Nepremagljiva moč ljubezni
Plesno gledališče Lanzhou nocoj v Cankarjevem domu z baletno dramo o dekletu, slikarju in velikem generalu.
Odpri galerijo
Plesalci iz Lanzhouja bodo razgrnili zgodbo o Dunhuangu, jamah Mogao in nepremagljivi moči ljubezni. Foto arhiv Ljubljana Festivala
Plesna drama Dunhuang, moja sanjska dežela razgrinja zgodbo o ljubezni in izgubi iz Dunhuanga, enega izmed glavnih kulturnih središč na svilni poti, na točki, kjer se Kitajska stika s puščavo Taklamakan. Freske v jami Mogao govorijo zgodbo, ki jo je koreograf Dai Alian pred desetletji prepesnil v sugestivno koreografijo.
Liang Lushun, direktor Kitajskega plesnega gledališča Lanzhou (na programu je bila najprej predstava Žrtvovanje drugega kitajskega gledališča), je v Križankah povedal, da je tudi Ljubljana na svilni poti, gledališče, ki ga vodi v prestolnici province Gansu, pa bo zgodbo o dekletu, slikarju in velikem generalu (v glavnih vlogah so plesalka Chen Yanting in plesalca Ma Yang in Yu Song) kar se da avtentično preneslo ljubljanskemu občinstvu.
Da jim gre odlično od rok, je poročal direktor ljubljanskega festivala Darko Brlek: v nedeljo zvečer so Kitajci navdušili na odprtju Festivala Emilija - Romanja in si priplesali stoječe ovacije. S plesno dramo so že gostovali v Nemčiji, Franciji, Španiji, na Portugalskem, Belgiji, Nizozemskem.
Na pot so odšli, kot je dodal Lushun, z blagoslovom vlade, ministrstva za kulturo in centralnega komiteja komunistične partije z nalogo, da čim bolj avtentično prenesejo kitajsko kulturo evropskim gledalcem. Svilna pot, vzpostavljena pred stoletji, nas povezuje, je dodal Lushun.
Koreograf Dai Alian je našel izhodišče zgodbe v freskah iz jame Mogao, ki je vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine, a se je odločil za sintezo tradicionalnega in sodobnega, podobno je z glasbo skladatelja Zhang Qianyija, ki izvira iz tradicionalnih kitajskih motivov, vendar je modernizirana z elementi zahodne simfonične glasbe.
Ko so leta 1970 v Lanzhouu, glavnem mestu kitajske pokrajine Gansu, ustanovili baletno skupino, so se umetniški ustanovitelji skupine spraševali, katero šolo plesa naj izbere najmlajši izmed desetih državnih plesnih ansamblov na Kitajskem. Bodo bolje konkurirali velikim in znanim skupinam, če se bodo priklonili francoski, italijanski ali ruski smeri? Ali bi bilo morda za lanzhovske plesalce najbolje, da bi izbrali popolnoma kitajsko pot?
Če pogledamo zemljevid Kitajske, se nam zdi, da je Lanzhou v središču velike države. Trimilijonsko mesto je z dolgo in pisano nekajtisočletno zgodovino eno izmed najpristnejših urbanih središč, ki še danes pripoveduje veliko zgodbo o srečevanju narodov, kultur in ver, zato je bilo razumljivo, da so se posvetili posebnemu kitajskemu plesnemu slogu.
To je majhno mesto na skrajnem zahodu pokrajine Gansu in je bilo ena izmed pomembnih postaj na svilni poti. Njegova zgodovina se začne 2000 let pred našim štetjem, ko se je tu verjetno naselil živinorejsko-nomadski narod Yuezhi.
V 3. stoletju pred našim štetjem, ko se je združilo kitajsko cesarstvo, je Dunhuang prišel pod oblast Xiongnuja, konfederacije nomadskih plemen, zato so ga vladarji v tedanji prestolnici Xian hoteli osvojiti in spremeniti v zahodno utrdbo, ki bo sredi puščave branila državo pred barbari. Tako so Kitajski zid podaljšali do Dunhuanga, ki so ga večkrat oplenili osvajalci, vendar so se v njem hkrati srečevale različne kulture.
Okoli leta 366 našega štetja so tam začeli kopati jame, menda zato, ker je budistični menih Le Zun v trenutku razsvetljenja zagledal tisoč Bud, obdanih z zlato puščavsko svetlobo. Jame so najprej kopali, da bi budistični menihi meditirali v njih, vendar so se sčasoma razvile v prave budistične samostane, ki jih je bilo čedalje več zaradi radodarnih donacij vplivnih plemiških družin.
Do dinastije Tang so okoli Dunhuanga izkopali več kot tisoč budističnih jam. Zanje je bilo seveda značilno bogato duhovno in umetniško življenje, dokler mongolska dinastija Yuan ni ustavila dozidave jamskih samostanov in se je območje nehalo razvijati. Miniti je moralo še približno šest stoletij, da so se raziskovalci začeli zanimati za starodavno svilno pot in našli vhod v nekatere jame. Najdragocenejša med znova odprtimi jamami je Mogao. Njene zidove so poslikali z budističnimi liki in plesnimi prizori, iz katerih so koreografi poskušali – očitno uspešno – rekonstruirati poseben slog, ki ga zdaj plesna skupina iz Lanzhoua predstavlja občinstvu po svetu.
Zgodba, ki jo pripoveduje baletna drama, je pravzaprav legenda, povezana z nastankom pravljičnega jezera v obliki polmeseca. Mlad slikar Mogao odide v puščavo iskat navdih, pri čemer se mora spoprijeti z različnimi nevarnostmi in nazadnje gleda smrti v oči. Po naključju gre prav takrat mimo dekle Yueya (kar dobesedno pomeni 'polmesec'), ki je hči velikega generala in beži od doma, ker se noče poročiti z moškim iz bogate in vplivne družine, čeprav ga je njen oče izbral za njenega moža.
Yueya reši Mogaoja tako, da ga skrije v jamo, in kmalu se zaljubita drug v drugega. Toda general pošlje vojsko, da bi našel hčer, in Yueya, ki spozna, da se ne bo mogla upreti fizični sili, umre ter se spremeni v jezero v obliki polmeseca. Mogao pomoči čopič v bistro jezersko vodo in nazadnje na jamski zid naslika svoje življenjsko delo.
Vse to pove plesna skupina iz Lanzhoua v uro in pol dolgi predstavi. Z manjšim odmerkom romantičnega kiča, a tudi z vrhunsko koreografijo, polno plesne vznemirljivosti, se svilna pot prikaže na odru tako, kakor je nastajala pred stoletji. Kakor sanje o človekovi duhovni širini in fizični moči, ki presega skušnjave lokalnih spon.
Zgodba o Dunhuangu, jamah Mogao in nepremagljivi moči ljubezni, ki jo vrhunsko predstavijo glavni plesalci Ma Yang (Mogao), Chen Yanting (Yueya) in Ju Song (Veliki general), je posebno doživetje, ki se ga bodo gledalci gotovo dolgo spominjali.
Liang Lushun, direktor Kitajskega plesnega gledališča Lanzhou (na programu je bila najprej predstava Žrtvovanje drugega kitajskega gledališča), je v Križankah povedal, da je tudi Ljubljana na svilni poti, gledališče, ki ga vodi v prestolnici province Gansu, pa bo zgodbo o dekletu, slikarju in velikem generalu (v glavnih vlogah so plesalka Chen Yanting in plesalca Ma Yang in Yu Song) kar se da avtentično preneslo ljubljanskemu občinstvu.
Svilna pot povezuje
Da jim gre odlično od rok, je poročal direktor ljubljanskega festivala Darko Brlek: v nedeljo zvečer so Kitajci navdušili na odprtju Festivala Emilija - Romanja in si priplesali stoječe ovacije. S plesno dramo so že gostovali v Nemčiji, Franciji, Španiji, na Portugalskem, Belgiji, Nizozemskem.
Plesalci iz Lanzhouja bodo razgrnili zgodbo o Dunhuangu, jamah Mogao in nepremagljivi moči ljubezni. Foto arhiv Ljubljana Festivala
Na pot so odšli, kot je dodal Lushun, z blagoslovom vlade, ministrstva za kulturo in centralnega komiteja komunistične partije z nalogo, da čim bolj avtentično prenesejo kitajsko kulturo evropskim gledalcem. Svilna pot, vzpostavljena pred stoletji, nas povezuje, je dodal Lushun.
Koreograf Dai Alian je našel izhodišče zgodbe v freskah iz jame Mogao, ki je vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine, a se je odločil za sintezo tradicionalnega in sodobnega, podobno je z glasbo skladatelja Zhang Qianyija, ki izvira iz tradicionalnih kitajskih motivov, vendar je modernizirana z elementi zahodne simfonične glasbe.
Ko so leta 1970 v Lanzhouu, glavnem mestu kitajske pokrajine Gansu, ustanovili baletno skupino, so se umetniški ustanovitelji skupine spraševali, katero šolo plesa naj izbere najmlajši izmed desetih državnih plesnih ansamblov na Kitajskem. Bodo bolje konkurirali velikim in znanim skupinam, če se bodo priklonili francoski, italijanski ali ruski smeri? Ali bi bilo morda za lanzhovske plesalce najbolje, da bi izbrali popolnoma kitajsko pot?
Plesalci iz Lanzhouja bodo razgrnili zgodbo o Dunhuangu, jamah Mogao in nepremagljivi moči ljubezni. Foto arhiv Ljubljana Festivala
Če pogledamo zemljevid Kitajske, se nam zdi, da je Lanzhou v središču velike države. Trimilijonsko mesto je z dolgo in pisano nekajtisočletno zgodovino eno izmed najpristnejših urbanih središč, ki še danes pripoveduje veliko zgodbo o srečevanju narodov, kultur in ver, zato je bilo razumljivo, da so se posvetili posebnemu kitajskemu plesnemu slogu.
Kje je Dunhuang?
To je majhno mesto na skrajnem zahodu pokrajine Gansu in je bilo ena izmed pomembnih postaj na svilni poti. Njegova zgodovina se začne 2000 let pred našim štetjem, ko se je tu verjetno naselil živinorejsko-nomadski narod Yuezhi.
V 3. stoletju pred našim štetjem, ko se je združilo kitajsko cesarstvo, je Dunhuang prišel pod oblast Xiongnuja, konfederacije nomadskih plemen, zato so ga vladarji v tedanji prestolnici Xian hoteli osvojiti in spremeniti v zahodno utrdbo, ki bo sredi puščave branila državo pred barbari. Tako so Kitajski zid podaljšali do Dunhuanga, ki so ga večkrat oplenili osvajalci, vendar so se v njem hkrati srečevale različne kulture.
Okoli leta 366 našega štetja so tam začeli kopati jame, menda zato, ker je budistični menih Le Zun v trenutku razsvetljenja zagledal tisoč Bud, obdanih z zlato puščavsko svetlobo. Jame so najprej kopali, da bi budistični menihi meditirali v njih, vendar so se sčasoma razvile v prave budistične samostane, ki jih je bilo čedalje več zaradi radodarnih donacij vplivnih plemiških družin.
Do dinastije Tang so okoli Dunhuanga izkopali več kot tisoč budističnih jam. Zanje je bilo seveda značilno bogato duhovno in umetniško življenje, dokler mongolska dinastija Yuan ni ustavila dozidave jamskih samostanov in se je območje nehalo razvijati. Miniti je moralo še približno šest stoletij, da so se raziskovalci začeli zanimati za starodavno svilno pot in našli vhod v nekatere jame. Najdragocenejša med znova odprtimi jamami je Mogao. Njene zidove so poslikali z budističnimi liki in plesnimi prizori, iz katerih so koreografi poskušali – očitno uspešno – rekonstruirati poseben slog, ki ga zdaj plesna skupina iz Lanzhoua predstavlja občinstvu po svetu.
Jezero v obliki polmeseca
Zgodba, ki jo pripoveduje baletna drama, je pravzaprav legenda, povezana z nastankom pravljičnega jezera v obliki polmeseca. Mlad slikar Mogao odide v puščavo iskat navdih, pri čemer se mora spoprijeti z različnimi nevarnostmi in nazadnje gleda smrti v oči. Po naključju gre prav takrat mimo dekle Yueya (kar dobesedno pomeni 'polmesec'), ki je hči velikega generala in beži od doma, ker se noče poročiti z moškim iz bogate in vplivne družine, čeprav ga je njen oče izbral za njenega moža.
Yueya reši Mogaoja tako, da ga skrije v jamo, in kmalu se zaljubita drug v drugega. Toda general pošlje vojsko, da bi našel hčer, in Yueya, ki spozna, da se ne bo mogla upreti fizični sili, umre ter se spremeni v jezero v obliki polmeseca. Mogao pomoči čopič v bistro jezersko vodo in nazadnje na jamski zid naslika svoje življenjsko delo.
Vse to pove plesna skupina iz Lanzhoua v uro in pol dolgi predstavi. Z manjšim odmerkom romantičnega kiča, a tudi z vrhunsko koreografijo, polno plesne vznemirljivosti, se svilna pot prikaže na odru tako, kakor je nastajala pred stoletji. Kakor sanje o človekovi duhovni širini in fizični moči, ki presega skušnjave lokalnih spon.
Zgodba o Dunhuangu, jamah Mogao in nepremagljivi moči ljubezni, ki jo vrhunsko predstavijo glavni plesalci Ma Yang (Mogao), Chen Yanting (Yueya) in Ju Song (Veliki general), je posebno doživetje, ki se ga bodo gledalci gotovo dolgo spominjali.
