Slab film lahko uniči življenje

Nekdanji idrijski punker, ki je pred 35 leti drgnil bas pri skupini Kuzle, se zadnja leta uveljavlja kot režiser zanimivih dokumentarnih filmov, kot so Lahko noč, ljubezen moja o Simoni Weiss, Ne grem na koleno o domači zabavni pop glasbi, Polka film o fenomenu slovenske polke in klobase v ZDA in portret Dese Muck, ki je bil lani najbolj gledan dokumentarec na TVS. Letos so premiero doživele Električne sanje o klaviaturistu Mihi Kralju in Jeklene ptice nad Idrijo o nepojasnjenih nemških napadih med drugo svetovno vojno.
Fotografija: Slo, Lj., 13.7.2018, Režiser Dušan Moravec, foto: Dejan Javornik
Odpri galerijo
Slo, Lj., 13.7.2018, Režiser Dušan Moravec, foto: Dejan Javornik

Kako se spominjate časov punka, ko ste igrali pri Kuzlah? Kaj je prožilo upor – sivina idrijskega življenja v socializmu?

Jaz se spomnim naše Idrije kot izjemno zabavnega in slikovitega mesta. Rudnik je še deloval in po mestu si videval rudarje v svojih oblekah, poleg njih paciente psihiatrične bolnišnice – takrat so jih še spuščali v mesto v tistih belih haljah, poleg tega pa je vsakega prvega septembra na idrijsko vzgojiteljsko šolo prišlo še po petsto mladenk s cele Primorske. Idrija je bila takrat res zanimiv kotel vsega in to nas je navdihovalo.


No, ampak besedila kot Ostan idiot, Naredte revolucijo in Vahid Vahid so bila bolj jezna kot pa vesela!

Mi smo bili v osnovi ljubezenski bend. Seveda smo v pesmih izražali tudi stvari, ki so nas v družbi motile in bi jih želeli spremeniti, ampak odkrivali smo jih skozi osebno občutenje ljubezenskih tegob z dekleti (smeh). Bili smo stari šestnajst let in še precej naivni.


Po Kuzlah ste prehodili precej burno pot: od študenta pedagogike v Ljubjani do radijskega novinarja v Kopru, živeli ste tudi na Kitajskem in bili pesnik, preden ste postali režiser.

V Kopru sem začel kot koordinator programa v klubu MKC, od tam so me potegnili na Primorske novice in na radio Capris, na Kitajsko pa smo šel z ženo, ker je takrat ravno doštudirala kitajščino. V film pa sem pravzaprav uskočil: pisal sem časopisno reportažo o znameniti kamniški boksarski družini Barakovič in se mi je v nekem hipu zazdelo, da ta zgodba zasluži nekaj več kot le časopis. S kolegom Leonom Matkom sva posnela film Stisnjeni v kot in od takrat nisem napisal nobene pesmi več in skoraj nobenega članka. Samo še filme ustvarjam.


Ste uporniški duh prerasli ali ga zdaj gojite kot režiser?

Upam, da ga in da tiste naivnosti nismo nikoli prerasli, saj je bila že takrat pogojena s tem, da smo želeli nekaj povedati. Kako sem to uporništvo ohranil, pa sam ne znam povedati.

Slo, Lj., 13.7.2018, Režiser Dušan Moravec, foto: Dejan Javornik
Slo, Lj., 13.7.2018, Režiser Dušan Moravec, foto: Dejan Javornik


Podobno kot se je vaš kitarist Dare Kaurič iz punkerja prelevil v tovarno pop hitov pri skupini Kingston, se tudi vi kot režiser lotevate tem s povsem nasprotnega glasbenega pola: slovenski narodnozabavni pop, polka in klobasa, Simona Weiss, Miha Kralj ...

Ja, mene bolj kot sama glasba zanimajo oni kot fenomeni. Sam seveda ne poslušam slovenske zabavne glasbe, pravzaprav smo Kuzle to muziko prezirali, bila nam je skrajno bedna. Ampak ko spoznaš, kako njihova scena deluje na ljudi, ves ta ustroj, to pa se mi zdi izjemno zanimivo.


Še scenarist filma Ne grem na koleno Miha Šalehar je kljub začetnemu cinizmu na koncu priznal spoštovanje tej sceni.

Ja, ko vidiš, da se tej glasbi res predano in s srcem posvečajo, da to ni samo neko popoldansko espejevstvo, jih ne moreš nespoštovati.


Dokumentirali ste še druge slovenske fenomene - od Dese Muck do nemškega napada na Idrijo in Mladininega karikaturista Tomaža Lavriča - ki pa ga v filmu ne pokažete!

Na njegovo zahtevo. Ki mi je bila takoj všeč, kajti njegovo delo, njegove karikature so bolj bistvene kot on sam. Tudi Deso Muck smo šele na koncu prepričali, da je vsaj nekaj povedala o sebi. Že na začetku je rekla, da se noče kazati in govoriti o svojih osebnih stvareh. Ker, je rekla, da se bo začela izmišljevati ali pa bo brez veze. Tako jo spoznamo preko pripovedi drugih. Ampak to je meni fajn, ker lahko zgodbo zastaviš drugače in dobiš neklasičen dokumentarec.


Ki je bil na koncu celo najbolj gledan dokumentarni film leta 2017 na TVS!

Tako je. Podobno je z razvpito kolumnistko Terezo Vuk, o kateri zdaj snemamo film; nikakor se noče pojaviti v njem. Tako smo ves čas s kamero za njo in vidimo bolj reakcije ljudi, ki jo spremljajo. Zelo zanimivo.


Kako pristopate do likov, kako iz ljudi povlečete sočnost? Gotovo je potrebno tudi nekaj psihologije, da se vam odprejo?

Verjetno res, ampak o tem doslej sploh nisem razmišljal. Pristopam zelo spontano. Očitno mi zaupajo. Se pa čedalje bolj sprašujem prav o tem zaupanju: je sploh etično prav, da snemam filme o teh ljudeh? To je velika odgovornost, ker razkrinkaš njihov intimni svet. Če narediš slab film o nekom, mu lahko zajebeš dvajset let kariere ali življenja. Starejši ko sem, bolj se zavedam te odgovornosti. Kar ni dobro, ker te ovira in zavira.


Odkrivate preproste zgodbe, ki so vsem na očeh, a se jih nihče ne loteva. Kaj vas vleče, kar drugih ne?

Ne vem. Ko sva z Leonom leta 2004 snemala dokumentarec Harmonikarji, je harmonika veljala za zelo obskuren inštrument, čeprav je bila že desetletja vseprisotna. In se mi zdi, da je tudi tisti film pripomogel k vzbuditvi zanimanja zanjo. In ne le pri nas: s filmom smo se predstavili na festivalu v Severni Koreji. Tako da sem bil tam deset let pred Laibachom! (smeh)


Kakšne teme vas zdaj vlečejo?

Literarni liki. Ravno smo končali celovečerni film o Ivanu Cankarju, ki ga spoznamo malo drugačnega od klasične predstave, bolj priljudno, človeško. Sam sem predvsem prebral veliko njegovih pisem in ga spoznal kot zelo samosvojega frajerja, ki je bil zoprn, siten, v gostilnah se je kregal in pretepal, ves čas je težil ljudem, še posebej za honorarje (smeh). Zofki Kvedrovi je pisal, kako je pobegnil iz Dunaja v Ljubljano in ker je bila tudi tam mizerija, je pobegnil na Dolenjsko. In tudi tam je bil dolgčas, piše, "ampak k sreči sem odkril odličen cviček, s katerim sem se tolažil tri mesece" (smeh) Bistvo pa je, da je iz tega nastala ideja za nov roman.

Na snemanju dokumentarca o Ivanu Cankarju Foto Osebni Arhiv
Na snemanju dokumentarca o Ivanu Cankarju Foto Osebni Arhiv

 

Kaj pa igrani film, vas ne vleče?

Prav to je moj življenjski ideal: da bi pisal samo scenarije za igrane filme. Izmišljati si zgodbe in jih spravljati na film! Saj nekaj jih že imam napisanih. Ampak mi trenutno to še ne uspeva, ker zahteva veliko časa in denarja.


Že dolgo živite v Ljubljani, idrijskega naglasa pa se še niste znebili.

Nikoli. (smeh)
 

Komentarji: