Tustovo »idiotsko« veselje do rock'n'rolla

Pot po slovenskih kinematografih je začel dokumentarni film Tusta, pristni portret življenja in dela Branka Črnaca, znanega pod imenom Tusta. Pevec anarhopunk zasedbe KUD Idijoti iz Pulja je bil zaposlen v ladjedelnici Uljanik, tako kot večina članov te glasbene skupine.

V ladjedelnici je napredoval do vodje oddelka, na kar je bil zelo ponosen. Sodelavci so mu zaupali, bil je vesten in odgovoren delavec, prav tako tudi sindikalni zaupnik in aktivist ter udeleženec številnih delavskih demonstracij. V ladjedelnici je ostal do konca življenja leta 2012. V Sloveniji je zadnjič nastopil 26. februarja 2011 v Zelenem gaju. Bil je zelo ponosen na to, da je Čič (Istroromun) in Istran.
 

Avdiovizualni spomenik

Takšne zanimive podrobnosti vrejo iz tega dokumentarnega filma, ki je več kot le avdiovizualni spomenik temu umetniškemu posebnežu. Hkrati je tudi oda mladosti v osemdesetih letih, Pulju, ladjedelnici, predvsem pa veliki trmi, ki je prevevala štiri mladeniče, da so se odpravili na punk'n'rollersko pot. Zasedbo so sestavljali proletarci, kar jih je temeljito zaznamovalo tako glasbeno kot tekstovno. Baskitarist Dr. Fric, bobnar Ptica, kitarist Sale Veruda in pevec Tusta so vedno poudarjali proletarsko poreklo.

KUD Idijoti so se le na videz vedli idiotsko. Imeli so jasna stališča in se niso pustili zastrupiti z vplivi okolice. Zaradi političnih razmer na Hrvaškem so gradili kariero, tako koncertno kot diskografsko, predvsem v Sloveniji in bili zelo popularni v Srbiji. Nastali so 2. februarja 1981, večjo popularnost po Jugoslaviji so dosegli na znamenitem mladinskem glasbenem festivalu v Subotici, na katerem so zmagali med 300 nastopajočimi. Sledile so turneje po tujini. V Italiji, v Kalabriji so karabinjerji prekinili njihov nastop, ker so izvedli italijansko delavsko-partizansko himno Bandiera rossa. Postali so novica dneva v Italiji pa tudi Jugoslaviji.


 

Antifašist do zadnjega diha

Film Andreja Korovljeva je sestav­ljen iz treh delov. V prvem, ki je podprt z arhivskimi posnetki, izvemo o njihovih začetkih, ko o tem spregovorijo kitarist Saša Milovanović - Sale Veruda, basist Nenad Marjanović - Fric, bobnar Diego Bosusco - Ptica ter sodobniki, kot so njihov slovenski založnik zgodnjih albumov Boris Furlan, glasbena kritika Petar Janjatović in Dragan Kremer, in glasbeniki, kot so Zoran Predin, Damir Urban in Sejo Sexon. Drugi del filma je namenjen njihovim političnim stališčem, bili so socialni antimilitantni antifašisti. Zaradi tega so jih nekateri imeli za narodne izdajalce. Bili so tudi prva hrvaška glasbena skupina, ki je nastopila v Srbiji po razpadu Jugoslavije, to je bilo leta 2000 v beograjski Hali sportova. Tretji del filma obsega njegova zadnja leta, ko je Tusta zbolel in preminil zaradi raka na grlu. Nastopijo tudi člani njegove družine.

Produkcija filma je trajala šest let, škoda, da vanj niso vključili­ nobene analitične primerjave skupine KUD Idijoti z ameriškimi protopunkerji Ramones. Zasedbi imata namreč zelo veliko skupnega, od zvočne podobnosti, vizualne sorodnosti, stripovske preprostosti in še kaj. Zasedbi sta si delili oder v ljubljanski Hali Tivoli 10. oktobra 1994. Zasedba Ramones se v filmu večkrat pojavi tako na plakatih kot na majicah.