Zadnjih dvajset let je prva asociacija ob besedi Siddharta ena najbolj znanih in popularnih slovenskih rockovskih skupin. Zasedba se je poimenovala po Hessejevem istoimenskem romanu. Natanko čez teden dni bodo člani skupine nastopili v že nekaj časa razprodani ljubljanski Hali Tivoli, kjer bodo predstavili novi album Nomadi, njihov osmi studijski izdelek.

Začelo se je bolj skromno, 17. marca 1995, ko so svojo glasbeno zagnanost predstavili v prostoru za vaje, ki so ga imeli v kleti Gimnazije Šentvid, pred približno petdesetimi poslušalci. To je bil začetek glasbene kariere v obdobju preroda slovenske popularne glasbe, ko so se še prodajali cedeji in ko se je razbohotilo igranje v živo v številnih klubih in lokalih.

Njihov zvok je bil v izhodišču hard and heavy, najbolj trendovski rock takrat pa je še vedno bil grunge, ki je počasi izzveneval. Besedilno pa so zmedo delala bolj ali manj enigmatična besedila pevca in kitarista Tomija Megliča. Zasedbo so zapolnjevali še njegov brat Boštjan Meglič, kitarist in pevec Primož Benko ter baskitarist Primož Majerič, ki ga je leta 2002 zamenjal Jani Hace. V prvotni zasedbi je deloval tudi saksofonist Cene Resnik, ki je skupino zapustil leta 2008. Klaviaturist Tomaž Okroglič Rous, ki je sodeloval na snemanju prvenca Id leta 1999, pa je kmalu nato postal član zasedbe.

Skupina Siddharta je vedno delovala kot po natančno izdelanem načrtu, kot da ni nič prepuščeno naključju. Seveda pa je življenje polno naključij in prav tako glasbena kariera. Kljub temu so se vedno znali dobro promovirati in naredili kar nekaj izjemnih glasbeno-promocijsko-kariernih korakov. Tako so k sodelovanju pri EP Lunanai, ki so ga izdali kmalu po prvencu, povabili enega najpopularnejših domačih glasbenikov, Vlada Kreslina. Kasneje so se mu tudi poklonili s fantastično predelavo pesmi Od višine se zvrti, ki se je spopularizirala tudi kot glasbeno ozadje reklame za telefonskega operaterja.



Bili so tudi ena redkih domačih zasedb, ki je svoj prvenec izdala kar dvakrat, in sicer je Id (1999) izšel sprva za založbo McMillan, po sporu z njo pa so člani podpisali pogodbo za njegovo ponovno izdajo z glasbeno založbo Multimedia Records. Že leta 2002, kmalu po izidu odličnega drugega albuma Nord, na katerem so imeli tudi bizarno nazaj odpeto pesem Eboran, so se odločili izdati album remiksov Silikon Delta, kjer so sodelovali med drugimi tudi Laibach, BASTards, Iztok Turk, Valentino Kanzyani in DJ Umek. Album je vzbudil mešane občutke, vsekakor pa je bil pogumno dejanje.

In poguma Siddharti nikoli ni manjkalo, saj so bili eni prvih domačih rockerjev, ki so zaigrali s simfoniki. Skupina je 16. junija 2002 končala koncertno turnejo z nastopom v nabito polnih Križankah, kjer so ob tridesetletnici Vala 202 nastopili v nekaj skladbah s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. To sodelovanje so nato nadgradili s fantastičnim glasbeno-plesnim spektaklom na Plečnikovem stadionu za ljubljanskim Bežigradom pred 30.000 oboževalci naslednje leto po izidu večplastnega albuma Rh- (2003), s katerim so načrtovali preboj v tujino in so v celoti posneli tudi angleško različico.

Po izidu albuma Petrolea leta 2006 so skupaj z zasedbo Dan D izdali EP Voda/Male roke, v kateri so združili pesem Voda skupine Dan D ter Siddhartine Male roke. V studiu RSL v Novem mestu je enajst članov obeh skupin skladbi prearanžiralo in posnelo novo skupno skladbo.

Še istega leta so se odločili, da bodo po osmih letih spet imeli akustični nastop, in sicer za radijsko oddajo Izštekani Jureta Longyke. Izbor pesmi s štirih albumov so izdali na izštekanem albumu. Prav tako so sočasno izdali na štirih cedejih živi album Maraton. Siddharta je namreč 5. oktobra 2007 spet naredila nekaj izjemnega. Izvedli so Maraton, ko so v ljubljanski Hali Tivoli v približno petih urah s pomočjo gostov zaigrali prav vse pesmi, ki so jih posneli do takrat. V intervjuju pred Maratonom so nam takrat povedali, da je to zadnji hip v njihovi karieri, ko še lahko odigrajo vse svoje pesmi naenkrat.

Tudi snemanje konceptualnega albuma Saga (2009), njihovega petega studijskega albuma, je bilo nekaj posebnega, saj je bil eden najbolj transparentno posnetih albumov, katerega nastajanje so skorajda neposredno prenašali iz studia v hiši producenta Rossa Robinsona, ki se nahaja na Venice Beachu v ameriški zvezni državi Kaliforniji. Napovedovali so ga tudi s serijo epijev.
Sledilo je snemanje albuma Vi, ki so ga sicer posneli v živo na novozgrajenem stadionu v Stožicah, kot so to obljubili na koncertu na Plečnikovem stadionu z besedami: »Se vidimo na novem stadionu.« Zanimivo je, da zveni album kot studijski izdelek. Na posnetkih namreč ni slišati občinstva in se zdi kot v živo odigran studijski album. Tudi ta je imel svojo mednarodno izdajo v angleščini.



Poleti 2012 je v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in Rock Otočca nastala glasbena predstava ČlovekA z bombami, pri kateri so osnovne sestavine poezija Antona Podbevška in njegovega učenca Srečka Kosovela ter zapisi filozofov 20. stoletja, povezane v celoto z glasbo skupine Siddharta. Eksplozivno mešanico je režiser Matjaž Berger zakuhal v močno odrsko mineštro, kostumograf Alan Hranitelj pa je nastopajoče odel v barve anarhije – rdečo in črno s kančkom bele. Sicer pa se je Siddharta že prej srečala z gledališčem v predstavi Livingstonov poslednji poljub režiserke Nane Milčinski. Potem pa je leta 2013 spet sledilo izjemno poudarjeno akustično sodelovanje Siddharte in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija na dvojnem albumu. Posneli so ga na dveh večerih 17. in 18. junija 2013 na koncertu v Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu.

Siddharta je precej redno nastopala na evropskih odrih in je veliko pesmi pa tudi celotne albume izdala tudi v angleščini. Leta 2014 je izdala pesem Samo edini še v poljščini pod naslovom Samo jedyny za svoje številne oboževalce na Poljskem. In ko smo že mislili, da nas Siddharta ne more več presenetiti, so leta 2015 napovedali izdajo kar dveh albumov Ultra in Infra. Posebna albuma, ki označujeta nevidno in neslišno, pa je pred kratkim nasledil novi album Nomadi, ki so ga napovedali z videosingloma A. M. L. P. in Medrevesa.

Siddharta so bili vedno ambiciozni, zato so tudi zelo premišljeno izbirali naslove albumov, ki imajo vsi mednarodno zveneče naslove. Prav tako so se radi poigravali z besedami, še posebej pri naslovih pesmi (Lunanai, Eboran, Keltvek, Rooskie, T.H.O.R., Brezokoff, Tom Waits for Me, Malishka).

Vedno pa so zelo pazili na svojo vizualno podobo in so v svoje projekte vlagali veliko denarja in izvirnih idej. Doslej so posneli dvaindvajset videospotov, od prvega leta 1999 Pot v X z albuma Id do najnovejšega A.M.L.P. z novega albuma Nomadi, ki so ga Siddharta že podarili v obliki 4000 brezplačnih prenosov. Tudi novi album so, tako kot prejšnja dva, posneli v svojem studiu v glasbenem mestu Detroit v ljubljanskih Mostah, ki so si ga zgradili v svojem prostoru za vaje.