Jona Levar: Pogled skozi mehkobo najlonk

V rubriki Mlado pero tokrat predstavljamo prozaistko Jono Levar.
Fotografija: Jona Levar v svoji prozi za zdaj še ne išče »norih zgodb in preobratov, temveč prikazujem posnetke, odlomke vsakdana običajnega človeka, človeške odnose in njihovo dinamiko«. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Jona Levar v svoji prozi za zdaj še ne išče »norih zgodb in preobratov, temveč prikazujem posnetke, odlomke vsakdana običajnega človeka, človeške odnose in njihovo dinamiko«. FOTO: Voranc Vogel

V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Rubriko spremljajo pogovori, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature potekajo na Vodnikovi domačiji v Šiški. Za tokratno pero je poprijela prozaistka Jona Levar, recenzijo njenega dela pa je pridala prevajalka in literarna kritičarka Anja Zidar.

»Pred kratkim sem nekje prebrala, da so pri snemanju filma Pokora (Atonement) iz leta 2007 za uravnavanje svetlobe in videz mehkobe in sanjavosti uporabili čez lečo napete Diorjeve najlonke. Svoj slog težko natančno opredelim, saj se nenehno spreminja, odvisen je od teme, o kateri pišem, dela, ki sem ga nazadnje prebrala, glasbe, ki jo ob pisanju poslušam ... Opredelitvi se še najlažje približam, če rečem, da se pri svojem pisanju držim principa najlonk – realnost skušam prikazati omehčano in nežno, iščem besede, ki bi bralca božale in obenem vlekle v nadaljnje branje. Ne pravim, da realnost upogibam le tako, da je udobna in prijetna, prikazati poskušam tudi nelepe in težke trenutke, a trudim se, da bi z besedami spletla filter, ki mi omogoča, da omejim količino svetlobe, poudarka, ki ju dam dogodkom, sceni,« svoje pisanje povzema Jona Levar (2003), dijakinja Gimnazije Kranj in nominiranka za finaliste Urške 2020, ki je na natečaju Pionirskega doma Bodi pisatelj/pisateljica letos prejela posebno omembo, nagrajena pa je bila tudi na letošnjem razpisu za najboljši srednješolski esej, ki ga je v okviru 53. mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu in 8. mednarodnega festivala Obrazi miru razpisal slovenski center PEN.

Pisateljski vzori Jone Levar so<strong> </strong>Oscar Wilde, Virginia Woolf, Anton P. Čehov, Ernest Hemingway, Kazuo Ishiguro, Andreï Makine in Sally Rooney. FOTO: Voranc Vogel
Pisateljski vzori Jone Levar so Oscar Wilde, Virginia Woolf, Anton P. Čehov, Ernest Hemingway, Kazuo Ishiguro, Andreï Makine in Sally Rooney. FOTO: Voranc Vogel


Jona Levar v svoji prozi sicer še ne išče »norih zgodb in preobratov, temveč prikazujem posnetke, odlomke vsakdana običajnega človeka, človeške odnose in njihovo dinamiko. Poudarek je na vzdušju in introspektivi protagonistov,« s čimer se strinja tudi Anja Zidar, ki avtoričin slog opiše kot »jasen in čist, z dolgimi, eliptičnimi povedmi«, ki »delujejo kot podporni steber za učinkovito oblikovanje bogatih vizualnih podob«. Poleg prepričljivih podob, ki jih avtorica gradi premiš­ljeno in precizno (»pomembna mi je natančno izrisana podoba tega, kar opisujem – vsako sceno si predstavljam filmsko izrisano in želim si, da bi to lahko videl tudi bralec«, dodaja), prozo Jone Levar odlikujejo tudi prožni in tekoči dialogi, ki se, kot opozarja Anja Zidar, sicer mestoma nagibajo v melodramatičnost in šablonskost, a s svojo ostrino in zasuki opozarjajo na avtorico, ki se je v literaturi tako s seboj kot z drugimi pripravljena soočiti odločno, iskreno in brezkompromisno.

image_alt
Neznosno vprašanje samote: o prozi Jone Levar


Morda ne preseneča, da so njeni pisateljski vzori Oscar Wilde, Virginia Woolf, Anton P. Čehov, Ernest Hemingway, Kazuo Ishiguro, Andreï Makine in Sally Rooney, prav tako ne preseneča, da me ob tem opomni na Patti Smith, ki je zapisala, »da tisti, ki jih 'ujame umetnost', ne morejo biti nikoli normalni. Nikamor ne morejo, ne da bi poskušali vse okoli sebe preobraziti v umetnost. Nikoli se ne morejo popolnoma predati, izgubiti v izkušnji, saj nenehno opazujejo, v glavi preobračajo in ustvarjajo nove različice dogajan­ja. Popolnoma se najdem v njenih besedah, a pišem zelo redko, zelo malo in brez kakršnekoli rutine. Skoraj vsakodnevno si v beležko telefona ali na rob lista zapišem dve ali tri besede, ki mi zazvenijo v glavi, za računalnik pa sedem in skoncentrirano pišem le nekajkrat na leto. Edini ritual, brez katerega ob pisanju ne morem, je glasbena podlaga, ki jo po večini pri besedilih tudi navedem.«



Sporadičnosti navkljub si Jona Levar v prihodnje želi posegati po težjih tematikah ter kompleks­nejših likih in zgodbah, prav tako načrtuje pisanje romana. »Preizkusila sem se tudi že v pisanju scenarijev in srčno upam, da mi ta pot ostane odprta,« dodaja, ob tem poudarja, da ji je ob branju »največ vredno, če avtorju uspe zaznave in izkušnje opisati na način, da se najdem v njih. V svojem pisanju zato stremim k temu, da dogodke in občutenja prikazujem tako, da bralec izkusi tisti občutek olajšanja, ko izveš, da nisi edini, ki je že čutil tako.«

Preberite še:

Komentarji: