Slovenski Cinecittà, slovenski Hollywood

»V filmu Zveza (The Union) je absolutno najboljšo vlogo odigral Piran. Filmarji so odlično izkoristili slikovite piranske strehe, po katerih agenti lovijo zlikovce. Piran je tudi v tem filmu čudovit,« je povedal nekdanji novinar, zdaj odgovorni urednik spletnega portala Air Beletrina in izjemni lovec na vse zvezde Andraž Gombač, ki je v želji bližnjega spoznavanja delovanja hollywoodskega sveta za dva dneva postal statist med piranskim snemanjem Zveze in ostal v nekajsekundnem kadru ujet v hollywoodski večnosti.

V filmu Zveza so filmarji izkoristili slikovite piranske strehe, po katerih agenti lovijo zlikovce. Foto promocijsko gradivo

»Ponudila se je priložnost, da doživim ta svet na ustvarjalni strani, zato sem se preizkusil kot statist. Prijavilo se nas je veliko. Morali smo podpisati zavezo o molčečnosti, da ne bomo izdajali podatkov o nagradah, da ne bomo fotografirali dogajanja na filmskem setu ali nadlegovali igralcev. Dobro so nas nagradili za to, da smo grizljali rogljičke in ves dan pili kavice. Gledališče Tartini so spremenili v veliko garderobo, Cafe Teater pa je bil namenjen samo nam, tam smo v glavnem bili na razpolago. Enkrat sem se naslanjal na drog in se pogovarjal z enim dekletom, drugič smo sedeli v kavarni, a nič od tega nisem opazil v filmu. Svoj trenutek hollywoodske slave doživim v nekaj sekundah, ko Halle Berry lovi zlikovca in skačeta po eni od bark v mandraču. Zlikovec zbeži mimo mene, ko ravno prečkam trg pred kavarno, in Halle Berry strelja za njim.

Halle Berry je bila takole v akciji pred piranskim mandračem. Foto arhiv

Ona mu zakliče: »Lahko bi te ubila že v Trstu, pa te nisem hotela.« Trst je v filmu omenjen z imenom, Piran in Slovenija pa nista. Vsem tukajšnjim krajem v filmu rečejo le – Istra. In ko se avti podijo po cesti od izolske bolnišnice proti Izoli, nekdo vpraša, ali so v avtu bežeči zlikovci, drugi pa mu odgovori: Ali oni ali hrvaški predsednik,« nam pove Andraž Gombač.

Tako so začeli snemati Tartinijev ključ v Piranu. V ospredju direndaj filmske ekipe, v ozadju čista filmska podoba. Foto Boris Šuligoj

Cineastka Majda Širca je popisala posebnosti filmskega Pirana v katalogu z naslovom Piran v filmu, ki je izšel ob razstavi v Mestni galeriji Piran v spomin na 60-letno zlato obdobje slovenskega filma in slovenske filmske koprodukcije, povezane s postavitvijo ateljeja Vibe filma na Fornačah v drugi polovici 50. let. Samo do leta 2010 so tu po podatkih Majde Širca posneli 50 slovenskih in koprodukcijskih filmov ter 90 pretežno tujih filmov. Pri tem pa ni zajela vseh filmov tujih produkcij. Do današnjega dne je bilo vseh skupaj gotovo že več kot 160.

Mastroianni kuha špagete
v apartmaju 112

Leta 1956 je portoroškemu turizmu slabo kazalo. Hotel Palace je dvignil cene za 30 odstotkov, gostov od nikoder, pa še epidemija meningitisa je strašila potencialne turiste. Tedanji dnevni portir hotela Palace Miloš Jovanović nam je pripovedoval, da se je nenadoma pojavila 200-članska ekipa, ki je snemala film Kruh in sol. Ko se je razvedelo, da je v Portorožu Marcello Mastroianni, so gostje kar pridrli. Vodstvo hotela mu je dovolilo, da si je smel v apartmaju 112 izjemoma sam kuhati špagete s »salso« (paradižnikovo omako).

Mastroianni in filmska ekipa sta rešila sezono, saj sta ostala v kraju dva meseca. Turistično društvo je pripravilo izbor miss Portoroža, na katerem so za prvo portoroško lepotico izbrali igralko Isabelle Corey, tedanjo Mastroiannijevo filmsko partnerko. Leto prej je odigrala stransko vlogo v filmu Rogerja Vadima In bog je ustvaril žensko, v katerem je zaslovela Brigitte Bardot. Ob tujih igralcih (tudi Peter Carsten se je zato kasneje za stalno preselil v Portorož) so igrali tudi domači: Stane Sever, Mila Kačič, Metka Bučar, Marjan in Boris Kralj, Relja Bašić. Tedaj se je med domačimi filmarji rodila ideja, da bi imeli v Piranu svoje studie in bi jih spremenili v nekakšno Cinecittà, je zapisala Majda Širca. Že takrat so namreč snemali v delno obnovljenih filmskih studiih na Fornačah.

Evropska filmska akademija je piranski Prvomajski trg uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Foto občina Piran

Filmske ekipe so rade prihajale v Slovenijo, še raje v Piran. Prihajale so zaradi neokrnjene narave, dobre geografske lege, morja, zaupanja vredne (in tedaj še posebej poceni) delovne sile, drugih finančnih ugodnosti, znanja jezikov in dobrih izkušenj. Slovenski filmarji pa so spoznavali filmsko tehniko, pridobivali izkušnje in dragocene vezi, država je tedaj služila devize, turizem pa je dobil prvo pravo promocijo.

Čap je bil mojster
filmske pripovedi

František Čap je svoj zadnji celovečerni film za Triglav film posnel leta 1962, Naš avto, po idejni zasnovi Vitomila Zupana. Tedaj so kritiki po krivem raztrgali Čapovo komedijo, je ugotovila Majda Širca. Rehabilitirala je Františka Čapa, da je z Našim avtom pripovedoval prav to, kar mu je kritik Janko Kos očital, da ni. Širca je šele leta po Čapovi smrti razgalila vrednote, ki jih filmski kritiki niso znali ali hoteli videti. Tedaj mu niso dali priznanja, ki bi si ga zaslužil, in je zato umrl malce pozabljen in osamljen.

Čapov Naš avto je bil v dobršni meri posnet na Prvomajskem trgu v Piranu. Na fotografiji iz arhiva Slovenske kinoteke je tudi najmlajši igralec - Portorožan Dušan Puh. Foto Vid Nučič

V filmu Naš avto je kot desetletni fantič nastopil tudi slovenski jadralec Dušan Puh, ki je povedal, da se spomni predvsem izredno močnih reflektorjev, ki so v času snemanja (predvsem poleti) delovali kot peči. »Na koncu sem za filmsko vlogo zaslužil toliko, da so mi starši v Trstu kupili novo rdeče kolo,« se spominja Dušan Puh. Večino filma so posneli na ikoničnem Prvomajskem trgu, ki je zdaj na seznamu zakladov evropske filmske kulture. To so kraji simbolnega pomena za evropsko kinematografijo in naziv opozarja, da jih je treba zaradi zgodovinske vrednosti ohranjati in ščititi za prihodnje generacije. S tem priznanjem se je Piran le še utrdil kot sodobna, aktualna in privlačna filmska destinacija odličnosti.

Čap je z izrednim občutkom za filmsko pripoved prikazal ta izjemni trg kot verjetno nihče za njim. Majda Širca pravi: »Od okna do okna potujejo pogledi, od vodnjaka do vrat šepetajo namigi, od ulice do ulice vedrijo nasmehi in med razpetim perilom puhajo glasovi. Tu je vse javno, vse odprto, vse pretočno. Ni nikakršne meje med intimnim in javnim, nič ni skrito, vsak ve vse o vsem. Stene so tanke in polkna ščitijo le pred soncem, ne pa tudi pred pogledi. Ni čudno, da je Čap vztrajal pri kadrih, ki so trg zajeli v največjem možnem razponu pogledov, švenkov in približkov, saj ga je dojemal kot skupni dom ene velike in slikovite družine. V mediteranskem miljeju tujci ne morejo ostati tujci. V tem okolju so tudi sence zgovorne. Trgi so prostor pretakanja, spoznavanja in dogovarjanja. Prostori izmenjave. Forumi pogajanja. Centri spoznavanja. Nihče ne more ostati anonimen, neviden in neslišen.« Besede o tem trgu veljajo za staro mestno jedro v celoti.

Poletje v školjki so v Piranu snemali od 15. julija do konca avgusta 1985.

K uveljavitvi Prvomajskega trga je prispeval tudi film Tuga Štiglica Poletje v školjki, kjer medsebojno mreženje narekuje razigrana mlada plesna skupina. Novo podobo istega trga dobro upodobi film Gorana Vojnovića Piran - Pirano, ki skuša z dogajanjem na njem razložiti burno zgodovino mesta, sporoča, da je nastopil nov čas, prebivalci so se zamenjali in na trgu veje povsem nov življenjski ritem, uveljavile so se nove življenjske navade. Zadnji, ki je spet izkoristil Prvomajski trg, je bil Vinci Vogue Anžlovar s Tartinijevim ključem in mu dodal uganko, ki jo rešuje mlada generacija.

Piran je včasih Brindisi,
včasih celo Suez

Podobno filmogeničen je tudi trgič pred Cafe Teatrom. Iz neposredne bližine mandrača sega pogled do obzidja, na stolno cerkev z zvonikom, Tartinijev trg in stlačene hiške vse do Punte. Ob pristanišču nas doleti Piran v celoti in naenkrat. Prav tu sem pred 37 leti nagovoril režiserja, igralca in pisatelja, oskarjevca Petra Ustinova, ki je snemal tv-nadaljevanko V 80 dneh okoli sveta po predlogi Julesa Verna in v produkciji NBC Networks (s sodelovanjem Avala filma Beograd). Snemala je 140-članska snemalna ekipa z 200 igralci in statisti v več krajih po Jugoslaviji. Piran je bil Brindisi in potniški terminal v Suezu. Tedaj 67-letni Ustinov je igral inšpektorja Fixa. Ko mi je povedal, da je tudi v slovenščino prevedena njegova avtobiografija O meni (Dear me), sem si jo izposodil v piranski knjižnici in mu jo pokazal, da se je z njo pohvalil pred filmsko ekipo in vanjo zapisal posvetilo piranskim izposojevalcem knjig.

V prvem posnetem kadru filma Tartinijev ključ na stopnišču vodnjaka na Prvomajskem trgu sedijo Boris Cavazza, Vinci Vogue Anžlovar in Primož Pirnat. Foto Boris Šuligoj

Goran Vojnović je na trg ob rahlo dvignjeno kavarno Tartini posedel Mustafo Nadarevića, Dušana Jovanovića in Gojmirja Lešnjaka Gojca, v ozadju pa na tej nepozabni sceni iz Piran - Pirano statirata Matija Barl (prvi Kekec) in Peter Carsten (nemški igralec iz Čapovega Kruha in soli). Direktor fotografije filma Piran - Pirano Radovan Čok je poudaril posebno odgovornost, da scenografi s snemalci izberejo najprimernejše kraje snemanj. Njemu je kot poznavalcu Pirana bilo lažje svetovati lokacije snemanja. Radovan Čok je stanoval v Luciji, kjer so na mestu današnje marine leta 1956 še delovale lucijske soline. Zato se seveda spominja, kako je kot sedemletni deček z očetom spremljal snemanja nekaterih kadrov Čapovega filma Kruh in sol z Mastroiannijem.

Premalo izkoriščena filmogeničnost mesta

Majda Širca obžaluje, da Slovenska kinoteka ne premore kopije tega zgodovinsko pomembnega Čapovega filma. Prav tako kot Radovan Čok pa si želi, da bi piranski občini skupaj s katero od filmskih ali kulturnih institucij v državi uspelo najti primerno vsebino za propadajoče in dolgo zaprte prostore filmskega ateljeja na Fornačah. Piran - Pirano je bil zadnji celovečerni film, ki so ga tam snemali pred petnajstimi leti.

Čok meni, da bi bili ti prostori idealni za filmski muzej, saj bi v njem lahko na poseben način predstavili veliko slovenske filmske zgodovine. Občina pa bi že zdavnaj morala poskrbeti za obeležja v Piranu, ki bi s pomočjo uporabe kode QR omogočila ljudem spoznavati pomembnejše piranske filmske točke, po možnosti pa celo omogočiti ogled posnetkov najbolj značilnih filmskih kadrov.