Zaključek srčne trilogije
Prevodi novih romanov o Slovaški in Burmi ter vpogled v kitajski boj zoper koronavirus.
Odpri galerijo
Jan-Philipp Sendker v Yangonu v Burmi. FOTO: osebni arhiv
Jan-Philipp Sendker
Spomin srca
prevod Anja Furlan, Učila
Nemški novinar in pisatelj Jan-Philipp Sendker (1960, Hamburg), sicer strokovnjak za daljne azijske dežele, je mednarodno slavo dosegel z dvema trilogijama, o Kitajski in Burmi. Knjige o slednji, ki jim pravijo tudi »srčna trilogija«, so v več državah pristale na vrhu prodajnih knjižnih lestvic. Že prevedenima deloma Prisluhni srcu in Uglašeno srce se je zdaj pridružil še prevod tretjega, Spomin srca, to je zgodba o moči, ki jo premore srce. V njej spremljamo zgodbo dvanajstletnega dečka Boja Boja, ki živi s stricem v vasici Kalav. Bo Bo je tih in nekoliko osamljen otrok, ki ima prav poseben dar: ljudem lahko iz oči razbere, kaj čutijo. Oče ga obišče le enkrat na leto, spomin na mamo pa mu bledi. O njej ve samo to, da živi v Jangonu in da ni dobro. Nato stric spozna, da je čas, da nečaku pove resnico o starših. Postopoma mu razkrije zgodbo o veliki ljubezni, ki jo je ogrozil vrtinec političnih dogodkov, o neverjetni moči, ki jo premore srce, in o skrivnostni bolezni, za katero trpi njegova mama. Bo Bo se odpravi v veliko mesto, da bi poiskal starše, saj je prepričan, da lahko ozdravi mamo. Avtorju se pri literarnem ustvarjanju pozna, da je bil med letoma 1995 in 1999 dopisnik iz Azije za revijo Stern.
Jana Beňová
Café Hyena
prevod Diana Pungeršič, Malinc
Stene pripovedujejo zgodbe, predvsem take, ki nas ne zanimajo, ki jih nočemo slišati. Take zgodbe prihajajo skozi stene blokov v Petržalki, blokovskem naselju na desnem bregu Donave v Bratislavi, kjer so med stanovanji le tanke panelne plošče. Tja so naselili predvsem podeželsko prebivalstvo iz celotne Slovaške. Stanovalci so tako deležni najneznatnejših in različnih zvokov, ki kratijo človekovo potrebo po zasebnosti in ljudi unificirajo, izničijo njihove posebnosti. Hkrati ti bloki postajajo prizorišče univerzalne zgodbe o iskanju individualnosti in ustreznih prijateljskih, partnerskih in ljubezenskih odnosov. Za te pa avtorica pravi, da so začetek in konec vsake njene knjige. V naselju je kot odrasla preživela deset let. Vtis tamkajšnjega bivanja je bil tako močan, da je naselju postavila pravi literarni spomenik. Zgodbe pripoveduje pet likov, od teh sta dva para, kot nekakšen nadlik pa se dejansko pojavi blok oziroma naselje, v katerem ni nič skrito ušesom. Jana Beňová (1974) je slovaška pisateljica, pesnica in novinarka. Roman Café Hyena je leta 2012 prejel evropsko nagrado za literaturo, prevedli so ga med drugim v angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino in arabščino.
Peter Zupanc
Leto podgane ali kako sem preživel covid-19 na Kitajskem
Forma 7
Peter Zupanc je slovenski pisatelj in učitelj angleščine na Kitajskem, kjer živi od leta 2012. »Moje mesto Nanning je sicer povsem navadno mesto, daleč od žarišča epidemije, a je vseeno šlo skozi vse faze zaustavitve virusa 'po kitajsko'. Rad bi opisal, kako smo te faze doživljali, in to čim bolj osebno in praktično. Morda bo komu koristilo,« je avtor zapisal v uvodu. Kitajski je uspelo 1,4 milijarde ljudi pripeljati iz krize zaradi novega koronavirusa. Očitno so virus razumeli kot skrajno resno grožnjo, ustavili so javno življenje in gospodarstvo, zdaj pa že žanjejo sadove. Ni smiselno cinično prezreti njihovih ukrepov. »Knjiga je dragoceno pričevanje o dogajanju in izkušnjah leta 2020 na Kitajskem. Leta, ki si je prislužilo oznako 'do sedaj najdaljšega leta' in za katero se zdi, da še vedno traja. ... Oseben, iskren in praktičen opis spopadanja z epidemijo je obogaten z uvidi v različnost in raznolikost Kitajske. Predvsem pa vabi k nadaljnjemu branju in spoznavanju te po številu prebivalcev največje države sveta,« je o knjigi na ovitku zapisala slovenska veleposlanica v Pekingu Alenka Suhadolnik. Zupanc je pogumno in prodorno analiziral dogodke ter primerjal kitajski, evropski in ameriški model reševanja zdravstvene krize z željo, da bi virus lažje in hitreje premagali.
Spomin
Spomin srca
prevod Anja Furlan, Učila
Nemški novinar in pisatelj Jan-Philipp Sendker (1960, Hamburg), sicer strokovnjak za daljne azijske dežele, je mednarodno slavo dosegel z dvema trilogijama, o Kitajski in Burmi. Knjige o slednji, ki jim pravijo tudi »srčna trilogija«, so v več državah pristale na vrhu prodajnih knjižnih lestvic. Že prevedenima deloma Prisluhni srcu in Uglašeno srce se je zdaj pridružil še prevod tretjega, Spomin srca, to je zgodba o moči, ki jo premore srce. V njej spremljamo zgodbo dvanajstletnega dečka Boja Boja, ki živi s stricem v vasici Kalav. Bo Bo je tih in nekoliko osamljen otrok, ki ima prav poseben dar: ljudem lahko iz oči razbere, kaj čutijo. Oče ga obišče le enkrat na leto, spomin na mamo pa mu bledi. O njej ve samo to, da živi v Jangonu in da ni dobro. Nato stric spozna, da je čas, da nečaku pove resnico o starših. Postopoma mu razkrije zgodbo o veliki ljubezni, ki jo je ogrozil vrtinec političnih dogodkov, o neverjetni moči, ki jo premore srce, in o skrivnostni bolezni, za katero trpi njegova mama. Bo Bo se odpravi v veliko mesto, da bi poiskal starše, saj je prepričan, da lahko ozdravi mamo. Avtorju se pri literarnem ustvarjanju pozna, da je bil med letoma 1995 in 1999 dopisnik iz Azije za revijo Stern.
Jana Beňová
Cafe
Café Hyena
prevod Diana Pungeršič, Malinc
Stene pripovedujejo zgodbe, predvsem take, ki nas ne zanimajo, ki jih nočemo slišati. Take zgodbe prihajajo skozi stene blokov v Petržalki, blokovskem naselju na desnem bregu Donave v Bratislavi, kjer so med stanovanji le tanke panelne plošče. Tja so naselili predvsem podeželsko prebivalstvo iz celotne Slovaške. Stanovalci so tako deležni najneznatnejših in različnih zvokov, ki kratijo človekovo potrebo po zasebnosti in ljudi unificirajo, izničijo njihove posebnosti. Hkrati ti bloki postajajo prizorišče univerzalne zgodbe o iskanju individualnosti in ustreznih prijateljskih, partnerskih in ljubezenskih odnosov. Za te pa avtorica pravi, da so začetek in konec vsake njene knjige. V naselju je kot odrasla preživela deset let. Vtis tamkajšnjega bivanja je bil tako močan, da je naselju postavila pravi literarni spomenik. Zgodbe pripoveduje pet likov, od teh sta dva para, kot nekakšen nadlik pa se dejansko pojavi blok oziroma naselje, v katerem ni nič skrito ušesom. Jana Beňová (1974) je slovaška pisateljica, pesnica in novinarka. Roman Café Hyena je leta 2012 prejel evropsko nagrado za literaturo, prevedli so ga med drugim v angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino in arabščino.
Peter Zupanc
Leto
Leto podgane ali kako sem preživel covid-19 na Kitajskem
Forma 7
Peter Zupanc je slovenski pisatelj in učitelj angleščine na Kitajskem, kjer živi od leta 2012. »Moje mesto Nanning je sicer povsem navadno mesto, daleč od žarišča epidemije, a je vseeno šlo skozi vse faze zaustavitve virusa 'po kitajsko'. Rad bi opisal, kako smo te faze doživljali, in to čim bolj osebno in praktično. Morda bo komu koristilo,« je avtor zapisal v uvodu. Kitajski je uspelo 1,4 milijarde ljudi pripeljati iz krize zaradi novega koronavirusa. Očitno so virus razumeli kot skrajno resno grožnjo, ustavili so javno življenje in gospodarstvo, zdaj pa že žanjejo sadove. Ni smiselno cinično prezreti njihovih ukrepov. »Knjiga je dragoceno pričevanje o dogajanju in izkušnjah leta 2020 na Kitajskem. Leta, ki si je prislužilo oznako 'do sedaj najdaljšega leta' in za katero se zdi, da še vedno traja. ... Oseben, iskren in praktičen opis spopadanja z epidemijo je obogaten z uvidi v različnost in raznolikost Kitajske. Predvsem pa vabi k nadaljnjemu branju in spoznavanju te po številu prebivalcev največje države sveta,« je o knjigi na ovitku zapisala slovenska veleposlanica v Pekingu Alenka Suhadolnik. Zupanc je pogumno in prodorno analiziral dogodke ter primerjal kitajski, evropski in ameriški model reševanja zdravstvene krize z željo, da bi virus lažje in hitreje premagali.
