Gaber Radojevič: Pri glasbi je vedno treba dati prednost čustvom

Primorski producent se je v okviru drznega projekta Raziskava zvoka lotil nenavadnega načina snemanja glasbe

Objavljeno
22. julij 2019 07.00
Posodobljeno
22. julij 2019 10.40
Utrinek z odprtja fotografsko-likovne razstave v Sončni dvorani v Izoli Foto Zdenko Matoz
V okviru projekta Raziskava ­zvoka se je primorski producent ­Gaber Radojevič lotil nenavadnega načina snemanja glasbe. Glasbenike je postavil pred en mikrofon ter jih snemal v različnih prostorih in krajih, kot so vrtača na Kozini, kulturni dom v Hrpeljah, na prostem na Slavniku, po koprskih ulicah, v destilarni brina, v baru, stari občinski palači v Izoli in podobno. Občasno je povabil na snemanje še fotografe, slikarje, plesalce, snemalce videov ter družinske člane. Vizualni rezultati teh srečanj bodo do 10. avgusta na ogled na razstavi Raziskava zvoka v izolski Sončni dvorani. Radojevič nam je ob nedavnem odprtju razstave pojasnil, zakaj se je lotil tega projekta.
 

Ste pobudnik projekta Raziskava zvoka – Sound Research, ki naj bi odpiral prostor ustvarjanja na področju glasbene, plesne, likovne in vizualne umetnosti. Kakšno raziskovanje je to?


V osnovi je to sebičen projekt, saj gre za zdravljenje lastnega ega oziroma željo po hitrejšem napredovanju. (Smeh.) Gre za raziskovanje za nazaj, kako se je pred kakšnimi stotimi leti snemanje na terenu sploh začelo. V producentsko-glasbeni karieri sem prišel do obdobja, ko sem delal preveč in se nisem nikamor premaknil. Einstein je dejal, če vedno delaš isto, ne boš dobil drugačnega rezultata. Razmišljal sem, kakšen izziv bi si postavil, kakšne ovire in omejitve. Že leta 2014 sem se vprašal, kaj naj storim. Vprašal sem svoje srce, ne glave. Moj čustveni odziv je bil, da naj kupim mikrofon, čeprav sem jih imel že petdeset. No, čez nekaj časa se mi je ideja snemanja z enim mikrofonom vrnila in sem jo poskušal uresničiti.
 

Mogoče ste dvomili vase, ker ste se približevali štiridesetletnici, ko se človek vpraša, ali je to vse, kar sem in bom dosegel?


Leta 2017 sem končno kupil tisti mikrofon. Začel sem z njim, pa z nekaterimi dražjimi mikrofoni, zdaj se lahko zadovoljnim tudi s snemanjem na telefon. Pri takšnem posnetku se izrazi srčnost glasbe, ne pa tehnološka popolnost.
 

Od kod ideja za tak način dela?


Tako delam že drugo leto. Sprva mi ni bilo jasno, kaj naj bi delal in kako, pa sem poklical na snemanje Rudija Bučarja, prav tako Izolčana. Sčasoma sem ugotovil, da so taka snemanja glasbenikovo ogledalo.­ Bučarja sem postavil pred ta majhni umetniški inkubator ­kulturnega povezovanja in je ­zagodrnjal: 'Ma se ne slišim.' Prvič v življenju sem odgovoril: 'Ja pri tem pa ne morem ničesar narediti.' (Smeh.) Tako si je prvič sam ustvaril zvok, prej sem mu ga delal jaz. To je bilo tudi zame nekaj novega, saj ga na snemanju nisem poslušal prek zvočnikov, temveč neposredno, tako kot v resnici zveni.
Po nekaj tovrstnih raziskavah zvoka, ko sem snemal z različnimi glasbeniki, sem ugotovil, da sem končno začel tako poslušati.
 

Vendar vam glasbeniki niso bili dovolj?


Moja mama je že vse življenje v kulturi, vedno ji je bilo blizu ­povezovanje kulturnih ustvarjalcev. Tako so tudi Raziskave zvoka, na katerih sem gostil različne glasbenike, tudi diametralno nasprotnih žanrov, vse bolj pestra umetniška srečanja, na katera so poleg glasbenikov prihajali tudi likovniki, fotografi, plesalci in videasti. Sčasoma so se teh družabnih in ustvarjalnih srečanj vsi veselili. V zadnjem letu je nastalo kar nekaj slik, dve fotografski razstavi, nastala je tudi plesna predstava. Ta srečanja so se prelevila v majhen umetniški inkubator kulturnega povezovanja. To sicer ni bil moj namen, se je pa zgodilo. Zanima me predvsem evolucija snemanja zvoka, ko so šli z enega mikrofona na dva, tri in tako naprej.
 

Kakšna je statistika teh srečanj?


Doslej smo izvedli 65 Raziskav zvoka, snemali smo na desetih krajih, sodelovalo je več kot tisoč udeležencev, naredili smo 180 zvočnih posnetkov in objavili 140 videov. Videe dela moj oče, ki je upokojen in je v enem letu naredil 100 videov. Od vseh teh raziskav je le štiri sofinanciral sklad JSKD ter občine Izola, Hrpelje in Koper.
 

Doslej ste v različnih prostorih in na prostem posneli uveljavljene in amaterske glasbenike. Kako so ti doživljali ta snemanja in kako ste jih vi? So imeli kakšne zadržke?


Večje zadržke so imeli znani, ker so bili vajeni delati na določen način. Za nekatere je to bil šok. Večkrat še sam nisem vedel, ali imam prav. Večina je bila zelo zadovoljna s takim načinom snemanja, ne zaradi tega, ker bi se naučili nekaj novega, le spomnili so se na svoje začetke. Za kaj pri glasbi gre in da je vedno treba dati prednost čustvom, ne tehniki in tehnologiji. Pri nas v Sloveniji igramo in pojemo zelo na glas, močno nabijamo in imamo majhno dinamiko. Zdaj se vsi, ki so že bili na Raziskavah zvoka, radi vračajo, ker so ugotovili, da je to bolj učinkovita vaja, kot če bi vadili doma.
 

Kako poteka snemanje, kje je element raziskovanja?


Ko sem začel snemati in producirati, smo pesmi snemali po koščkih. Naredili smo več različic koščkov in jih bolj ali manj ­posrečeno lepili v celoto. Na teh snemanjih se zgodi nekaj neverjetnega, saj glasbeniki odigrajo skladbo v celoti. Mnogim tak način opazno dvigne samozavest, ker ugotovijo, da niti niso tako slabi.
Na seminarju producenta Steva Albinija sem pripravil snemanja, ki jih imenujem Analogno razmiš­ljanje v digitalnem svetu. Bistvo je, da se na snemanjih načrtno omejiš, tako se snema le na deset kanalov in se zvok brez uporabe česarkoli drugega ustvari z mikrofoni in njihovo postavitvijo.
 

Producenti se običajno pri snemanju počutite najbolj varno v studiu, vendar je to sterilno okolje, mar ne?


Včasih smo se na snemanju odmaknili in izolirali, zdaj sem pa na snemanju vesel vsega šundra, vse te živosti, ki se dogaja, ko eni igrajo in jih snemamo. Na takih dogodkih se velikokrat zgodi nekaj magičnega. Svojčas smo tako pobegnili od družine, zdaj pa se nam na snemanju pridružijo vsi družinski člani. To so postala druženja ob umetnosti, na katera so vabljeni vsi, ne le tisti, ki znajo dobro plesati, risati, fotografirati in igrati.
 

Vaš oče je bil član zasedbe Deseti brat. Svojčas ste igrali v grunge zasedbi, zdaj pa producirate in občasno skrbite za glasbeno in zvočno podobo svoje žene Lee Sirk. Glasba je vaš delavnik. Kako pa vam je všeč tišina?


Moja žena zna dobro opisati tišino, jaz pa se ji zdaj privajam. Oče je bil pri Desetem bratu, D'Hamers & Gojc in pri Zebra Imago, nekaj časa tudi pri Kreslinu v Martinu Krpanu. Lea dela s primorskim producentom Tomyjem DeClerquejem, on je moj osebni guru, ki mu sledim. Na tišino bi se zdaj rad navadil. Lea mi je rekla, da lahko narediš super pesem, jo zaviješ v papirček, prepustiš morju in je nikomur ne pokažeš. Tudi to je smisel umetnosti. Nehaš se obremenjevati z dostavljanjem, čeprav zveni čudno in nič kaj ekonomsko. Mogoče gre za to, da se ne ukalupiš. Raje bi šel vozit kombi, kot da se ne bi več izražal.

Na Obali so doslej pripravili 65 dogodkov Raziskava zvoka, snemali so na desetih krajih. Udeležilo se jih je več kot tisoč ljudi, naredili so 180 avdioposnetkov ter objavili 140 videov.