Razpet med kontrabasom in klavirjem

Nocoj prvi koncerti, izraelski basist Avishai Cohen bo s triom v Gallusovi dvorani jutri nastopil dvakrat.
Fotografija: Avishaija Cohena je na začetku kariere pod okrilje vzel legendarni Chick Corea. Foto Jos Knaepen
Odpri galerijo
Avishaija Cohena je na začetku kariere pod okrilje vzel legendarni Chick Corea. Foto Jos Knaepen

»Izjemen prikaz moči glasbe, da seže onkraj geografskih in političnih meja,« tako so ustvarjanje Avishaija Cohena opisali v Los Angeles Timesu. Izraelski kontrabasist, pianist, vokalist in skladatelj, ki ne mara, da ga zamenjujejo z rojakom in soimenjakom Avishaijem Cohenom – trobentačem, ima za sabo že več kot dve desetletji uspešne kariere in po tem, ko smo ga pri nas slišali na jubilejnem 50. festivalu, se spet vrača na oder Cankarjevega doma.

Vodilna jazzovska revija Downbeat ga je razglasila za »jazzovskega vizionarja globalnih razsežnosti«, specializirana publikacija Bass Player pa ga je uvrstila med sto najbolj vplivnih basistov 20. stoletja. Sam prisega na Jaca Pastoriusa, ki se mu zdi še vedno največji in najbolj inovativen mojster na baskitari. Česa podobnega med odraščanjem v izraelskem kibucu Kabri, kjer se je začel učiti klavir, ni slišal. Magični Pastorius je najstniškega Cohena začaral šele, ko se je ta z družino preselil v St. Louis v zvezni državi Missouri in ga odtegnil od Beethovna, Mozarta, Rachmaninoffa, Brahmsa in Bacha, ki jih je preigraval od devetega leta dalje.



Pastorius mu je s svojim nenavadnim pristopom predstavil inštrument, ki si ga je nato tudi sam izbral za osnovno izrazno sredstvo. Z baskitare je kasneje presedlal na kontrabas in z njim začel raziskovati svoj slog. A izbira ni bila kategorična. »Še vedno sem pianist, prav toliko kot basist,« poudari v intervjujih, ki jih načeloma nerad daje. »Na odru stojim z basom, ko nastopam, sem basist, a klavir je še vedno moj glavni inštrument, moja 'pisarna'. Zaradi razpona in obsega, ki ga nudi, je najboljši inštrument za pisanje glasbe. Tako je klavir bistveni gradnik moje osebnosti,« je lani povedal v pogovoru za revijo Jazzwise, katere naslovnico krasi. V tem pogledu je nanj močno vplivala samosvojost in prostodušnost Theloniousa Monka ter ritmičnost Eddia Palmierija, rad pristavi.


 

Leta formiranja


Po dveh letih služenja vojaškega roka v Izraelu se je pri dvaindvajsetih odselil v New York, da bi študiral na konservatoriju za jazz in sodobno glasbo New School, preden je postal sošolec pianista Brada Mehldaua, si je izkušnje že pregovorno nabiral na ulici in med jam sessioni v newyorških klubih. V devetdesetih letih je zatočišče mladim glasbenim talentom začel nuditi Smalls, kletni klub v Greenwich Villageu, ki ga je odprl Mitch Borden (v novem tisočletju pa je vodenje prevzel Spike Wilner, ki ima klub še danes). Tam je s kolegi, pretežno izraelskega rodu, med njimi so bili Omer Avittal, Amos Hoffman, Avi Leibovich, Kurt Rosenwinkel, Jason Linder in Daniel Freedman, ustvarjal nove, vznemirljive, sodobne glasbene tokove, s pritoki afrokaribske in zahodnoafriške glasbe, latinskega jazza in vplivov reggaeja. Glasbo, ki jo je spoznaval v vibrantni metropoli – igral je tudi s pianistom Danilom Perezom, – je vtkal v zvoke mediterana, Bližnjega vzhoda in vzhodne Evrope, ob katerih je odraščal, in jih prepletal s sefardskimi koreninami (mati mu je pela uspavanke v jeziku ladino, ki ga tudi sam večkrat uporabi v pesmih).

Ustvarjeni eklekticizem, zasnovan na neparnih ritmih, ki ga mehčajo folklorni ostinati, kritiki hvalijo kot sofisticirano kinetično mešanico post-bopa, sodobnega jazza in judovskih ter arabskih vplivov. »To je moje poslanstvo, razlog mojega obstoja. Od nekdaj čutim, da sem povezan z višjo energijo, in temu se prilagajam,« o svojem ustvarjanju pravi produktivni glasbenik in danes oče treh otrok.


