Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kresnik

Boris Kolar: Književni liki so prijateljska druščina

Knjigo kresnikovega finalista Borisa Kolarja O vinu, kozah in drugih prevarah odlikujejo inventivno izrazoslovje, obešenjaški humor in benevolentnost.
Verjetno bi res težko pisal o nečem, kar se dogaja danes, pač potrebujem določeno časovno distanco, je dejal Boris Kolar. FOTO: Leon Vidic
Verjetno bi res težko pisal o nečem, kar se dogaja danes, pač potrebujem določeno časovno distanco, je dejal Boris Kolar. FOTO: Leon Vidic
11. 6. 2024 | 09:42
13. 6. 2024 | 06:07
8:16

Boris Kolar, sicer biolog in ekotoksikolog v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano v Mariboru, se je doslej uvrstil med nominirance za kresnika že z romanoma Iqball hotel in Potopimo Islandijo. Tokrat je svojo precej nenavadno zgodbo O vinu, kozah in drugih prevarah umestil v srednjeveško Francijo, z omenjenima deloma pa jo povezujeta specifičen humor in domiselno izrazoslovje.

Glede na lokacijo zgodbe, obešenjaški humor, hedonizem in predvsem arhaični jezik se same po sebi ponujajo vzporednice med vašo knjigo in Rabelaisom.

Rabelais je bil človek renesanse, moja zgodba pa je umeščena v visoki srednji vek, ki je bil povsem drug svet. Če je naš DNK v antični Grčiji in Rimu, predstavlja visoki srednji vek rojstvo naše misli, ki se je nato nadaljevalo v lepoto renesanse in modrost razsvetljenstva. Kar zadeva zmerni hedonizem, je tako kot Rabelaisu blizu tudi meni. In še jezik: ko sta bila izbrana zgodba in časovni okvir, se je pojavil problem, v kakšnem jeziku jo napisati; če bi bil to današnji jezik, besedilo ne bi zvenelo prepričljivo, ne samo jezik kot tak, temveč tudi izrazoslovje je bilo v srednjem veku drugačno. Jezik vedno opredeljujeta prostor in čas, moral sem biti natančen vse tja do najmanjših detajlov, med drugim recimo, koga je treba onikati, koga vikati in koga je dovoljeno tikati.

Slovenščina je bila, če recimo prebiramo naše Frane, kot so Levstik, Erjavec in Milčinski, včasih izjemno izrazno bogat in sočen jezik, zdaj pa se je veliko te arhaične raznovrstnosti izgubilo.

Se strinjam, včasih je bilo treba pri invenciji jezika, ki se mi je zdel ustrezen za ta roman, pobrskati po še enem Franu, našem jezikoslovnem slovarskem portalu. Čeprav sem bil včasih nekoliko razočaran nad nekaterimi formulacijami in intepretacijami gesel v tem slovarju, saj sem si jih sam razlagal nekoliko drugače. Kar veliko razprav sem imel z lektorjem in redaktorjem, včasih je bilo to naporno, ampak meni so bile te razprave v veliko veselje in radost. Nekaj je bilo tudi neposrednih izkušenj; imam posestvo v Prlekiji in tam sem še lani govoril s človekom, ki me je onikal.

Ste kot biolog in ekotoksikolog zelo natančni tudi pri naravoslovnem izrazoslovju?

Seveda sem pazil, da ne bi moji junaki v Evropi v 13. stoletju hodili mimo koruznih polj. Pa tudi nekateri slovenski izrazi so izjemno zanimivi in povedni, recimo močerad in močeril. V slovenščini sta ti dve živali poimenovani opisno, prvi ima rad močo, drugi po njej rije, kar je unikum, v vseh drugih jezikih se uporablja izraz salamander.

Ker sorazmerno veliko potuje, piše bolj ali manj na letalih. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ker sorazmerno veliko potuje, piše bolj ali manj na letalih. FOTO: Leon Vidic/Delo

Unikum je tudi vaša zgodba, ki je v vsej svoji minuciozni deskriptivnosti poti pravzaprav brezciljna in povsem absurdna.

Drži, ampak na tej poti imajo vsi svojo računico in svoj dobiček. Štorija o iskanju skočnega kozla, ki bo ojaril kozico, ki bo dala sir, ki bo izničil urok, je seveda absurdna, takšnega ali drugačnega kozla bi lahko našli na vsakem vaškem sejmu. Se pač nekoliko ponorčujem iz umnega škofa iz tedanjih časov, ki je menil, da je iskanje takšnega kozla najpomembnejša odprava na svetu, pa tudi iz nekaterih današnjih intelektualcev, ki so tako polni modrosti, da prihajajo v nasprotje s samimi seboj in streljajo kozle.

Zgodba o kozi, siru in kozjih bobkih temelji tudi na vaši izkušnji na potovanju po južni Franciji, le da je bil namesto bobkov v sirovi sredici potrežen kaviar.

Res je, to je bil kar neposreden povod, da se je v moji glavi napletla in zapletla ta zgodba. To se mi na potovanjih kar pogosto dogaja.

Za vaše knjige pravzaprav velja, da je oblika že vsebina, torej fabula ni nepomembna, vendar so v osredju domiselne in duhovite refleksije, dialogi in anekdotične peripetije.

Bolj kot vsebina je zame pravzaprav pomemben ritem napisanega. Kot otrok sem veliko poslušal pravljice na ploščah, intepreti – med osrednjimi je bil nedvomno Stane Sever – so imeli svoj značilen ritem pripovedovanja, na pamet sem znal skoraj vse pravljice in tudi zdaj se trudim, da bi človek lepo in z določenim ritmom plul po napisanem.

Do vaših književnih junakov in dogodkov, ki so bili vse prej kot nedolžni, ste zelo benevoletni. Med zatrtjem gibanja katarov v južni Franciji naj bi bilo ubitih milijon ljudi. Vaše pisanje ne odseva teh pokolov, še manj moralizira.

Da, bilo je okoli milijon žrtev, pri čemer je treba upoštevati, da je bilo takrat v Evropi le okoli petdeset milijonov ljudi. Saj v začetku je bil tekst morda zastavljen nekoliko drugače, ampak se mi je atmosfera zazdela nekoliko preveč grozljiva in mračna, ne nazadnje tudi srednji vek ni bil mračen, čeprav ga nekateri še vedno radi tako predstavljajo.

Namesto tega uporabljate blag humor, kar je danes v svetu, v katerem prevladujeta nihilizem in cinizem, spet posebnost.

Tak svet mi ni blizu, ne uživam ne v trpljenju ne v nihilizmu, trpim samo, če moram prebirati knjigo, katere glavni namen je, da vas seznani s tovrstnimi zadevami.

Tukaj je še ena zares izjemna posebnost, povezana z vašim delom. To je urnik pisanja. Ta roman je nastajal kar dvanajst let.

Do zdaj sem napisal tri romane in ker seveda nisem pisatelj in imam službene obveznosti, se organiziram drugače. Ker sorazmerno veliko potujem, sicer predvsem po Evropi, pišem bolj ali manj na letalih. Urnik je sestavljen zelo natančno. Pisati začnem, ko letalo doseže potovalno višino in se izključi lučka varnostnega pasu, ko se začnemo spuščati, pa ob ponovno prižgani lučki samo še pritisnem piko.

Takole v slogu Boccacia: Samo piko še pritisnem ...

Da.

Bolj kot vsebina je zanj pravzaprav pomemben ritem napisanega. FOTO: Leon Vidic/Delo
Bolj kot vsebina je zanj pravzaprav pomemben ritem napisanega. FOTO: Leon Vidic/Delo

Zares nenavadno. Pa vam ne zmanjka motivacije, idej ali pisateljskega žara, če pisateljski premor traja kar leto ali dve?

Ne. Zame so ti romaneskni liki prijateljska druščina, vedno smo v stikih in veseli, ko se srečamo, četudi vmes mine precej časa. Res pa se tempo pisanja precej pospeši, ko se knjiga bliža koncu, takrat včasih tipkam tudi ob koncih tedna na svojem gruntu ali zvečer v postelji. Ampak to je bolj izjema kot pravilo, za pisanje moraš imeti spočito in svežo glavo.

Do zdaj ste se v romanopisju podali v Afriko, na Islandijo in srednjeveško Francijo. Ali vas v bodoče bolj mikajo geografski ali časovni preskoki?

Nikoli nimam vnaprej izdelanih načrtov, pravzaprav ne vem, ali bo moja naslednja knjiga roman ali morda zbirka kratkih zgodb. Trenutno sem še okupiran s knjigo O vinu, kozah in drugih prevarah, izredno sem vesel, da sem se z njo uvrstil med finaliste nagrade kresnik. Ko jo je urednica založbe pred časom prvič predstavljala, jo je izredno pohvalila, obenem je izrazila upanje, da zaradi svojih specifičnosti ne bo ostala spregledana. Najprej je res kazalo tako, saj ni bilo odzivov, zdaj se je položaj spremenil. Kar se tiče prihodnje knjige, bi verjetno res težko pisal o nečem, kar se dogaja danes, pač potrebujem določeno časovno distanco. Bomo videli, zdaj bom svoj zadnji roman počasi spravil iz hiše, da bo prostor za novega.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine