Igriv, humoren in vojaško natančen baletni triptih
Nocoj premiera koreografij Jiříja Kyliána, Edwarda Cluga in Alexandra Ekmana s skupnim naslovom Falling Angel
Odpri galerijo
Falling Angels je zasnovan kot »lahkoten umetniški poklon plesalkam«. Foto Tiberiu Marta
Trije koreografi, trije projekti, baletni triptih, ki se ponaša z igrivostjo, humorjem in »vojaško natančnostjo«. V SNG Maribor bo nocoj premiera plesnega projekta Falling Angels, v katerem je naslovna koreografija delo Jiříja Kyliána, Edward Clug je avtor Handmana, Alexander Ekman pa ritmične koreografije Left Right Left Right.
Vse tri koreografske stvaritve so izvirno nastale za Nizozemsko plesno gledališče (NDT). V koreografiji Falling Angels je Kylián uporabil minimalistično glasbo Steva Reicha, ki jo je ta ustvaril po zgledu ritualne glasbe iz Gane. Po Kyliánovem prepričanju je vrednost Reichove kompozicije primarno v njeni ritmični strukturi, še posebej v slogovnem sredstvu, imenovanem faziranje, ki ustvari lebdeč temelj, na katerem se koreografija lahko svobodno razvija. Medtem ko koreograf običajno izhaja iz glasbe kot primarnega vira plesnih kreacij, torej ustvarja koreografijo na obstoječo glasbeno strukturo, se je v primeru Reichove kompozicije Drumming (Bobnanje) čutil izzvanega, da tokrat dodeli neokrnjeno prioriteto plesu.
Kylián je svoj projekt označil za »koreografsko kompozicijo o našem poklicu«, zasnovana za osem žensk je bila ustvarjena kot »lahkoten umetniški poklon plesalkam«. Čeprav ima Reichova glasba strogo strukturo, daje hkrati veliko svobode za koreografsko in čustveno interpretacijo. V koreografskem smislu po Kyliánovih besedah omogoča obenem raziskavo discipline in svobode, dveh najizrazitejših lastnosti, ki zaznamujeta vsako umetniško delo: to sta disciplina in svoboda, prav soočanje teh nasprotujočih si elementov se mu je zdel zanimiv izziv.
Koreograf in umetniški direktor baleta SNG Maribor Edward Clug je v koreografiji Handman glasbo repetitivnih struktur Milka Lazarja evociral na dinamično plesno platformo. Izvedena je bila reinvencija nekaterih figur, dodana humorna komponenta, skupaj z detajlno prečiščenostjo gibalne konstelacije je ta projekt pred tremi leti Clugu prinesel nominacijo za prestižno koreografsko nagrado benois de la danse. »Handman je delo, ki popelje gledalca na brezskrbno potovanje, v okviru katerega se zgodijo kratka srečanja med moškim in žensko, žensko in žensko, žensko in moškim, moškim in moškim ter moškim in Handmanom, rokamožem,« je projekt opisal Clug.
Po njegovih besedah se naslov navezuje na poseben trenutek v koreografiji, ki morda ostane spregledan – medtem ko se premikamo, se koreografske sekvence razpletajo pred našimi očmi in zaključijo s plesnimi situacijami, ki sta jih močno navdihnila Lazarjeva kompozicija in pristna izkušnja pri skupnem ustvarjanju koreografije s plesalci. Nemška plesna kritičarka Christine Adam je Clugovo koreografijo označila za »fantazijo, ki jemlje dih in oblikuje številne variante vsiljivih rok plesalca, ki mu prepustijo veliko geometrijo lastnega prostora in minimalistično glasbo«.
Švedski koreograf Alexander Ekman je verjetno širšemu občinstvu najbolj znan kot avtor svojstvene interpretacije baleta Labodje jezero v operni hiši v Oslu, ko je napolnil oder s šest tisoč litri vode in tako ustvaril vizualno spektakelsko predstavo. Sicer se posveča predvsem bivanjskim vprašanjem današnjega človeka in tudi njegova koreografija Left Right Left Right, ki bo po praizvedbi v Haagu doživela drugo postavitev prav na velikem odru SNG Maribor, je nekakšna študija človeškega gibanja. Ta poteka dokaj nekonvencionalno, in sicer z uporabo šestnajstih tekalnih trakov s preprostimi, a zato nič manj prepričljivimi odrskimi učinki in menjavanjem sodobnih zvočnih pejsažev. Ekmanov umetniški cilj, ki je vselej usmerjen v transformacijo avditorija in premikanje »normirane« percepcije občinstva, se tudi tokrat navezuje na temeljno vprašanje, ki si ga je avtor zastavil pred ustvarjalnim procesom, namreč »zakaj pravzaprav sploh potrebujemo to umetniško delo«.
Z nenavadnim smislom za humor in številnimi elementi presenečenja se je v koreografiji Left Right Left Right osredotočil na koncentracijo ter pomen pravočasnosti in ritma, pri čemer je z menjavanjem zvočnih pejsažev ustvaril unikatno študijo človeškega gibanja. Z naglimi plesnodramaturškimi preobrati in premišljenimi izpeljavami teh ustvarja koreografije, s katerimi se lahko marsikdo poistoveti, najde navdih ali celo poišče ključ do rešitve navidezno nerešljivega problema. Koreografijo Left Right Left Right na glasbeno podlago Mikaela Karlssona je Ekman, ki je tudi avtor kostumov in spremljajočega videa, ustvaril za haaški Lucent Danstheater, njen osnovni plesni impulz se osredotoča na koncentracijo, časovnost oziroma »timing« (pravočasnost) ter ritmično energičnost.
V predstavah bodo nastopili večina solistov in članov mariborskega baletnega ansambla ter nekateri gostje, med njimi Catarina de Meneses, Olesja Hartmann Marin, Tijuana Križman Hudernik, Evgenija Koškina, Asami Nakashima, Branka Popovici, Vanja Vitman, Satomi Netsu, Mirjana Šrot, Ema Perić, Mina Radaković, Ionut Dinita, Yuya Omaki, Matteo Magalotti, Filip Jurič, Jan Trninič, Tomaž Golub in Davide Buffone.
Vse tri koreografske stvaritve so izvirno nastale za Nizozemsko plesno gledališče (NDT). V koreografiji Falling Angels je Kylián uporabil minimalistično glasbo Steva Reicha, ki jo je ta ustvaril po zgledu ritualne glasbe iz Gane. Po Kyliánovem prepričanju je vrednost Reichove kompozicije primarno v njeni ritmični strukturi, še posebej v slogovnem sredstvu, imenovanem faziranje, ki ustvari lebdeč temelj, na katerem se koreografija lahko svobodno razvija. Medtem ko koreograf običajno izhaja iz glasbe kot primarnega vira plesnih kreacij, torej ustvarja koreografijo na obstoječo glasbeno strukturo, se je v primeru Reichove kompozicije Drumming (Bobnanje) čutil izzvanega, da tokrat dodeli neokrnjeno prioriteto plesu.
Poklon plesalkam
Kylián je svoj projekt označil za »koreografsko kompozicijo o našem poklicu«, zasnovana za osem žensk je bila ustvarjena kot »lahkoten umetniški poklon plesalkam«. Čeprav ima Reichova glasba strogo strukturo, daje hkrati veliko svobode za koreografsko in čustveno interpretacijo. V koreografskem smislu po Kyliánovih besedah omogoča obenem raziskavo discipline in svobode, dveh najizrazitejših lastnosti, ki zaznamujeta vsako umetniško delo: to sta disciplina in svoboda, prav soočanje teh nasprotujočih si elementov se mu je zdel zanimiv izziv.
Koreograf in umetniški direktor baleta SNG Maribor Edward Clug je v koreografiji Handman glasbo repetitivnih struktur Milka Lazarja evociral na dinamično plesno platformo. Izvedena je bila reinvencija nekaterih figur, dodana humorna komponenta, skupaj z detajlno prečiščenostjo gibalne konstelacije je ta projekt pred tremi leti Clugu prinesel nominacijo za prestižno koreografsko nagrado benois de la danse. »Handman je delo, ki popelje gledalca na brezskrbno potovanje, v okviru katerega se zgodijo kratka srečanja med moškim in žensko, žensko in žensko, žensko in moškim, moškim in moškim ter moškim in Handmanom, rokamožem,« je projekt opisal Clug.
»Fantazija, ki jemlje dih«
Po njegovih besedah se naslov navezuje na poseben trenutek v koreografiji, ki morda ostane spregledan – medtem ko se premikamo, se koreografske sekvence razpletajo pred našimi očmi in zaključijo s plesnimi situacijami, ki sta jih močno navdihnila Lazarjeva kompozicija in pristna izkušnja pri skupnem ustvarjanju koreografije s plesalci. Nemška plesna kritičarka Christine Adam je Clugovo koreografijo označila za »fantazijo, ki jemlje dih in oblikuje številne variante vsiljivih rok plesalca, ki mu prepustijo veliko geometrijo lastnega prostora in minimalistično glasbo«.
Švedski koreograf Alexander Ekman je verjetno širšemu občinstvu najbolj znan kot avtor svojstvene interpretacije baleta Labodje jezero v operni hiši v Oslu, ko je napolnil oder s šest tisoč litri vode in tako ustvaril vizualno spektakelsko predstavo. Sicer se posveča predvsem bivanjskim vprašanjem današnjega človeka in tudi njegova koreografija Left Right Left Right, ki bo po praizvedbi v Haagu doživela drugo postavitev prav na velikem odru SNG Maribor, je nekakšna študija človeškega gibanja. Ta poteka dokaj nekonvencionalno, in sicer z uporabo šestnajstih tekalnih trakov s preprostimi, a zato nič manj prepričljivimi odrskimi učinki in menjavanjem sodobnih zvočnih pejsažev. Ekmanov umetniški cilj, ki je vselej usmerjen v transformacijo avditorija in premikanje »normirane« percepcije občinstva, se tudi tokrat navezuje na temeljno vprašanje, ki si ga je avtor zastavil pred ustvarjalnim procesom, namreč »zakaj pravzaprav sploh potrebujemo to umetniško delo«.
Smisel za humor
Z nenavadnim smislom za humor in številnimi elementi presenečenja se je v koreografiji Left Right Left Right osredotočil na koncentracijo ter pomen pravočasnosti in ritma, pri čemer je z menjavanjem zvočnih pejsažev ustvaril unikatno študijo človeškega gibanja. Z naglimi plesnodramaturškimi preobrati in premišljenimi izpeljavami teh ustvarja koreografije, s katerimi se lahko marsikdo poistoveti, najde navdih ali celo poišče ključ do rešitve navidezno nerešljivega problema. Koreografijo Left Right Left Right na glasbeno podlago Mikaela Karlssona je Ekman, ki je tudi avtor kostumov in spremljajočega videa, ustvaril za haaški Lucent Danstheater, njen osnovni plesni impulz se osredotoča na koncentracijo, časovnost oziroma »timing« (pravočasnost) ter ritmično energičnost.
V predstavah bodo nastopili večina solistov in članov mariborskega baletnega ansambla ter nekateri gostje, med njimi Catarina de Meneses, Olesja Hartmann Marin, Tijuana Križman Hudernik, Evgenija Koškina, Asami Nakashima, Branka Popovici, Vanja Vitman, Satomi Netsu, Mirjana Šrot, Ema Perić, Mina Radaković, Ionut Dinita, Yuya Omaki, Matteo Magalotti, Filip Jurič, Jan Trninič, Tomaž Golub in Davide Buffone.
