Z digitalno restavrirano različico filma Poletje v školjki se je bilo pred desetimi dnevi v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma mogoče znova potopiti v tisto slavno prvo Tomaževo in Milenino poletje, zaradi velikega zanimanja občinstva se ponovna priložnost ponuja čez teden oziroma dva, 11. in 17. junija. Za mnoge kultni film, ki je zaznamoval njihove mladostne dni in se s 116.000 gledalci (po podatkih Viba filma) v zgodovino zapisal kot najbolj gledani slovenski film leta 1986, je v tistem času požel tudi veliko kritik. Za še bolj vsebinsko izpraznjeno, zreducirano zgolj na ples in glasbo, je bilo označeno njegovo nadaljevanje dve leti zatem.

»To je film surogat: vse, česar se loti, izpuhti. (...) Vse situacije in liki so ponaredki. (...) Film nakaže nekaj klišejskih situacij (otroška vojna med obmorskima mestecema, lov na tatove školjk, erotične simpatije, razmerje mama–ata–sin, ki starše znova združi), vendar jih v isti gesti razpoči kot milne mehurčke. Filma je konec kmalu po tistem, ko uničijo računalnik, ki dejansko predstavlja surogatsko 'bistvo' tega Poletja v školjki,« je ob premieri filma aprila 1986 ocenil filmski kritik Zdenko Vrdlovec.

Poletje v školjki je bilo velika uspešnica slovenskega filma osemdesetih let in prelomen mladinski film, ki je domačo filmografijo vrnil na morje, v Piran, Portorož in med soline. FOTO:  arhiv Slovenskega filmskega centra

Njegova stanovska kolegica Stanka Godnič je zapisala, da je »naše novo Poletje v školjki nekaj umetelnega, površno sestavljenega, upajočega v naklonjenost mladih gledalcev«. Da je scenarij vseboval veliko stereotipov, na katere se mladi gledalci radi odzivajo, ponudil pa je premalo možnosti za poetsko preseganje akcijskih zapletov, je menila filmska pedagoginja in poznejša Badjurova nagrajenka Mirjana Borčić. Za funkcionalni je označila kostumografijo Irene Felicijan in scenografijo Mirka Lipužiča, režiser Tugo Štiglic pa je po njenem želel ustvariti predvsem zabaven in dopadljiv film.

Ustvarjalci filma, režiser in scenarist Tugo Štiglic, koscenarist Vitan Mal in scenograf Mirko Lupužič, so v enem od intervjujev ugotavljali, da je večina kritikov dejala, da je film slab, nihče pa ni napisal, kaj konkretno je z njim narobe. Štiglic je spomnil, da so kritiki tudi filma Dolina miru in Sreča na vrvici raztrgali, pozneje pa se potegnili nazaj.

Po Malovih besedah so vsi samo polemizirali, filma pa nihče ni analiziral, a ga je v nekaj dneh odkupilo že deset držav (film Sreča na vrvici, za katerega je napisal scenarij z Janetom Kavčičem, pa 24). Zavrnil je primerjave s Srečo na vrvici, rekoč, da imata morda kak podoben trenutek, toda zgolj po naključju. Lipužič je menil, da naši kritiki niso likovno izobraženi, temveč le literarno, na kar se opirajo tudi pri oceni filmov.

Režiser Tugo Štiglic (na snemanju leta 1985) je za Tomaža izbral fanta, o katerem bo lahko vsakdo kasneje rekel: »Aha, ta je tisti!« FOTO: Wikipedija/  arhiv Slovenske kinoteke

Ves namenjen vizualnemu izživljanju

Podobne kritike so sledile tudi z nadaljevanjem, Poletjem v školjki II dve leti zatem, ko se je zgodba – tokrat iz Ljubljane – vrnila med občinstvo. »Školjka in filmske razmere na Slovenskem dokazujejo, da na starih napakah nastajajo novi filmi s še večjimi napakami,« je menil Miha Brun in navrgel, da nas v nasprotju z izjemno slovensko mladinsko literaturo v filmu, ki stane »goro denarja«, hranijo »z abotno, prazno štorijo, z dramaturgijo, ki je brez občutka za realnost, a z veliko ljubeznijo do hohštaplariranja v novojarnih malomeščanskih krogih, ki jih požlahtijo s Plečnikovim interierjem«.

Drugi film, ki so ga začeli snemati avgusta 1987, so avtorji že napovedovali kot film, poln glasbe in plesa, s petimi novimi pesmimi Janija Goloba. FOTO: promocijsko gradivo

Tadej Zupančič je za edino dobro v filmu, ki prikazuje lepo oblečeno mladino brez vsakršnih težav, označil le nekaj dialogov Valentina (Zdravka) Duše. Stanka Godnič je ocenila, da film, ki da kaj nase, sploh ne potrebuje pripovedi oziroma fabule, »ves je namenjen svojemu vizualnemu izživljanju – gledalec pa naj si štorijo kar sam sproti ali malo po ogledu odmisli«.

Kar naj bi veljalo tudi za Poletje v školjki II. »Posrečilo se jim je. Vitan Mal in Tugo Štiglic sta kot scenarista dodobra izrabila kapital, ki sta ga v prvi film vložila premišljeno izbrana mladostniška igralca, Kaja Štiglic in David Sluga,« je zapisala. Os filma pa da je glasba.

Bernarda Rakovec (Jeklin) je »skozi oči trudeče se amaterke« ugotavljala, da mu manjka čvrsta zgodba in da je glavni junak ples, pravzaprav Kazina, ter da »nasploh dobi človek ob gledanju kar pogosto vtis nekakšne zanikrnosti, s katero so ustvarjalci postorili vse razen plesnih vložkov«.

Zagotovo je bil ples v ospredju, prvi del filma je prav z njim piranski Trg 1. maja napravil za enega najbolj ikoničnih krajev slovenske Obale, pa tudi filmskih prizorišč (za scenografijo legendarne komedije Naš avto ga je leta 1962 izbral že češki režiser František Čap). Ne gre pozabiti, da je trg letos Evropska filmska akademija uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture.

Kaseto izdali v samozaložbi

V drugem delu, ki so ga snemali v prav tako ikonični Prelovškovi vili s podpisom Jožeta Plečnika v Ljubljani, po besedah solastnika, umetnostnega zgodovinarja Damjana Prelovška zato, ker je čez cesto domoval Triglav film, je za ples potekala prava vojna.

Kdo bi si mislil, da bo film napovedal mojo pot v tujino, je pozneje dejala Kaja Štiglic, ki je zaigrala v vlogi Milene. FOTO: promocijsko gradivo

Zgodba je močno spominjala na tedanje težave, ki jih je imel ljubljanski plesni klub Kazina s sosednjim Inštitutom za zgodovino delavskega gibanja. Sicer pa so drugi film, ki so ga začeli snemati avgusta 1987, avtorji že tako ali tako napovedovali kot film, poln glasbe in plesa, s petimi novimi pesmimi Janija Goloba, istega glasbenega avtorja, kot se je proslavil v prvem delu.

A kot navaja staro časopisje, so prvo kaseto s štirimi pesmimi in scensko glasbo iz filma v izvedbi ansambla Black and white izdali v samozaložbi, v prodaji pa je bila pri Mladinski knjigi, saj Viba z Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana nikakor ni našla skupnega jezika.

Računalnik Vedi, še en nepogrešljiv protagonist prvega dela, je bil v resnici računalnik Triglav, proizvod Iskre Delte. Ker so mu ustvarjalci filma namenili čustveno, in ne izobraževalno vlogo, je bila poudarjena grafika, so pojasnjevali. Glas mu je posodil oče glavnega junaka Dare Valič. Njegova filmska žena oziroma Tomaževa mama Marjana Karner je bila tako kot David Sluga debitantka v slovenskem filmu, sicer pa amaterska igralka.

Aha, ta je tisti!

Kaj pa glavna junakinja in junak? Organizirali so precej avdicij po šolah, po klubih, igralce pa izbirali počasi in previdno. Kot ponavadi so ocenjevali, kako se fantje obnašajo pred kamero, kakšno mimiko imajo, kakšne so značilnosti njihove igre.

»Za Tomaža sem izbral fanta, o katerem bo lahko vsakdo kasneje rekel: Aha, ta je tisti! Morda sem se tokrat odločil za lik, ki ni ravno tipičen za slovenski in jugoslovanski otroški film. Nisem iskal klasičnega fantovskega lepotca. David je zanimiv, suh fant, zelo živahen in je tudi plesalec,« je povedal Štiglic v intervjuju za Delo med snemanjem prvega filma, avgusta 1985. Toda Vitan Mal, s katerim sta sodelovala že pri filmu Sreča na vrvici, si je v knjigi zamišljal povsem drugo osebo in se ni mogel strinjati z režiserjevo izbiro, je priznal.

Prvi del filma je s plesom napravil piranski Trg 1. maja za enega najbolj ikoničnih krajev slovenske Obale pa tudi filmskih prizorišč. Letos ga je Evropska filmska akademija uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. FOTO: promocijsko gradivo

Kot se je pred skoraj dvema desetletjema spominjal David Sluga, sta se z režiserjevo hčerko Kajo Štiglic spoznala že pred snemanjem prvega filma, na počitnicah v Premanturi. »In ko so me izbrali za glavno vlogo, sem si z izjavo, da sem bil najverjetneje simpatičen Kajini mami, nakopal kar nekaj očitkov na račun domnevne samovšečnosti in nepotizma.«

Še pred tem sta s Kajo nastopila v reklami za Fructal, po filmu še v eni za zobno kremo, zaradi plesnih veščin ga je bilo videti tudi v dveh reklamah za lepilo. Odlični plesalec breakdancea in electric boogieja, v čemer je tekmoval tudi na svetovnih pokalih, je imel zaradi filmske slave mnogo oboževalk.

»Prihajalo je tudi po petnajst pisem na dan, na ulici so me prepoznavali in ogovarjali še vsaj vso srednjo šolo, v diskoteki Turist, kamor sem pogosto zahajal, so mi grozili, dobil sem jih tudi po nosu,« je pripovedoval. Grožnje so bile podobne kot po telefonu, ki je začel zvoniti, kakor hitro so ga vklopili. »Naj pustim njihova dekleta pri miru in podobno, sem nenehno poslušal,« je pripovedoval s tridesetletnim zamikom.

Prva ljubezen, prvi poljub

Do Kaje Štiglic je neka otroška ljubezen vsekakor bila, je priznal, ali je bila obojestranska, bi bilo treba vprašati Kajo, s katero sta prijateljevala tudi po koncu snemanja, je dodal, odkar je odšla v tujino, pa nista ohranila stikov. V intervjuju za Stop leta 2004 je med drugim povedala, da je v ZDA prvič prišla leta 1990 s poletno štipendijo plesne šole v Chicagu in se pozneje vrnila, nastopala je v šovih in modnih revijah kot koreografinja, asistentka in producentka. Kot je še dejala, je ne glede na to, da je bila režiserjeva hči, morala tako kot več tisoč drugih kandidatk skozi avdicije.

Priznala je, da je bila ob koncu osnovne šole in v letih na poljanski gimnaziji ena najbolj obleganih punc, romantični prizor na solinah v prvem filmu pa da je bil njen prvi poljub. »Tedaj se nisem zavedala, da cela ekipa z režiserjem (očetom!) vred ocenjuje vsak najin gib! Ja, David je bil gotovo moja prva ljubezen! Nisem se mogla upreti njegovim plavim kodrom in barvastim espadrilam.«

A David Sluga, ki je v 90. letih denimo posnel pesem Jaz bom predsednik (zanj jo je napisal Miha Guštin - Gušti), je v istem pogovoru razkril še, da je bil v resnici zelo drugačen od Tomaža. »Bil sem bolj divji. On je bil nežen fant, kar sem jaz po podobi bil, po notranjosti pa ne.« Zagotovo je za mnoge njegove nekdanje oboževalke tudi zdaj, ko je znan odvetnik, še vedno vsaj malo tudi Tomaž. Navsezadnje se je šele po dveh (neuspešnih) poskusih na AGRFT odločil za pravo.