Lutkovni muzej, varuh dediščine pred propadom in pozabo

Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) v teh dneh praznuje deseto obletnico odprtja Lutkovnega muzeja, s katerim je lutkarska umetnost pri nas prvič doživela strokovno obravnavo. V njem je shranjenih približno 7000 enot lutkovne dediščine, stalno razstavo pa so ob oblet­nici obogatili z novimi vsebinami. V njeno počastitev bo do konca meseca na ogled več lutkovnih predstav za otroke ­različnih gledališč.

Na dan ustanovitve, 26. maja, so si otroci lahko ogledali Sapramiško LGL ter Žogico Marogico Lutkovnega gledališča Maribor, sledili sta Žabji kralj Mini teatra in Glej, tička! z ustvarjalno delavnico Teatra Papelito. Danes bo na sporedu Kako objeti ježa Pripovednega gledališča gdč. Bazilike/Društva lutkovnih ustvarjalcev in Hiše otrok in umetnosti, v soboto pa razprodana LGL-jeva Žogica Marogica.

Zamrznitev procesov staranja

»Lutkarska stroka je dolgo opozarjala, da se z lutkovno dediščino ne ravna ustrezno, da lutke v skladiščih propadajo, in predvsem, da se vse bolj izgublja poznavanje oziroma vedenje o celotnem kontekstu uprizoritev v prvih desetletjih poklicnega lutkarstva. Zato je vzpostavitev muzeja pomenila simbolno zamrznitev nepovratnih procesov staranja in zgodovinske pozabe, obenem pa se je začela strokovna obravnava lutkovne dediščine – gradiva, ki se je nabralo v dobrih stotih letih. Na strokovni ravni to pomeni, da je bila prvič zares opredeljena lutkovna dediščina – kaj oziroma od kdaj je definirana kot muzejsko gradivo, na praktični ravni pa se je začel obsežen proces evidentiranja, dokumentiranja in celovite zaščite obsežne muzejske zbirke,« je o pomenu in vplivu Lutkovnega muzeja povedal direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana Uroš Korenčan.

Direktorju LGL Urošu Korenčanu je blizu lutkovna umetnost Jake Judniča in Silvana Omerzuja. Fotografiji Črt Piksi

Muzej je plod sodelovanja LGL in Ljubljanskega gradu ob finančni podpori Mestne občine Ljubljana, ministrstva za kulturo in evropskega sklada za regionalni razvoj. O tem, kateri od 7000 lutk in scenskih elementov, ki jih hrani v okviru LGL, so mu najbolj pri srcu, Uroš Korenčan pravi: »Na način prikupne nostalgije mi je blizu likovnost Jake Judniča – lep primer je Sovica Oka iz leta 1972, po besedilu Svetlane Makarovič, režija Matjaž Loboda –, ki gotovo odraža estetiko sedemdesetih, ko sem odraščal. Z današnje pozicije najprej pomislim na lutko Silvana Omerzuja Ikar iz leta 2009 – Prepovedane ljubezni, režija Silvan Omerzu –, ki prepriča z likovno izčiščenostjo in simbolizira moč človeškega ustvarjanja.«

Stalni razstavi na Ljubljanskem gradu, na kateri so predstavljeni mejniki slovenske lutkovne umet­nosti, so dodali mojstrovine kiparke Ajše Pengov ter slikarke, kiparke in lutkovne umetnice Mare Kralj in interaktivne vsebine – spoznavanje s pomembnostjo luči na odru in interaktivno steno z lutkovnimi stvaritvami od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej –, v mediateki LGL pa bodo na voljo posnetki sodobnih lutkovnih uprizoritev.

Na stalni razstavi na Ljubljanskem gradu so predstavljeni mejniki slovenske lutkovne umetnosti. FOTO: Črt Piksi

V LGL so poudarili, da bodo nekatera dela Ajše Pengov in Mare Kralj s tem širši javnosti predstavili prvič, njun opus pa je pomemben, ker sta v petdesetih letih 20. stoletja »postavili nova merila in utrdili umetniško raven Lutkovnega gledališča Ljubljana ter slovenske lutkovne umetnosti nasploh«. »Obe ustvarjalki sta bili tudi zdaj predstavljeni v muzejskih vitrinah, dodajamo pa nove eksponate, ker gre za najpomembnejši ustvarjalki našega začetnega obdobja. Gre za zares obsežne in pomembne opuse, ki si zaslužijo širšo in obsežnejšo predstavitev; načrtujemo jo s pomočjo evropskih sredstev v prihodnjih letih,« je poudaril Korenčan.

Na ogled bodo denimo konjički Ajše Pengov iz predstave Zlata ribica (1953) in prizor treh godcev in Obutega mačka Mare Kralj iz predstave Obuti maček (1953). O teh so v LGL zapisali, da »predstavljajo izjemno galerijo karikiranih človeških figur, ki jih je ustvarjalka Mara Kralj zasnovala po podobah realnih, tedaj prepoznavnih oseb in še danes navdušujejo z ­živostjo«.