Mlado pero: Predstavljamo osmerico kritikov

»Če pesnica ne more verjeti v boga z veliko začet­nico, svetost podarja jeziku – zato ni nenavad­no, da o razhajanju pesnica piše kot o izgubi skupnega jezika. V pesmi Ne govoriva več istega jezika lirski sub­jekt zaradi izgube možnosti sporazumevanja z drugo osebo te sploh ne vidi več. Pesnica besede materializira v podobi igralnih žog, čudovito nenavadna metafora, ki deluje učinkovito in slikovito [...]. Ni zanemarljivo, da pesnica s tem ustvarja polje lastnih simbolov,« je o poeziji Doroteje Drevenšek zapisala Lara Nia Matos, študentka primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

»Ob branju pesniškega prvenca Lare Gobec Rebraste­ žaluzije se moje misli nenehno vračajo k vodi. Razmišljam o rekah, ki na svojih potovanjih nenehno vijugajo v upanju, da bodo globoko posegle, a pred izlitjem v morje redko ubežijo plitvim dolinam. In razmišljam o morju, katerega val srdito, a šibko udari ob obalo in nato takoj zbeži nazaj v udobno modrino. Udari in zbeži. Udari in zbeži,« je v svoji kritiki poudaril Dominik Lenarčič, ki je študiral biblio­tekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa piše recenzije in druge literarne prispevke za portal Koridor – križišča umetnosti.

»Za poezijo Gala Grobovška so značilni kratki prosti verzi, večinoma zapisani v proznem slogu in pogovornem jeziku, ki je skop v rabi metafor, primer in drugih retoričnih sredstev. Ker pesnik ne izbira trenutkov, ki bi bili sami po sebi poetični, je temu primeren tudi pesniški jezik. [...] Pripovedni, skoraj poročevalski slog s kombinacijo slenga in dialekta njegovi vsebini omogoča, da se izreka pristno in realno,« je zapisala Iva Katušin, študentka germanistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se ukvarja predvsem s pisanjem filmskih kritik za revijo Ekran in platformo Koridor – križišča umetnosti.

»Manca Lipoglavšek pogumno upodablja nefunkcionalna družinska okolja, grozo najstništva in uteho, ki jo lahko prinese le še destrukcija trhlega sveta. Njeni formalni prijemi so inovativni in dobro zastavljeni. S sočasnim dogajanjem, reinterpretacijo prav­ljic ali preigravanjem besednih iger ji uspe prikazati izrazit kontrast med videzom, otroškimi obeti in sprevrženo realnostjo,« je avtoričino dramsko pisanje povzela Jara Gostinčar, študentka filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki kot literarna in filmska kritičarka objavlja besedila na platformi Koridor – križišča umetnosti.

»Indici literarnega glasu Nejca Ledinka Hovnika v obeh zgodbah nakazujejo potencial živih podob in prepričljive karakterizacije. Na podlagi pesimistične vizije stvarnosti, ki se v obeh zgodbah giblje med tragičnostjo in banalnostjo [...], slika človeške usode v njihovi vpetosti v kolesje skupnosti, hkrati pa v njihovi individualni psihološki razdrobljenosti, ki jo pripoved kot nit vsakega bivanja poskuša ubesediti in s tem tudi osmisliti,« je strnila Petruša Golja, ki je diplomirala iz slovenistike in primerjalne književnosti, trenutno pa končuje magisterij iz anglistike in francistike, poučuje in prevaja.

»Manca Marinko v slikovitem slogu ne uporablja zapletenih pesniških sredstev, pesni v prostem verzu z razgibanim ritmom, ki ob močnih opisih še poudari občutje vsakdana. Z jezikom, ki je izredno izčiščen, brez pretiravanja in nepotrebnih digresij, omogoča bralcu, da ne razvije le empatičnega odnosa, ­temveč se kar poistoveti s subjektom samim,« je v svoji obravnavi pesničinega dela zapisala kritičarka Ana Pikovnik, ki je diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študij pa trenutno nadaljuje na magistrski stopnji.

»Poezija Alje Pušič se giblje prav v vmesnem prostoru. Ne zapira se v hermetično nedostopnost niti ne sprejema površinskega izpovedovanja, temveč gradi svoj izraz na presečišču, na katerem individualna izkušnja pridobiva nadosebno vrednost. Tako ustvarja poezijo, ki je dostopna, a nikoli plehka, domišljena, a ne pretenciozna, osebna, a nikoli samovšečna. S to uravnoteženo držo vzpostavlja prostor pesniške artikulacije, ki nagovarja sodobnega bralca, ne da bi žrtvovala umetniško integriteto in globino,« je zapisala Tinkara V. Kastelic, doktorska študentka in mlada raziskovalka na področju jezikoslovja in večkulturnosti. 

»V pesniški zbirki Zatišje po dežju Ana Kumperger vzpostavi prostor tišine – ne kot umiritve, temveč kot napetosti, ki se skriva med vrsticami, za vrati hotelskih sob, v porumenelih vogalih knjig ali med porami kože. V štirih poglavjih, ki sestavljajo zbirko, se avtorica premika skozi razpršene podobe intime, minevanja in pozabe [...]. To ni poezija razkritij, temveč sledenj sledi – pomen se ne razkrije v napisanem, temveč v tem, kar ostane neizrečeno, v rahlem zadržku, v tišini, ki odmeva za prebranim stavkom,« je poudarila Kaja Rakušček, kulturna delavka ter multidisciplinarna umetnica, dejavna na presečiščih filma in poezije.