Anja Mugerli: Želela si je, da bi bil to roman o praznini

Pisateljica Anja Mugerli v svojem drugem romanu Pričakovanja odstira intimo ženske in njenega partnerja, ki se soočita s težavami z zanositvijo. Odločitev za umetno oploditev je sicer dokaj lahka, psihofizična bolečina, skozi katero mora protagonistka med zdravstvenimi posegi, pa pretresljiva, a opisana realno, brez patetike in olepševanja. Z vsako kapljo (menstrualne) krvi je Jane manj in praznine v njej več.

Založbe zadovoljne z nominacijami za najboljši roman

Občutek imam, da se v zadnjem času pojavlja ogromno knjig o temah, ki so še pred kratkim veljale za tabu. Materinstvo, družbeni pritiski, neplodnost … Ste tudi sami opazili, da se vedno več piše o teh temah, in čemu to pripisujete?

Tudi sama sem to opazila, da, in moram priznati, da mi je všeč. Že med pisanjem romana Pričakovanja in še pred tem sem pogosto posegala po delih avtoric, ki na neki način odpravljajo tabuje oziroma pišejo o temah, o katerih se prej ni pisalo ali zelo redko. Težko odgovorim, čemu to pripisujem. Mogoče je prišel tak čas. In ko se taka knjiga izda, tu mislim tudi na evropsko književnost, ne le slovensko, se zgodi učinek domin. Avtorice vplivamo druga na drugo. Branje je komunikacija, in ko vidiš, da je ena odprla neko temo, za katero v literaturi prej morda ni bilo prostora ali posluha, dobiš sama pogum, da se začneš ukvarjati s tem. Sama vidim to kot opolnomočenje avtoric.

Ko je Bronja Žakelj napisala Belo se pere na devetdeset, se je zazdelo, da se morda nekoliko lažje in bolj sproščeno pogovarjamo o smrti. Ko je Manca Košir odkrito govorila o raku in umiranju, nam je tema paliative nekoliko lažje zdrsela z jezika. Vi odpravljate tabuje o neplodnosti in družbenih pritiskih na ženske. Najbrž ni samoumevno, da ste vse, ki jih omenjava, ženske.

V zvezi s temi temami, s smrtjo, splavom, neplodnostjo, so vedno prisotna intenzivna čustva, prisotna je bolečina, in mislim, da smo se ženske od nekdaj znale s tem bolje soočati. V starih časih se na primer o teh stvareh niti ni govorilo, pa so ženske med seboj vedno našle prostor, v katerem so si lahko delile občutenja ob takšnih izkušnjah. Ker konec koncev so te izkušnje pogoste, celo univerzalne. Ne bi hotela posploševati, ampak morda se avtorice nekoliko lažje soočamo s temi temami.

Kljub napredku na številnih področjih, novim tehnologijam, informacijam, ki so nam na voljo na vsakem koraku, se zdi, da se pri vprašanju, kaj družba pričakuje od žensk, ne premaknemo z mesta. Vloge po spolih so determinirane. Literatura je najbrž eden od načinov, da to spremenimo?

Blizu so mi besede, ki jih je zapisala Annie Ernaux v knjigi Dogodek in druga besedila, in sicer, da če stvari, ki so se ji zgodile, ne zapiše, niso doživele svojega konca. Ko sem prebrala ta citat, se je popolnoma skladal s tem, kar sem občutila ob pisanju romana. Da nekako osmisliš izkušnje, ki so tako težke in nosijo s seboj toliko bolečine in izgube. Da greš v sebi skozi proces, da dobi vse skupaj neki večji pomen.

Avtorica z romanom Pričakovanja. FOTO: Matej Družnik/Delo

Kako katarzično, če sploh, je bilo pisanje o tako intimni, boleči izkušnji, kot je soočanje z neplodnostjo, z bolečino, izgubo same sebe?

