V igri za roman leta le še deseterica, v njej kar nekaj prvencev
Čez natanko dva meseca bomo na Rožniku podelili 34. nagrado kresnik za najboljši roman preteklega leta. Po današnjem dnevu, ko objavljamo deseterico, nas do razglasitve lavreata ali lavreatke loči le še ena etapa: objava petih finalistov 23. maja. A pojdimo lepo počasi: v tokratnem širšem naboru so romani sedmih avtoric in treh avtorjev, izšli so pri petih založbah, med njimi je kar nekaj (romanesknih) prvencev.
Žirija v sestavi Igor Bratož (predsednik), Igor Divjak, Robert Kuret, Tanja Petrič in Igor Žunkovič je v širši nabor uvrstila romane Posuj se s pepelom vaših očetov Laure Buzeti (Litera), Smrt, v temo zavita Samante Hadžić Žavski (LUD Literatura), O vinu, kozah in drugih prevarah Borisa Kolarja (Goga), Kenozoik Blaža Kutina (Goga), Toxic Eve Mahkovic (Beletrina), Pričakovanja Anje Mugerli (Cankarjeva založba), Težka voda Pie Prezelj (Goga), Tri barve za eno smrt Janje Rakuš (Litera), Zakaj ima moj hudič krila Tereze Vuk (Beletrina) in Gral Vlada Žabota (Beletrina).
Zagotovilo za navdih in potešitev
»Dobrih knjig ni nikdar veliko, a na seznamu, na katerem sta bili skoraj dve stotniji knjig, natančneje 185 romanov z lansko letnico izida, se je vendar skrivalo precej odličnih naslovov, bralne pustolovščine, ki so nas odpeljale v vse smeri,« je izbor komentiral Igor Bratož. Po naključju so tako kot lani v deseterico uvrstili romane sedmih avtoric in treh avtorjev, ki jih je opisal kot skrajno različne knjige, ki jih druži »nespregledljiv literarni naboj, suverena literarna izvedba«. »Tu so premišljena pogledovanja v preteklost, seciranje nenavadnih življenjskih zgodb zdajšnjosti, ekskluzivni uvidi v turbulentne, bizarne dogodke, ki jih zna priskrbeti le pisateljski pogled, pa tudi avtofikcijsko pisanje, ki na poseben način vidi le trojico jaz, tukaj in zdaj.«
Na zadnjem sestanku so se vsi v žiriji morali kakemu naslovu tudi odreči. »Mislim, da smo v zadnjem krogu pristali pri štirinajstih delih, v povsem enakem položaju bomo čez mesec dni, ko bomo po ponovnem premerjanju in primerjanju desetih pisateljskih svetov morali izglasovati finalno peterico,« je povedal Bratož, ki je prepričan, da bodo »pripadniki bralskega plemena med zdaj izbranimi gotovo našli knjige, ki jih bodo navdihnile in potešile«.
Večina avtorjev se s kresnikom tako od blizu srečuje prvič. Za roman Volčje noči (Pomurska založba) ga je od njih doslej prejel Vlado Žabot, sicer pobudnik te nagrade, Boris Kolar pa je bil dvakrat v ožjem izboru: leta 2009 v peterici z romanom Iqball hotel (Obzorja) in predlanskim s Potopimo Islandijo! (Goga). Laura Buzeti in Pia Prezelj sta v igri s svojo prvo knjigo sploh, Samanta Hadžić Žavski, Blaž Kutin in Tereza Vuk z romanesknim prvencem. K njim lahko prištejemo še Evo Mahkovic, ki je Toxic »začela z mislijo na roman in ga zaključila kot žanrsko hibridno avtofikcijo«.
Posuj se s pepelom vaših očetov
Zgodba knjižnega prvenca študentke psihologije Laure Buzeti sledi doživljanju glavnih likov Otta Gottlieba ter Dorote in Floriana Janowskega ob tridnevnem obisku nemškega kanclerja Willyja Brandta leta 1970 v Varšavi. Ta je tedaj razdelil javnost, ko je pokleknil pred spomenikom uporu v varšavskem getu med drugo svetovno vojno.
Gesti prisostvujejo tudi omenjeni romaneskni liki, za katere Brandtov obisk pomeni soočanje s preteklostjo, spomini ter kolektivnimi in osebnimi travmami. V ospredju je tako na eni strani tragična zgodba družine Janowski, na drugi pa doživljanje kolektivne krivde in prevzemanje odgovornosti.
Smrt, v temo zavita
V romanesknem prvencu Samante Hadžić Žavski spremljamo odraščanje mlade protagonistke Lene, zaznamovano z vojno v Bosni v devetdesetih. Toda zdi se, da ne glede na to, koliko let preskočimo, Leno vedno čaka en in isti življenjski sopotnik – smrt, je v Književnih listih zapisal Robert Kuret.
Zaradi tega je v formi razvojnega romana, ki naj bi bila izrazito linearna, stalno prisoten močen občutek cikličnosti. Pomembna dimenzija je tudi ta, »da smrt ni abstraktna kategorija in življenjska resnica, ki jo mora Lena nekako sprejeti, ampak je ključno povezana z družbenopolitičnim dogajanjem v začetku devetdesetih – razpadom Jugoslavije in vojno v Bosni,« ugotavlja Kuret, ki zaradi svežega načina stapljanja form avtorici pripisuje samosvojo poetiko.
O vinu, kozah in drugih prevarah
Škof Yves je žrtev prekletstva: zaradi maščevanja, ker jo je obsodil na utopitev, mu stara Aicelina vino spremeni v kozjo scalino. Urok in s tem grozen okus vina, ki naj bi bilo najboljše v krščanskem svetu, lahko izniči le z uživanjem mladega sira posebne bele koze. Za to, da ta da mleko, pa je najprej treba najti pravega kozla, da jo oplodi.
»Odprava kozjih snubcev ga poišče tam, kjer se latinska kultura stakne s slovansko in staroversko. A kaj, če je resnica pravzaprav drugačna? Prevare zagotavljajo, da se svet vrti v pravo smer,« med drugim pravi opis knjige na spletni strani založbe Goga, kjer zasledimo še citat, ki pravi: »Zgodba naredi dobro vino. Dobro vino pa pripoveduje zgodbe.«
Kenozoik
Kenozoik je romaneskni prvenec scenarista, pisatelja in režiserja Blaža Kutina, ki »ponuja večplastno in napeto zgodbo, v kateri je vse skrivnostno prepleteno, vendar obenem nič ni tako, kot se zdi. Mogoče ima vse neki smisel, mogoče nič. Mogoče se vzporedne resničnosti nekje spet sestavijo v eno. Mogoče pa je vse samo fascinantna igra ironije usode«.
Za njegovo ustvarjanje je značilna uporaba groteske in absurdizma, s čimer se spogleduje z žanri nove čudaškosti. Začetek romana je intriganten in udaren: par Luka in Lena Kastelic dela v zdravstvu, Lena se spopada z depresijo. Na neki točki se Luka z Leninimi starši, prijateljico in šefom odloči za šokterapijo. Na rojstni dan jo vsi zapustijo, kar Leno šokira in ohromi.
Toxic
Knjiga Toxic po besedah avtorice Eve Mahkovic obravnava »osebno zgodovino, ob njej pa mitologijo, popkulturo, čas, travme, odnose, ki so me naredili«. Vendar to ne pomeni, da piše brez zavedanja družbenega konteksta okoli sebe, v Književnih listih opaža Benjamin Zajc, ki meni, da je najbolj radikalna prav v vsebini.
S slogovnim in vsebinskim pristopom je »duhovit opomin, da je monumentalno pogosto mogoče najti v navidezno neopaznih stvareh. Z natančno uglašenimi pripovedmi ne zajame le bistva lastnega obstoja, temveč posreduje tudi univerzalno resnico: da naši odzivi na življenjske preobrate, ne glede na to, kako intimni ali skromni so, skupaj oblikujejo tkivo naše skupne človeške pripovedi.«
Pričakovanja
Anja Mugerli v svojem drugem romanu Pričakovanja spregovori o temah, ki ponekod še vedno veljajo za tabu: o neplodnosti, umetni oploditvi, splavu. Mladi par Jana in Primož si želi otroka, da je čas, ju opominja tudi okolica, toda njuno pričakovanje se pokaže za nič kaj veselo.
»Roman ni nikakršno konecdobervsedobro delo, ki bi nas popeljalo skozi trpljenje vpletenih, da bi se naposled sprevrglo v katarzično očiščenje,« v recenziji opozarja Sašo Puljarević. »Ne, Pričakovanja prinašajo precizen prerez (psihološkega) stanja nekoga, ki se znajde v postopku OBMP, in zastavljajo tehtne pomisleke – včasih se pač ne konča, kot bi si želeli, včasih se ne splača in včasih ni vredno. In tudi to je v redu.«
Težka voda
Kratki roman Pie Prezelj Težka voda, prejemnik nagrade Društva slovenskih pisateljev za najboljši prvenec minulega leta, je svojstvena anatomija krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti. V njem se življenje starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavlja v okrušeno celoto.
Kot je za Nedelo povedala avtorica, liki Težke vode »v svoji nezmožnosti, ki jo določata tako okolica kot njihova osebnostna struktura, kažejo, kako pomembno je vsaj poskušati živeti po lastnih načelih, lastnih vrednotah. S tem ne mislim na sebičnost niti na zanemarjanje osnovnih družbenih postulatov, pač pa na ohranjanje iskrenosti – v prvi vrsti do samega sebe.«
Tri barve za eno smrt
Pisateljica in vizualna umetnica Janja Rakuš v Treh barvah za eno smrt piše o Liviji, prevajalki dela Yvesa Kleina Modra revolucija, ter Tobijasu, slikarju, ki trpi za kromolepsijo. Zaradi te bolezni vidi več barv, kot jih ljudje običajno lahko.
»Danes si, jutri te ni. Vmes so barve. Vidne in nevidne. Bi bil sinopsis te zgodbe, zapisane na majhno škatlo vžigalic Hollywood Film Studios. Kot logline, izpisan čez nebo. Kot vojna barv in angelov, kot vojna sonca in lune, kot vojna zvezd, izgubljena ali dobljena v zraku, nemem zraku, sestavljenem iz slik,« beremo v opisu romana, izbranega za objavo na natečaju za še neobjavljena romaneskna besedila založbe Litera.
Zakaj ima moj hudič krila
Tereza Vuk v svojem prvem romanu brezkompromisno spregovori in razmišlja o odnosih v družini in z okolico, o preprekah in življenjskih preizkušnjah, prelomnicah, stiskah, zlomih in katastrofah. Pri Beletrini, kjer je izšla, so ga označili za »močno avtofikcijsko delo«.
Vendar je avtorica v intervjuju za Delo na opažanje, da ima bralec včasih občutek, da gre »skorajda za neposreden prenos misli v knjigo, brez zadržkov in brez pomislekov«, odgovorila: »Tu se vsi motite. To je premišljeno pisanje, sicer na šus, a točno vem, kaj delam. Mnogi mislijo, da vse povem. Daleč od tega. Obrnem tako, da se zdi, da sem vse povedala. V resnici pa imam materiala še za štiri knjige.«
Gral
»Roman Gral se dogaja v času po prvi svetovni vojni. A vse to dogajanje s posvetilom, prologom in epilogom vred je pravzaprav metafora o moči literature in pristnega človeškega pesništva,« je o svojem zadnjem zgodovinskem romanu povedal »oče kresnika« Vlado Žabot.
»Kot že vsaj v Volčjih nočeh in Pastorali spremljamo dramo široke palete človeških nagonov ter obupno prizadevanje za njihovo preseganje, seveda v gosti, nemalokrat groteskni atmosferi, polni poganskih ter krščanskih motivov,« je o Gralu zapisal kritik Kristjan Rakar, obenem pa poudaril, da kljub preizkušeno učinkovitemu slogovnemu receptu roman najbolj izstopa po umetelno dovršeni idejni plati.
