Večji ko je koncert, bolj je človek motiviran

Njegova ljubezen do glasbe se je kazala že z udarjanjem kuhalnic po maminih loncih, nadaljevala pa s prirejanjem »koncertov« na plastični kitari za družino. »Mami je tako na neki točki rekla, da bo treba v glasbeno šolo. Brez posebnih pričakovanj, a z veseljem sem hodil na ure kitare na celjski glasbeni šoli,« pravi 30-letni Aljaž Cvirn. Že takrat so s prijatelji osnovali rockovski bend, kjer se je srečal tudi z električno kitaro.

Ob koncu osnovne šole – ključni trenutek se je sicer zgodil na poletni glasbeni šoli na Braču, ko je nanj velik vtis zaradi dela na višjem nivoju naredil profesor z zagrebške akademije – je ugotovil, da je glasba edina stvar, ki jo zares želi početi. Sprejet je bil na umetniško smer na I. Gimnaziji v Celju, študij je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, četudi je želel že prvo stopnjo opravljati v tujini, magisterij pa je nato vpisal na züriški visoki šoli za umetnost (Zürcher Hochschule der Künste). Zdaj že osem let živi v Zürichu in pravi, da lahko po teh letih reče, da je »na zeleni veji«: da ima dobro službo, da odigra nekje od 15 do 20 koncertov na leto, da si je ustvaril dober socialni krog, da je švicarsko mesto postalo njegov dom. Zato tudi meni, da selitev domov ali kam drugam trenutno niti ne bi bila smiselna.

Glasbeno izobraževanje v Sloveniji je na zelo visoki ravni

Kot pojasnjuje mladi kitarist, je v švicarsko mesto prišel študirat v letu, ko so odprli novo akademijo, v kateri so realizirali idejo, da se vse umetniške akademije združijo pod eno streho: gledališče, dizajn, glasba … »To je bilo zame zelo pozitivno, ker je šlo za produktivno umetniško okolje, kjer se ne družiš samo z glasbeniki, ampak s celim spektrom umetnikov. »Že sama fakulteta je ogromna, kot tudi kampus. Med študijem sem pravzaprav tam skoraj živel: zjutraj prideš in greš domov zvečer. Tam imaš predavanja, tam se družiš, ješ; tam je vse. Že to, da sem del te institucije, se mi je zdelo super, prav tako pa je na sprejemnem izpitu profesor znal Zürich dobro 'prodati' kot mesto, kjer so možnosti za glasbenike dobre že med študijem, še boljše pa po njem.«

A kot poudari, je izobraževanje, ki ga je prejel v Sloveniji na akademiji, na visoki ravni, kljub temu da razmere seveda niso primerljive s švicarskimi. Naš izobraževalni sistem, ki je, kot pravi sogovornik, malce »ruski«, daje na koncu veliko dobrih rezultatov. Ne nazadnje, če raven ne bi bila dovolj visoka, verjetno ne bi imel možnosti razmišljati o tujini. V Švici pa je, kot nadaljuje Cvirn, vse bolj fleksibilno, »easygoing«.

»Včasih je prišlo do situacij, kjer nisem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Ko je profesor prišel do mene in me vprašal, ali mi je neki predmet všeč, ali sem z njim zadovoljen, kaj bi spremenil. Tega od prej nisem vajen, v Sloveniji te česa takega ne vprašajo, ampak rečejo 'tole je snov, tole je treba znati' [nasmešek].« Odnos med profesorji katerega koli predmeta, ne le instrumenta, je zelo kolegialen. Kot zelo pozitivno stran magisterija pa je izpostavil še to, da je študij ponujal veliko predmetov, ki mlade glasbenike bolje pripravijo na resnično življenje po študiju. Imeli so denimo predmet, ki se je ukvarjal z organizacijo življenjepisa v pisni obliki, s pripravami na intervju oziroma razgovor za službo. Svetovali so jim, kaj je dobro motivacijsko pismo, kaj je treba in česa ne smejo napisati. Tako je imel ob koncu semestra svojo osebno dokumentacijo, ki je bila urejena in se je lahko mirno prijavljal za delovna mesta.

Sanje in trk ob resnično življenje

Trenutno poučuje na dveh šolah, in sicer na konservatoriju za glasbo (Musikschule Konservatorium Zürich) in na gimnaziji (Kantonsschule Uster). Pravi, da je kot klasični kitarist vedel, da ne bo mogel živeti samo od koncertov. Jasno mu je bilo, kaj ga čaka, čeprav ob tem doda, da izobraževalni sistem klasičnega glasbenika na to bolj slabo pripravi. »Vsi glasbeniki med študijem razmišljajo, kako bodo stali na odru, igrali, bili zvezde …, po koncu izobraževanja pa pride realno življenje in vidiš, da ni ravno tako. Da boš lahko vesel, če boš imel nekaj koncertov na leto in če ti bo uspelo, da poučuješ na višjem nivoju.«

In to mu je tudi uspelo. Poučuje na visokem nivoju, na leto pa odigra kar nekaj koncertov. Pa je trema pred njimi še vedno prisotna? »Seveda je in mislim, da mora biti. S tem pokažeš spoštovanje do tega, kar delaš, do glasbe, občinstva in sebe. Pred koncertom poskušam imeti kar se da običajen dan, da svoje psihe ne poslabšam in ne delam iz vsega skupaj prevelikega cirkusa. Počasi grem skozi ves program, obenem pa poskušam ostati svež do trenutka, ko se koncert začne. Da ko pridem na oder, ne čakam, da čim prej mine, ampak si želim ta koncert res odigrati. Poskušam ostati svež in zbran.«

Pravi, da večji ko je koncert, bolj je človek motiviran. »Vsi profesionalni glasbeniki radi igramo v velikih dvoranah, kjer sta dobra akustika in lep ambient, ki so mogoče tudi referenčne v tem smislu, da jih lahko dodaš v svoj življenjepis,« pojasnjuje Aljaž. Med dvoranami, kjer bi si zagotovo želel igrati, je Carnegie Hall v New Yorku, ki si jo je pred leti ogledal kot turist. »Tista dvorana je že sama po sebi videti impresivno, še bolj pa jo naredi posebno vsa zgodovina; kaj se je v njej dogajalo, kateri glasbeniki so tam že igrali. No, vse to so moje sanje, ki verjetno niso najbolj realne [nasmešek].«

Če igraš v paru, je lahko užitek dvojni

Bližje kot solo so mu nastopi v komornih zasedbah, saj pravi, da bolj uživa v komorni glasbi, ker je spekter repertoarja veliko širši. V osnovi je namreč kitarski repertoar precej omejen, saj kitara v klasični glasbi ni tako razvit instrument, kot je klavir ali violina. »Komorna glasba mi je blizu, ker igranje z drugimi ljudmi prinese novo perspektivo. Če skupaj igrata dve osebi, imata več idej. To je podobno, kot če primerjamo, kako je potovati sam ali z nekom. Če potuješ v družbi, lahko užitke, ki se ti zgodijo, z nekom deliš, mogoče je ves užitek dvojni. Če greš sam, pa teh občutkov z drugim ne moreš neposredno deliti.« Uživa tudi v tem, da se ob sodelovanju z drugimi glasbeniki od njih uči, na koncu najde skupni jezik, poenoti ideje, kako bodo nekaj izvajali.

Najbolj doma se počuti v romantični in glasbi 20. stoletja. Ni pa mu najbolj pri srcu trenutna moderna glasba. Tudi v zasedbah veliko preigrava Franza Schuberta, včasih tudi starejša dela, kakšno baročno kompozicijo. Trenutno največ igra v duetih, v sodelovanju s čelistko, z violinistom ali še enim kitaristom.

V kratkem bo izdal album, na katerem bo mešanica solo in komorne glasbe. »Snemal bom glasbo treh romantičnih skladateljev: Schuberta, Mendelssohna, Brahmsa. Od vsakega bom odigral eno kompozicijo solo in eno v komorni zasedbi, tako da bom imel tri gostujoče glasbenike.« Tudi zato v teh dneh prihaja v Slovenijo.

Zaradi priprav na samostojni CD, poučevanja in koncertov trenutno prostega časa nima veliko. »Čez teden nekega socialnega življenja nimam, ko pridem domov okoli 17. ure, najprej nekaj pojem in vadim do večera, tudi čez vikende sem imel dosti nastopov, tako da trenutno je kitara za zajtrk, kosilo in večerjo.« A kot pravi, se drugače čez vikend druži s prijatelji, hodi v hribe, še vedno pa je njegov hobi nogomet. Nekajkrat na leto ga v Švici obiščejo tudi prijatelji, s katerimi se odpravi na izlet.