Mojstrski tečaj rokodelstva in inovacij

Direktorica Nevenka Šivavec je prvi petletni mandat na čelu Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) nastopila leta 2011. Pod njeno taktirko se je ustanova uspešno razvijala, opazna sta tudi napredek in domet grafičnega bienala, ki sodi pod njeno odgovornost.

Antonio Pichillá: Majevska ljudstva so v stanju stalnega upora

Kako razumete vlogo bienala danes, kaj je njegovo poslanstvo, pomen?

Grafični bienale je naša mednarodno še vedno najbolj prepoznavna umetniška manifestacija. Na začetku si je prizadeval postati grafični zemljevid sveta, danes pa je predvsem nepredvidljiva razstava velikega formata na različnih prizoriščih, ki v lokalni prostor prinaša drugačne estetike, presenetljiva umetniška dela, ki jih pogosto ni več mogoče soditi z nekdanjimi umetnostnozgodovinskimi kriteriji, ter najvišje profesionalne standarde. Za nekaj mesecev vzpostavi mrežo raznolikih akterjev iz različnih okolij, ima pozitivne učinke ter spodbuja raznolike odzive in debate ter utrjuje vidnost Ljubljane in Slovenije v globalnem umetnostnem svetu.

Za kako obsežen projekt gre? Večina si ne zna predstavljati, koliko ljudi je vpletenih in kako dolgo traja organizacija.

Ker je bienale vsakič zaupan drugemu umetniškemu vodji oziroma kuratorju, lahko gre tudi za umet­nike ali kolektive – na preteklih bienalih med drugimi kolektiv Slavs & Tatars, Ibrahim Mahama –, smo pri njegovi organizaciji vedno znova soočeni z novimi okoliščinami. Pri nastanku bienala so udeležene tudi druge vladne in nevladne institucije, muzeji, bienali in seveda številne tuje fundacije ter zasebne galerije, ki financirajo predvsem novonastala dela. Delamo z veliko zunanjimi sodelavci, pri postavitvi na različnih lokacijah sočasno dela več vrhunsko usposobljenih tehničnih ekip. Pri bienalu sodeluje najmanj sto ljudi. Priprave na naslednji bienale se začnejo takoj po zaprtju aktualnega, tako da celotna organizacija traja skoraj dve leti.

Kaj je za vas največji izziv pri pripravi bienala?

Največji izziv na makroravni je zasnovati relevanten bienale, ki bo obogatil umetniško dogajanje doma in bo hkrati opažen na svetovnem zemljevidu bienalov in drugih velikih razstav. Na mikroravni je največji vodstveni izziv ohranjanje morale in dobrega vzdušja v velikem timu, tudi ko se stvari zapletejo ali postanejo skoraj neobvladljive. Glavno vodilo je vedno, da je v ospredju umetniško delo, ki mora biti predstavljeno po najvišjih profesionalnih standardih. Kot članica upravnega odbora IBA, svetovnega združenja bienalov, lahko našo pozicijo sproti preverim s primerljivimi evropskimi in svetovnimi bienali in lahko s ponosom rečem, da ima prenovljen ljubljanski grafični bienale v tej združbi velik ugled in vpliv.

Nevenka Šivavec je grafični bienale dvignila na novo raven. FOTO: Urška Boljkovac

Kako vidite bienale v prihodnje, kaj pogrešate, bi kaj dodali, kje je še prostor za napredek, kakšni izzivi ostajajo?

Po eksploziji bienalov v devetdesetih letih dvajsetega stoletja se je veliko razpravljalo o krizi bienalov, o tako imenovani biennial fatigue, bienalski utrujenosti oziroma naveličanosti. Kar nekaj časa je veljalo, da so kuratorji in bienali največje zlo v svetu umetnosti, kuratorji zaradi avtoritarnosti in bienali zaradi zlizanosti z umetnostnim trgom – kar sicer v naših razmerah ni problem. Bienali so bili kritizirani tudi kot prostori populistične banalizacije umetnosti.

Omenjeni krizi je sledilo obdobje samorefleksije, iskanja in preizkušanja drugačnih pristopov. Danes je pred umetnostnimi institucijami veliko izzivov povezanih z aktualnimi svetovnimi razmerami in zloveščimi obeti prihodnosti, zato je treba na novo premisliti, kaj je umetnostna institucija, komu je namenjena, ali lahko prispeva k boljši družbi in kako.

Kako se je zgodila tranzicija iz grafike v sodobno umetnost?

