirali posledice, dokler bo PR dober.

Trump danes morda prodaja zmage. Njegove napovedi (o carinah, investicijah v ZDA, trgovinskih dogovorih) so pogosto spektakularne, a se redno izkažejo za neuresničene ali občutno zmanjšane. Uporabljene so predvsem kot pogajalsko orodje ali za generiranje medijske pozornosti. Ker ZDA več uvažajo kot izvažajo, lahko v omejeni trgovinski vojni za hip pridobijo prednost. A ker so sprožile asimetričen spor proti številnim državam hkrati, so zdaj tudi bolj ranljive. Države, ki jih ukrepi prizadenejo, se odzivajo s sklepanjem novih zavezništev. Na koncu bi lahko Trump spoznal, da so posledice drugačne, kot si je predstavljal — tihe, počasne, a drage. Ne zanj, za Američane.

Ko so ZDA julija 2025 napovedale »zgodovinske trgovinske dogovore« z Japonsko in EU, je Trump razglasil zmago. Japonska naj bi investirala 550 milijard dolarjev v ZDA, Evropa celo 600 milijard – do konca njegovega mandata. V zameno sta obe strani dobili »olajšave«. Nižje carine, več izvoza, manj negotovosti. Vse skupaj je bilo predstavljeno v značilnem Trumpovem slogu: zmaga, moč, številke. Toda za to fasado zmagoslavja se skriva propaganda, ne strategija. In kot pri vsakem posojilu bo tudi za to nekoč prišel račun. Ključno vprašanje pa ostaja: kdo bo plačnik?

Čedalje več analiz kaže, da so ti dogovori politično učinkoviti, a pravno in gospodarsko prazni. Ne Japonska ne EU se k napovedanim investicijam nista zavezali na pravno zavezujoč način. Ni pogodb, ni sankcij v primeru neizpolnitve. Gre za okvirne načrte in dobre namene – nič, česar ne bi že videli.

Trump pa jih kljub temu razglaša kot dokaz ameriške moči. ZDA naj bi vsilile novo trgovinsko realnost, kjer se pravila ne pišejo več v Ženevi, temveč v Washingtonu. Ne več v kongresnih dvoranah, temveč iz pisarne v Beli hiši.

Toda ta moč je krhka. Prvič, ker ZDA izgubljajo verodostojnost kot stabilen partner – če dogovori nimajo pravne veljave, lahko partnerji hitro poiščejo druge poti. Drugič, ker domača industrija, zlasti kmetijstvo in avtomobilska proizvodnja, deluje v okolju, kjer se pogoji lahko obrnejo čez noč. In tretjič, ker se v ozadju dogaja erozija pravnega reda svetovne trgovine. »Prostovoljni« dogovori mimo Svetovne trgovinske organizacije ustvarjajo nevaren precedens. Ko pravila postanejo vprašanje moči, sledi kaos.

Trump predstavlja carine kot temelj ameriške gospodarske politike. Šteje »zmage«, saj je na podlagi carin zbranih že več kot sto milijard ameriških dolarjev, BDP raste (tri odstotke na letni ravni v drugem četrtletju 2025), inflacija ostaja pod nadzorom, mediji pa so takšni politiki naklonjeni. Negativni učinki še niso vidni. Možnih razlag je več: uradni podatki prihajajo z zamikom, podjetja delujejo s starimi zalogami, mnoga se izogibajo dvigu cen, nekatera pa se preprosto ne upajo zameriti predsedniku.

A zgodovina nas uči, da je propaganda najdražja takrat, ko ne deluje več. Ko investicij ni, ko zavezniki izgubijo potrpljenje ali izginejo, ko se domače gospodarstvo znajde v krču zaradi povračilnih ukrepov, strateških zmot. Če se bo izkazalo, da za impresivnimi številkami ni bilo vsebine, bomo o tej trgovinski ofenzivi še dolgo govorili kot o najdražji marketinški akciji v sodobni zgodovini.