Bolj kot katarza bi rekla, da je vsemu skupaj dalo smisel. Ker sem to ne le doživela, ampak o tej temi res ogromno razmišljala, prebrala, čeprav recimo v leposlovju ni pogosto zastopana, a je bila to še večja spodbuda za pisanje. Vmes sem sicer imela obdobje, ko sem dvomila, ali je prava odločitev, da grem v ta tekst, pa sem imela tedaj že večji del napisan. Ves čas me je spremljal občutek, da je to nekaj res nujnega. Ne vem, ali sem že pri kakšnem tekstu začutila takšno nujo, da ga končam.

Je prišel slog pisanja naravno ali ste o tem vnaprej razmišljali, ga določili? Ko namreč hlad, belino in sterilnost ginekoloških ordinacij opisujete neposredno, neolepšano, neizumetničeno, preprosto, da udari in zareže še posebej ženske, ki natanko vemo, da so te ordinacije točno takšne.

Na začetku sem hotela vzpostaviti distanco, zato sem izbrala tretjeosebno pripovedovalko, pa sem potem videla, da to ne deluje, zato sem jo nadomestila s prvoosebno, tako da bralec lahko sliši Janin glas. Ravno ta distanca je namreč nekaj vzela tekstu. Ko je začela pripovedovati Jana, pa se mi je zazdelo, da bralec res lahko doživlja, kar doživlja ona. Hotela sem, da je vse opisano kolikor je mogoče realistično, a da hkrati ne zapadem v sentimentalnost ali patetiko. Hotela sem ustvariti razmišljajoč lik, ki ob tem, ko gre skozi to izkušnjo, ves čas opazuje druge ženske, dogajanje na kliniki, da se ne le prepusti, ampak ves čas tudi tehta, ali je vredno, da daje svoje telo na razpolago vsemu, kar zdravstveni sistem ponuja. Ali je res vredno, da gre skozi vse to zaradi želje po otroku, ki ga mogoče nikoli ne bo, ker pri tem v resnici ni zagotovila.

Pri želji po otroku gre pogosto za željo nekoga drugega – partnerja, okolice, sorodnikov. Družba se niti ne zaveda, kako boleča so njena pričakovanja za žensko oziroma moškega. Kako ponižujoče je, na neki način, da se ima materinstvo za edino žensko poslanstvo.

To je v bistvu glavna tema, ki me je med pisanjem romana najbolj zanimala. Ali je mogoče določiti mejo med svojo lastno željo in tem, kaj pričakuje bližnja ali širša okolica, in koliko se ti kot ženska tega sploh lahko zavedaš. Ker če se odločiš, da si boš ustvarila družino, in vse poteka brez težav, po naravni poti, ženska o tem morda sploh ne razmišlja, Jana pa ima zaradi okoliščin veliko časa za razmislek o tem. Zdi se mi, da se družba ves čas zapleta v ene in iste vzorce. Ko se zdi, da smo enega že prerasli, recimo prav o družbenih oziroma spolnih vlogah, se nekaj zgodi, da pridemo spet na začetek. Ob vzponu desničarskih strank po vsej Evropi, recimo, zdaj spet veliko ljudi razmišlja o tradicionalni družini, v kateri ima ženska vlogo gospodinje, ki rojeva otroke. V 21. stoletju je zame to nedoumljivo in mislim, da igra pri tem veliko vlogo vzgoja.

V ospredje romana ste skušali vsaj na trenutke dati par kot celoto. Neplodnost je nekaj, kar namreč zadeva par, ne zgolj ženske.

Veliko sem razmišljala ravno o tem, koliko ga sploh vplesti v zgodbo. Eno je torej, kaj čuti ženska, ki je to doživela, drugo pa, kaj nekdo, ki ji je blizu. Iskala sem neko ravnovesje, da ne bi šla preveč v njun odnos oziroma da bi bralec še zmeraj lahko občutil, da to ni samo Janina stvar, da je to njuna skupna stvar. Prizor, ko se pogovarjata na rojstnem dnevu, ko Jana govori, kako ji je težko, ker prvi postopek ni uspel, in ji Primož potem navrže, da če misli, da je pa zanj preprosto, mi je bil zelo pomemben. Tu sta vedno dva, čeprav je ženska fizično vpletena. Težko je gotovo za oba.

Finalisti za nagrado kresnik. FOTO: Matej Družnik/Delo

Je roman Pričakovanja roman o bolečini?

Ta roman sem videla predvsem kot roman, ki govori o praznini, ki se je v naši družbi zelo bojimo, pa ne samo v zvezi s tem, ali bo ženska lahko imela otroke oziroma ali si bo par lahko ustvaril družino, ampak praznino v vseh možnih pogledih. Ljudje moramo ves čas imeti zapolnjen urnik, zapolnjeno življenje do zadnjega kotička vsakdana. Neko potrebo imamo, da nenehno delujemo popolnoma zapolnjeni, kot da nimamo več časa, da bi se ozrli na svet okrog sebe ali vase.

Mislim, da se bojimo praznine, in če potem nastane še situacija, kot je ta, da je ta praznina nekako prenesena v tvoje telo, torej v žensko telo, je to grozen občutek, ker se ti zdi, da nimaš vrednosti. Ne samo kot ženska, tudi ne kot človek. Kot reče Tina Jani na koncu, zakaj bi sploh hotela zapolniti to praznino, ker šele tedaj, ko obstaja prostor, takrat lahko nekaj nastane. Tako da sem med pisanjem dosti razmišljala o tej praznini in o tem, kako se jo bojimo ohraniti ali pustiti, da v njej zraste nekaj drugega namesto tistega, kar smo si želeli.

Je boj s praznino povezan tudi s tem, da si želimo ženske ugajati, ker so pričakovanja družbe tako velika?

Mislim, da je pri mnogih ljudeh materinstvo še vedno dojeto kot največje poslanstvo vsake ženske. Tudi na družbenih omrežjih, recimo, vidiš zapise, kako je biti mama nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi ženski. To je boleče ne samo za tiste, ki tega niso mogle doživeti, temveč tudi za tiste, ki si tega ne želijo, ker jim z zapisi vsiljujejo neki pogled, ki ga same nimajo. Preden sem začela pisati ta roman, sem iskala leposlovne knjige s tematiko neplodnosti, in opazila sem, da se sicer večkrat pojavi kak ženski lik, ampak tako, da je mimogrede navrženo, da 'ona ni nikoli imela otrok', po navadi so bile to neke tete ali starejše ženske. Nekje z obrobja.

Jaz sem hotela žensko postaviti v glavno vlogo, dati besedo nekomu, ki ima kariero, ljubečega partnerja in prijatelje. Poleg tega sem hotela v romanu izpostaviti, da je lahko materinstvo tudi zelo težko. Jaz te izkušnje res nimam, imam pa prijateljice, ki imajo otroke, in vidim, kako jim je včasih težko, ker se morajo nekako razdeliti na različna življenjska področja – biti uspešne v službi, vzdrževati partnersko zvezo, ki se po rojstvu otroka seveda spremeni, ker so prioritete drugačne. Hkrati jih ves čas spremlja občutek krivde, da niso dovolj za svojega otroka, da dajejo preveč drugim področjem in premalo otroku. To je zelo utrujajoče.

Koliko lažje bi nam bilo živeti, če bi drug drugega vsaj manj obsojali, če ne že bolje razumeli. Kresnikove finalistke med drugim vsaka s svojim romanom odpravljate določene tabuje in nas silite k razmisleku.

Menim, da v tem trenutku nastaja neka skupnost žensk, ne samo avtoric, ki pišemo o tem, ampak žensk na splošno. In to je prava pot, da smo si namreč v podporo, da opustimo obsojanja. Pred pisanjem sem si rekla, da nekdo mora narediti prvi korak, ki bo potem za vsako za mano nekoliko lažji.