Dediščina bienala in skrb za preteklost ter prihodnost grafike kot medija je eno od glavnih poslanstev MGLC in menim, da ga opravlja zelo dobro. To grafičnemu bienalu odpira polje svobode, zato se je bienale lahko postopoma osvobajal teže svoje oboževane zlate dobe in diktata večne repeticije enega in istega formata. Panoramski in revijalni značaj razstave, ki temelji na nacionalnih selekcijah in odprtem razpisu, je v svojem času ustrezal takratni kulturnopolitični funkciji, ki jo je opravljal bienale. Sprememba družbenih okoliščin ter globalna preobrazba razstavnih formatov je zahtevala temeljito prenovo bienalske razstave, saj bi sicer tvegala postopen zaton in izgubo smisla.

Od leta 2001 bienale prepleta tradicijo in sodobno umetnost na raznolike načine, tudi z radikalnimi prelomi in popolnim odmikom od grafike ter s ponovnim vračanjem k vprašanjem grafike, reprodukcije in njenih demokratičnih potencialov. Pravzaprav je pozicija bienala v odnosu do grafike še vedno odprta in fleksibilna ter se nagiba enkrat v eno, drugič v drugo smer.

Kakšen je odziv tujih umetnikov ob prihodu, kaj jih navdušuje?

Težko je posploševati, a najbolj pogosto so umetniki navdušeni nad Plečnikom – v zadnjih letih so bila Plečnikova dela referenca v kar nekaj umetniških delih na bienalih – in nad kulturno ponudbo Ljubljane nasploh. Čudijo se predvsem, da je v tako majhnem mestu in državi lahko skoncentrirana neverjetna količina festivalov, muzejev, razstav in umetnikov.

Česa se na tokratni ediciji najbolj veselite?

Tokratna edicija ima manj umetnikov, a so skoraj vsa dela nastala posebej za bienale. Poleg tega gre za velike in zahtevne produkcije, posamezna dela se raztezajo skozi več razstavnih prostorov. Komaj čakam, da bom videla postavitev Oraklja v celoti, saj je bila razstava skrbno načrtovana in oblikovana; veselim se odziva občinstva, ki bo gotovo prepoznalo kakovost tokratne razstave in uživalo pri vstopanju v fantastične umetniške svetove. Chus Martínez, umetniška vodja tokratnega bienala, je namreč z umetniki raziskovala, kako lahko fantazija prispeva k prenovi demokratičnega družbenega tkiva.

»Pri zborniku gre v osnovi za zbirko besedil domačih in zlasti tujih piscev, ki, vsak s svoje perspektive, gledajo na zgodovino ljubljanskega grafičnega bienala.« Gregor Dražil FOTO: Črt Piksi

Gregor Dražil je pri MGLC zaposleni kustos, raziskovalec in vodja interne knjižnice. Ukvarja se z zgodovino razstavljanja, razvojem grafike, umetnostnega sistema in stenskega slikarstva.

Pripravljate zbornik. Nam lahko zaupate kaj več? Za kako obsežen projekt gre, kako dolgo ga že pripravljate, njegova vsebina?

Zbornik ob sedemdesetletnici grafičnega bienala je osrednja publikacija, s katero bomo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru zaznamovali bienalsko jubilejno leto. Njen namen je obogatiti obstoječo literaturo s področja zgodovine bienala in domači, pa tudi tuji javnosti, podrobneje predstaviti nekatere aspekte te prireditve. Urejava ga z direktorico Nevenko Šivavec, sicer pa je ideja o publikaciji zorela dalj časa in je na neki način vrhunec pisanja zgodovine našega bienala, procesa, s katerim se v MGLC ukvarjamo že kar nekaj let. Sedemdeseta obletnica ustanovitve se je zdela prava priložnost, da se lotimo obsežnejše publikacije, in tako smo pred skoraj dvema letoma naredili prve korake. K sodelovanju smo povabili razmeroma široko ekipo piscev, pri čemer je treba poudariti, da smo kar štiri tuje raziskovalce pripeljali tudi na raziskovalno rezidenco. Tako so en mesec v lanskem letu preživeli v našem rezidenčnem centru, MGLC Švicariji, v katerem so se lahko intenzivno ukvarjali vsak s svojo temo, pridobivali gradivo, delali intervjuje s posamezniki, povezanimi z bienalom, in pisali tekste.

Pri zborniku gre v osnovi za zbirko besedil domačih in zlasti tujih piscev, ki, vsak s svoje perspektive, gledajo na zgodovino ljubljanskega grafičnega bienala. Razstavo postavljajo v širše teoretske kontekste, izpostavljajo prelomne dogodke in pomembne osebnosti ter opazujejo premene v razvoju razstave od leta 1955 do zadnjih edicij.

Poleg esejskih prispevkov so v zborniku tudi intervjuji in bogato slikovno gradivo; večina fotografij, zlasti starejših, bo objavljenih prvič. Poseben segment publikacije je vizualizacija statističnih podatkov, povezanih z zgodovino bienala.

Mislim, da bo knjiga vsebinsko in oblikovno razgibana in kot taka zanimiva tako za strokovno kot splošno zainteresirano javnost.

Sledila bo enodnevna konferenca.

Ob izidu zbornika bomo v MGLC pripravili enodnevno mednarodno konferenco, na kateri bomo predstavili koncept publikacije, pisce in njihove prispevke, v osrednjem delu dogodka bodo nastopili domači in tuji predavatelji, ki bodo predstavili svoje vpoglede v dolgoletno zgodovino te razstavne prireditve.

V predstavitvenih tekstih jubilejnega bienala je kar nekaj zanimivih in impresivnih statističnih podatkov. Kako ste jih zbirali, kateri podatki so vas najbolj presenetili? Kaj novega ste izvedeli?

Kot omenjeno, statistične podatke o bienalu zbiramo zato, da bi jih v prihajajočem zborniku predstavili v posebnem, zelo pomembnem delu te publikacije. Želimo si, da bi z bienalom povezani podatki na neki način oživeli, zato poskušamo v sodelovanju z izkušenimi oblikovalci s tega področja podatke čim privlačneje vizualizirati. Prireditev z dolgo, sedemdesetletno zgodovino nam seveda daje veliko dobrih izhodišč. Tako na primer razmišljamo o reprezentaciji žensk v zgodovini bienala, ko je bil med seznami razstavljavcev in žirantov, ki so podeljevali mednarodne nagrade, na bienalu delež žensk izrazito majhen. V statističnem bloku ga tako primerjamo z bistveno drugačno situacijo danes. Prav tako si želimo predstaviti 'politični zemljevid' bienala, torej geopolitično razvejenost prireditve, ki je od začetka temeljila na široki mednarodni udeležbi. Zanima nas tudi razmerje med zastopanostjo držav Zahoda na eni in tako imenovanega globalnega juga na drugi strani na bienalu, zlasti v zgodnjem obdobju.

Kaj so bile prelomnice v zgodovini bienala?

Grafični bienale je bil od ustanovitve sredi petdesetih let do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja razstava bolj ali manj tradicionalne grafike. Poleg osredotočenja na grafiko v zgodnjem obdobju je razstavo zelo zaznamoval tako imenovani nacionalni ključ; grafike so bile v galerijskem prostoru razporejene po nacionalnih skupinah.

Prve večje konceptualne spremembe, ki so preoblikovale bienalski format in izpostavile vlogo ključne figure v sodobni umetnosti – kuratorja, so se zgodile s 24. grafičnim bienalom leta 2001. Na tej razstavi je bilo postavljeno v ospredje razširjeno pojmovanje grafike, razmnožena podoba pa umeščena v širši družbeni in politični kontekst ter izpostavljena tudi kot komunikacijsko sredstvo. Tako se na tem in nekaterih naslednjih bienalih med drugim pojavijo knjiga umetnika, plakat, letak, umetniški časopis, umetnost v javnem prostoru in druga tiskana efemera.

Naslednja bistvena sprememba se je zgodila z 29. grafičnim bienalom leta 2011, ko je grafiko, ki je bila v času ustanovitve bienala izjemno aktualen umetniški medij, zamenjal za naš čas in sodobno umetnost zelo pomemben medij – umetniški dogodek. Ta premik je pokazal na fleksibilnost, spremenljivost, konceptualno prilagodljivost in vsebinsko odprtost prireditve, kar je bilo znova opazno na 32. grafičnem bienalu, poimenovanem Kriterij rojstva, na katerem se je z načinom izbire umetnikov zgodilo radikalno preoblikovanje vsebine in strukture bienala brez osrednje figure kuratorja.

Kakšen vpliv je imel bienale na slovensko umetnost in kako se je pozicioniral na globalni sceni?

Bienale je v različnih zgodovinskih obdobjih različno močno vplival na slovenske (mlade) ustvarjalce. Verjetno ne bo narobe, če rečemo, da je imel najpomembnejšo vlogo 'informatorja' prav v prvih letih obstoja, torej v drugi polovici petdesetih let, ko se je slovenska umetnostna scena šele odpirala v mednarodni prostor. Pozneje, še zlasti pa danes se mladi umetniki lahko o tujih trendih informirajo na različne načine. Seveda pa velja, da bienale vsaki dve leti prinese veliko novega iz tujega prostora in je kot tak vsekakor dobrodošla stalnica na slovenskem prizorišču. Zdi se mi, da zlasti z zadnjimi edicijami bienale znova pridobiva pomembno mesto in veljavo na svetovnem bienalskem zemljevidu.