 

Chickovo odkritje


Svojo vizijo je kot vodja zasedb razkril in nadgradil skozi osemnajst albumov. Že s prvencem Adama (1998) se je pri kritikih zapisal kot eden bolj inovativnih glasov mlade generacije. Vendar ga niso čislali le kritiki. Ko mu je na uho prišla glasba mladega talenta, je veliki pianist Chick Corea zastrigel z ušesi. Anekdota pravi, da je Cohen nekemu prijatelju Chicka Coree podaril svoje demo posnetke, ne da bi si zares obetal kakšen odziv. A Chick je posnetkom prisluhnil in čez nekaj tednov poklical Cohena. Tako je obveljalo, da je prav Chick Corea odkril Cohena in ga predstavil svetu. Vsekakor njuno sodelovanje ni škodilo Cohenovi nadaljnji samostojni karieri.

Pianistični virtuoz, ki se je po težki bolezni, star 79 let, poslovil lani februarja, ga je povabil v svoj Novi trio, potem pa sta skupaj zasnovala še sveži sekstet Origin. »To me je kot glasbenika oblikovalo, bolj kot karkoli drugega. Ne vem, komu naj se zahvalim za to poznanstvo, bogovom, Gospodu. Chicku sem neskončno hvaležen, da me je izbral med vsemi glasbeniki tam zunaj in me vzel pod okrilje,« je nekoč razmišljal Cohen. V šestih letih sodelovanja sta s turnejami večkrat obšla svet, Chick Corea pa je bil tudi gost na Cohenovih albumih in v duetih. »Povabil sem ga, da bi pokazal, kakšno globoko glasbeno in čustveno vez sva stkala,« je vabilo pojasnil Cohen. Prve štiri albume, vključno z Adamo je izdal pri založbi Chicka Coree Stretch/Concord Records.


 

Presenečenja in tveganja


Po osmih letih se je iz New Yorka vrnil v rodni Izrael kot zvezda. Nastopal je v velikih koncertnih dvoranah, njegove kompozicije so izvajali številnimi simfonični orkestri in filharmoniki, denimo luxemburški, bruselski in pariški. Ustanovil je svojo glasbeno založbo Razdaz Recordz, snemal solo albume, zasnoval rock band, nastopal v duetu s pianistom Nitaijem Hershkovitsem in s triom, v katerega je povabil pianista Shaija Maestra in bobnarja Marka Guiliano, s katerima je leta 2008 ustvaril tudi enega svojih boljših albumov Gently Disturbed. »Najraje igram z glasbeniki, od katerih se lahko tudi kaj naučim in me znajo presenetiti. Jazz je glasba presenečenja in tveganih odločitev, morda bolj kot katerikoli druga,« je o izbiri sodelavcev povedal Cohen, ki sicer navdih za ustvarjanje najde povsod. »Lahko me navdihne sončen dan ali pa določeni dogodki, ki so se mi zgodili,« preprosto odgovarja. Tako je na album Arvoles (2019) umestil skladbo New York 90’s, posvetilo Smallsu in vsem, ki so tam igrali. Skozi leta pa se pomen skladb tudi spreminja.

Taka je morda njegova najbolj znana skladba Remembering, hipnotična, lirična pieteta, ki jo najdemo na njegovem šestem albumu At Home. Zložil jo je v zadnjih letih življenja v New Yorku, a jo je leta pozneje na koncertu v pariški filharmoniji posvetil tamkajšnjim žrtvam terorističnih napadov leta 2015.



O politiki je redko zgovoren. A na albumu Lyla, prvem, ki ga je izdal pri svoji založbi leta 2003, je v pesmi How Long? le odkrito spregovoril o dogajanju na Bližnjem vzhodu. »Kako dolgo še / preden bomo lahko rekli ne / ne tej vojni,« poje Avishai Cohen, ki se je po vrnitvi v Izrael začel več posvečati petju. V intervjuju za revijo All About Jazz je tedaj pojasnil vsebino himne Izraelu in Palestini, ki jo je spisal, pretresen ob smrti svojega prijatelja. »Ne verjamem, da imamo prav in ne mislim, da imajo prav oni. Mislim, da se moramo vprašati, ali delamo napake in najprej začeti spreminjati stvari na svoji strani, obenem pa upati, da bo razsvetljenje doživela tudi druga stran. Očitno je, da bi obe strani morali veliko žrtvovati. To je edini način. Sam pa nikoli ne izgubim upanja, čeprav je zame situacija zelo boleča.«



Avishai Cohen bo torej jutri na Jazz Festivalu Ljubljana nastopil dvakrat. Skladbe z zadnjih albumov bo predstavil v novem triu, s pianistom in skladateljem Elchinom Shirinovom iz Azerbajdžana, ter s komaj 21-letno bobnarko Roni Kaspi, ki igra bobne že od sedmega leta, trenutno pa študira na Berkleejevem glasbenem kolidžu. S Cohenom sta začela sodelovati virtualno med pandemijo, ko mu je v vodo padla dolgo načrtovana 50:50:50 turneja, v sklopu katere je nameraval svojo petdesetletnico zaznamovati s 50 koncerti v 50 državah. A je ostal doma in v tem času ga je Kaspijeva tako navdušila, da jo je takoj, ko se je ponudila priložnost, povabil na turnejo. Tako kot njega nekoč Chick Corea.



Komentarji: