Benoît Duteurtre: »Nostalgijo je treba skrbno negovati«

V slovenščini je izšel roman tega francoskega pisatelja, avtor bo tudi gost skorajšnjih Nodierovih dnevov.
Fotografija: Slovita pariška kavarna Café de Flore, prostor nekdanjega in sedanjega druženja intelektualcev – ter številnih sodobnih turistov.
Odpri galerijo
Slovita pariška kavarna Café de Flore, prostor nekdanjega in sedanjega druženja intelektualcev – ter številnih sodobnih turistov.

Čas neumorno teče in odnaša ljube osebe, prijetna občutja, čedne stvari – zato je tudi pri francoskem pisatelju Benoîtu Duteurtru razbrati nemalo nostalgije, lahkotno pomešane z nagajivo duhovitostjo. Iz njegove pisave veje značaj rafiniranega bonvivana, ki ne obrača spretno le besed, ampak je odprt tudi za različne umetniške govorice. Glasba je prav tako njegova stalna prišepetovalka lepega.

Benoît Duteurtre (1960), s katerim sva se pred kratkim srečala v pariškem lokalu Le Fumoir nedaleč od Louvra, o sebi pravi, da je vesel človek – in tako nasmejano tudi deluje. Vedrost ima menda po pokojni mami, o kateri piše v Knjigi za odrasle (Livre pour adultes, Gallimard, 2016), ki je v prevodu Luke Novaka izšla pri založbi Totaliteta.

Rojen v Le Havru v Normandiji bi lahko bil Duteurtre kakšen romaneskni junak Honoréja de Balzaca, ki ga naravnost občuduje. Kakor Rastignac se je, odločen, da opozori nase, namreč s podeželja odpravil v Pariz – kajti v centralizirani Franciji vodijo vse ambiciozne (umetniške) poti v glavno mesto. Tako je bilo nekoč in nič drugače ni danes.

Pisatelja, esejista in glasbenega kritika Benoîta Duteurtra bolj kot izumetničeno prepoznaven slog privlači zgodba.
Pisatelja, esejista in glasbenega kritika Benoîta Duteurtra bolj kot izumetničeno prepoznaven slog privlači zgodba.


Strahovi odraslosti

Najprej povejmo, da je rahlo dvo­umen naslov Knjiga za odrasle samo besedna igra, kajti »v romanu ni nič pornografskega niti seksualnega«. Za odrasle je napisana v smislu globljega samozavedanja in sprejemanja življenja: ker se človek navadno šele v odraslosti, komaj v zrelosti zave svoje končnosti in ranljivosti lastne usode, vselej sklenjene s smrtjo. »V tem smislu je moj roman po odraslo resen, čeprav poskušam biti hkrati lahkoten.« Benoît Duteurtre je pač, kot pravi, bonvivan.

Knjiga za odrasle je oseben in mozaičen roman spominov, nostalgije, humorja, fikcije, avtobiografije in esejistike. »Rad imam mozaike v književnosti, od nekdaj mi je všeč povezovati različne žanre« – in opazovati, kako se pogovarjajo drug z drugim. Denimo na priljubljeno »temo spreminjajočega se sveta, minevanja in izginjanja ob hkratni sreči kot življenjskem vodilu«.

»In prav tako nostalgija je zame ključno občutje v književnosti, poeziji ali umetnosti nasploh. Ali ni tako, da poskušamo vselej še ujeti nekaj tistega, kar izginja, da bi ga morda rešili pred pozabo? Zdaj – ko prevladuje ideologija spreminjanja, napredovanja, večnega gibanja in teka naprej – nostalgija ni najbolje razumljena, kajti vedno se ozira nazaj. Zato bi rad v knjigi, nasprotno, poudaril, kako je vse, kar nas povezuje s preteklim, vsaj tako bogato in poetično, kakor je polno vse, s čimer se odrivamo v prihodnost. Da, nostalgijo je treba skrbno negovati.«

V Knjigi za odrasle je tako, med drugim, brati ganljiv zapis o njegovi mami – vnukinji Renéja Cotyja, zadnjega predsednika francoske četrte republike –, ki se je boleče tragično poslovila z alzheimerjevo boleznijo. S pisanjem o izjemnih ljudeh, ki jih je imel, tudi zato, ker prihaja iz višjega miljeja, privilegij spoznati – denimo Madeleine Milhaud, soprogo Dariusa Milhauda, slovitega skladatelja iz dvajsetih let preteklega stoletja –, se Duteurtre neposredno poklanja krasnemu, a minulemu času, ko je v Parizu še »praznovala umetnost«.

Všeč mu je posebno nadrealizem in rad sanjari o času med obema vojnama, ko so v francosko glavno mesto prihajali najrazličnejši zanimivi umetniki in pisana boema z vsega sveta. Zato mu je kar malce žal, kako se je pozneje, »z drugo vojno, kolaboracijo …«, Francija spremenila. »Nekdanjega esprita ni več.«

Kdo se boji prevodov

Do današnjega Pariza je Benoît Duteurtre sploh kritičen, kajti z »urbano revolucijo, ki se je začela v šestdesetih letih, se je mesto sociološko močno spremenilo: zdaj je to prostor bodisi izjemno bogatih bodisi silno revnih, medtem ko se je srednji sloj odselil v predmestje. [...] In močno ga je zaznamovala tudi turistifikacija.«

Če sedanjost še naprej primerja s preteklostjo, ga predvsem smela doba surrealizma navdihuje tudi zato, ker se mu zdi, da so bili takrat umetniki precej tesno povezani. »Po kavarnah so se pomešali ustvarjalci vseh vrst: pisatelji, glasbeniki in slikarji so delali skupaj.« Zdaj pa opaža, kako so umetniški svetovi pregrajeni, pisatelji in glasbeniki več ne soustvarjajo, se niti ne poznajo ne družijo.

Kot velik glasbeni poznavalec, navdušenec in tudi sam pianist pogreša čase, ko so v pariških gledališčih kar naprej ustvarjali glasbene spektakle. »Pariz je bil mesto operet, šansonov, česar, seveda, ni več, zdaj v teatrih ponujajo predvsem ameriške glasbene komedije … Francija ne izumlja več svoje kulture in lastnega umetniškega življenja«, kar ga žalosti, čeprav se zaveda, da so premišljevanja o vsem neprijetnem, motečem in razočaranjih v resnici neizčrpen vir za pisanje, za literarno in prav tako žurnalistično ustvarjanje.

In tako se je, na primer, podpisal pod knjigo kolumn Pourquoi je préfère rester chez moi (Zakaj raje ostanem doma, založba Fayard, 2017), v kateri se, med drugim, sprašuje, zakaj je Evropa posvojila jezik države, ki jo prav zdaj zapušča. »Včasih imam občutek, da jezikovna pestrost zanima le še mene in nekatere v Franciji, ko pa se malone vsem drugim zdi normalno, da govorijo angleško.«

Zato verjame, da je v srčiki Evrope treba zavzeto braniti večjezičnost, in dvomi, da bi morala biti angleščina še naprej skupni jezik Evropske unije, ko pa so se Britanci odločili za izstop. »Umberto Eco je pravilno opozarjal, da mora 'prevajanje postati jezik Evrope'. Naj nas ne bo strah prevodov!«

Povezovanje različnih žanrov

Kot pisec, ki ga bolj kot izumetničeno prepoznaven slog privlači zgodba, Benoît Duteurtre povezuje različne žanre. Novinarstvo (piše za Le Monde diplomatique, Le Figaro littéraire ...) druži z literaturo, zdaj, ko je v precej plodovitem obdobju, se podpiše pod en roman na leto. Književnost redno spaja še z glasbo: »Nekoč sem se celo preživljal kot pianist, čeprav je moj prvi izraz pisateljski ... Že pri petnajstih sem hotel biti umetnik. Hotel sem pisateljevati, a hkrati sem prav tako slikal in se ukvarjal z glasbo. Zame je od nekdaj vse povezano.«

Njegovi romani, ki jih redno objavlja od leta 1985, so prevedeni v kakih dvajset jezikov, in zdi se, da ga med tujci posebno radi berejo na Češkem. Kot duhovit in zanimiv umetnik, ki živi med Parizom, Vogezi in Normandijo, že leta pripravlja tudi glasbeno radijsko oddajo na France Musique, vsakega 1. januarja pa na France 2 komentira televizijski prenos novoletnega koncerta Dunajskih filharmonikov.

Intervju s francoskim pisateljem Benoîtom Duteurtrom – njegov največji pisateljski zgled je Honoré de Balzac, njegov dobri prijatelj pa češko-francoski pisatelj Milan Kundera – lahko preberete v naslednji Sobotni prilogi.

Francoski inštitut v Ljubljani že drugo leto zapored pripravlja Nodierove dneve, poimenovane po pisatelju Charlesu Nodieru. Tokrat bodo potekali med 18. in 20. aprilom, ko bodo prišli v Ljubljano pisateljica Catherine Cusset (v slovenščini je mogoče brati roman Tisti, ki smo ga oboževali, Mladinska knjiga), ki je tudi lanska dobitnica nagrade Goncourtov seznam/slovenski izbor 2016, slovita urednica in avtorica romana Zmagovalka (založba Totaliteta) Teresa Cremisi, pisatelj Benoît Duteurtre (Knjiga za odrasle, Totaliteta); žal pa se je opravičil povabljeni Didier Decoin, pisatelj, esejist in generalni sekretar Akademije Goncourt.

Gostje bodo nastopili na pogovorih in dogodkih v knjigarni Konzorcij, na Filozofski fakulteti UL in v Klubu Cankarjevega doma. Študentje bodo izbrali letošnjega nagrajenca projekta Goncourtov seznam/slovenski izbor 2017, predstavljen bo novi projekt Francoskega inštituta: nagrada Charlesa Nodiera za najboljši prevod iz francoščine v slovenščino in slavnostno bodo razglasili zmagovalca nedavnega tekmovanja iz francoskega nareka. Več o prazniku francoske književnosti je mogoče izvedeti na spletni strani Francoskega inštituta v Sloveniji (www.institutfrance.si/nodierevi-­dnevi.html).

Komentarji: