Tehnične motnje, zamrznjeni zasloni in nominiranci v naslanjačih

Tehnične motnje, zamrznjeni zasloni, zapoznele reakcije, utišani govori in slaba resolucija so bili na tokratni, že 78. podelitvi zlatih globusov tako rekoč zapisani v scenariju. Da bi podelitev prek zooma tekla gladko, pač res ni bilo mogoče pričakovati. To pa ni bilo edino, kar je zaznamovalo letošnjo podelitev zlatih globusov.

Vsaka s svojega dela obale sta na deljenem zaslonu, ki je ustvarjal občutek nekakšne navidezne povezanosti, ceremonijo povezovali Tina Fey iz dvorane v newyorškem Rockefellerjevem centru in Amy Poehler iz hotela Beverly Hilton v Los Angelesu. Avditorija nista bila prazna, napolnili so ju delavci, ki so bili med pandemijo v prvih »bojnih« vrstah. Nominiranci so gledalce v večini pozdravljali prek zaslonov iz hotelov ali pa kar iz svojih dnevnih sob, kjer so osamljeni ali pa v družbi najbližjih oziroma hišnih ljubljenčkov v večernih oblekah posedali v domačih naslanjačih. Zlati globusi so od nekdaj sloveli po zabavnih in sproščenih podelitvah, tokrat pa so mnogim zadali dobro znane simptome »zoomovske izčrpanosti«.
 

Boratova vrnitev

Čeprav so ob razglasitvi nominirancev mediji hvalili raznovrstnost tokratnih tekmovalcev, je na samo žirijo, ki podeljuje nagrade – Združenje tujih dopisnikov Hollywooda, nekaj dni pred podelitvijo padla temna senca. LA Times je namreč razkril, da med 87 člani združenja ni niti enega temnopoltega filmskega novinarja in kritika. Takoj se je javno s pepelom posula nekdanja predsednica združenja Indijka Meher Tatna in povedala, da med njimi ni bilo temnopoltega člana vsaj zadnjih 20 let, in obljubila, da se bodo v prihodnje potrudili »ustvariti okolje, v katerem raznolikost članstva ne bo izjema, ampak norma«. A kljub spoznanju jim niti voditeljici na njihovi lastni ceremoniji nista ostali dolžni.



Rasizem, izključevanje, seksizem, provincializem in komercialnost že desetletja omadežujejo mašinerijo podeljevanja hollywoodskih nagrad. »Za mnoge med nami ima sezona nagrad sladko-grenak priokus. Že samo dejstvo, da smo leta 2021 in se šele začenjamo pogovarjati o teh temah. Po drugi strani pa sem vesela, da postajajo to teme pogovora, in upam, da bodo to ostale še nekaj časa,« je, denimo, povedala Regina King, poleg Zhaove in Emeral Fennell (Obetavna mladenka) nominirana v kategoriji za najboljšo režijo za svoj prvenec Noč v Miamiju. Vzrok za veselje sta vendarle prinesli nagradi za glavno moško in žensko vlogo, v filmih, ki se poklonita zgodovinskemu in kulturnemu vplivu jazzovske glasbe.



Globus je prejela Andra Day, ki je upodobila legendarno pevko Billie Holiday v drami Združene države proti Billie Holiday, pričakovana posthumna nagrada pa je doletela tudi Chadwicka Bosemana za vlogo trmastega trobentača v filmu Ma Rainey's Black Bottom.

Sacha Baron Cohen, ki je postal prvi igralec, ki je v razmaku 15 let osvojil dva zlata globusa za vlogo istega lika – kazahstanskega novinarja Borata Sagdijeva, se je ob prisrčno navdušeni in nadvse ponosni soprogi na ves glas zahvalil »vsem popolnoma belim hollywoodskim tujim dopisnikom« in pohvalil svež talent svojega soigralca Rudyja Giulianija, ki je z enim samim odpenjanjem hlač nasmejal milijone gledalcev. Boratova vrnitev v deželo Jenkijev je Američane navdušila in prislužil si je globus za najboljšo moško vlogo, njegov Borat: Naknadni film pa je zmagal še v kategoriji muzikalov in komedij. Cohenova bolgarska soigralka Maria Bakhalova, ki je veljala za favoritinjo med ženskimi glavnimi vlogami v muzikalu ali komediji, pa je prepustila nagrado Rosamund Pike (I Care A Lot).
 

Sočutje podira prepreke

Podelitev, zavita v škandal, je sicer minila v znamenju zgodovinske zmage ameriške režiserke kitajskih korenin Chloé Zhao in njene Dežele nomadov. V 78 letih podeljevanja nagrade je Zhaova šele druga zmagovalka v kategoriji najboljše režije. Odkar je zlati globus za režijo romantičnega muzikala Yentl prejela Barbra Streisand (ki je tudi edina režiserka, ki je bila v tej kategoriji nominirana dvakrat – še za Princa plime, 1992), je minilo 37 let. Chloé Zhao je podrla še en rekord, postala je prva azijska (ženska) filmarka s to nagrado. Pred tem je preboj skozi belo zaveso uspel njenemu kolegu Angu Leeju s Prežečim tigrom, skritim zmajem in Goro Brokeback.



Skromna Chloé Zhao (njen Jezdec je pred dvema letoma na Liffu tekmoval v sekciji Perspektive), ki se izkaže kot prodorna opazovalka človeških usod, se je zahvalila svojim igralcem, resničnim nomadom, da so z njo delili svoje zgodbe, in si sposodila besede enega od njih, Boba Wellsa: »Sočutje podre vse prepreke med nami. Srce bije s srcem. Tvoja bolečina je moja bolečina. Vse si pomešamo in delimo.« Sočutje je namreč tisto, kar je 38-letna režiserka spoznala ob snemanju svojega tretjega celovečernega filma, ki pripoveduje zgodbo Fern (Frances McDormand), vdove v poznih srednjih letih, ki se po izgubi službe preseli v avtodom in se pridruži skupnosti sodobnih nomadov. Film spregovori tako o posledicah ekonomske krize kot o socialni izoliranosti ljudi, ki v poznih letih ostanejo brez službe in se znajdejo na cesti.
 

Kraljevala je Krona

Voditeljici sta gledalce pomirili, da je v časih, ko filme gledamo pretežno na telefonih, zmeda, kaj je vsebina, narejena za televizijo, in kaj kinematografski film, povsem upravičena. »TV-serije so tisto, kar brez težav gledate pet ur zapored, filmi pa tisto, česar sploh ne gledate več, ker so dolgi samo dve uri. Saj nihče noče sedeti dve uri pred tevejem – ampak pet krat po eno uro.«



Za kratke noči pred TV-zasloni je gotovo poskrbela Netflixova serija Krona, ki v štirih sezonah podrobno prikazuje zasebno in javno življenje angleške kraljice Elizabete II. Izredno zgodovinsko serijo, tudi po zaslugi vrhunske igralske zasedbe, so okronali s štirimi zlatimi globusi, tako je obveljala za absolutno zmagovalko podelitve. Kipce so si prislužili Gillian Anderson v vlogi Železne Lady, Emma Corrin za vlogo nedolžne in izgubljene princese Diane in Josh O'Connor za vlogo uglajenega in nesrečno zaljubljenega princa Charlesa.



Največji osmoljenec večera je ostal David Fincher, ki je ob Kroni s svojo črno-belo dramo Mank vodil s šestimi nominacijami, a ostal praznih rok. Prav tako pričakovanega uspeha niso poželi filmi Obetavna mladenka, Oče in Sojenje čikaški sedmerici, ki je od petih nominacij osvojil le globus za scenarij. Morda se jim oddolžijo na oskarjih.