Životarjenje med dvema smrtma
Miniserija: Patrick Melrose je ambiciozna adaptacija zgodbe o zlorabah, zasvojenosti in dobrodošlih izgubah.
Odpri galerijo
Patrick z očetovo žaro v vrečki pohajkuje po New Yorku. FOTO: Promocijsko gradivo
Med nominiranci za najboljšo miniserijo na letošnjih emmyjih je tudi Patrick Melrose. Dramo sta sproducirala Showtime in Sky Atlantic, v njej pa ponovno blesti »Sherlock Holmes« Benedict Cumberbatch.
Zgodba o Patricku Melrosu – scenarist David Nicholls jo je priredil po petih romanih Edwarda St. Aubyna, ki tvorijo knjižno serijo The Patrick Melrose Novels – je delno avtobiografska. Naslovnega junaka je za vse življenje zaznamovala očetova spolna zloraba v mladosti. Oče ga je začel posiljevati, ko je bil še deček. Serija obravnava življenje odraslega Patricka, ki je – še vedno nezmožen iti čez grozo otroške travme – zdaj zasvojenec z različnimi mamili.
Morda se to zdi kot modni motiv v sodobni popularni produkciji. A že prvi prizor, v katerem popolnoma omamljen Patrick prejme telefonski klic družinskega prijatelja, ki mu sporoči, da je njegov oče umrl, je mučen in zabaven hkrati. Patrick komaj stoji in govori, obenem pa mu aristokratska vzgoja veleva, da pogovor vodi in konča skladno z najlepšimi manirami. Ko odloži slušalko, se na njegov bledi obraz razleze nasmeh. To je tudi prvi namig, da je šlo v njegovem odnosu z očetom nekaj hudo narobe.
V prvi epizodi, poimenovani Bad News (Slaba novica) torej spoznamo narkomanskega mladeniča, ki poskuša uživati v dejstvu, da je njegov oče David (Hugo Weaving) umrl, a ga pri tem nenehno zasledujejo reminiscence na otroštvo. Spretna režija nam da zgolj slutiti grozo, ki je Patricka spremljala skozi odraščanje, v odraslosti pa pahnila na pot samodestrukcije. Mamila so edini način, da glavni junak zbeži od travmatičnih spominov in eksistencialne groze. Epizoda, ki se pretežno dogaja v New Yorku, je skupek bizarnih prizorov Patrickovega obračunavanja s preteklostjo in z zasvojenostjo, ki se nenehno gibljejo na meji med črno komedijo in najbolj mučno dramo.
Ena od kvalitet miniserije je, da vsak del – vsak posnet po enem izmed romanov – ubere nekoliko drugačen ton in čustveno lego. Najbolj tesnoben za gledalca je prav gotovo drugi del Never Mind (Vseeno), ki nas popelje v preteklost, na razkošno posestvo na jugu Francije, kjer deček Patrick preživlja poletne počitnice z disfunkcionalnima staršema. Režiser v tej epizodi počasi stopnjuje napetost do ključnega dogodka: posilstva.
Upre se skušnjavi, da bi neposredno prikazal grozljivi dogodek, namesto tega se usmeri v gradnjo vzdušja v hiši. Napetosti, ki jo razberemo iz strahu služkinje pred gospodarjem Davidom, iz alkoholizma Patrickove matere (Jennifer Jason Leigh) – ki ne prenaša svojega moža, obenem pa trepeta nad njim –, večerje s prijatelji, na kateri David perfidno in z vso sofisticiranostjo aristokrata ponižuje ter ustrahuje tudi svoje goste, se ne bi branil niti kakšen Hitchcock. Iz povedanega je obenem razvidno, da so romani o Patricku Melrosu tudi neizprosna kritika angleške aristokracije.
A kot rečeno, se obravnava zapletov v življenju Patricka Melrosa od dela do dela razlikuje. Humorno soočenje z aristokracijo je najbolj očitno v tretji epizodi Some Hope (Nekaj upanja). Zgodba se zdaj nadaljuje v devetdesetih letih, ko se je Patrick uspešno ozdravil zasvojenosti in gre prvič v javnost, in sicer se udeleži razkošne zabave, ki jo njegova prijateljica Bridget organizira za rojstni dan svojega moža. Zabavi predhodi večerja, na kateri se pojavi tudi princesa Margaret. Kraljičina sestra vzvišeno obvladuje in manipulira omizje, kar Patricka vznejevolji – do ošabnosti višjih slojev čuti le prezir. Zabava je pravzaprav nabor različnih oblik ponižanja in ponižanosti, ki pa se jih avtor serije ponovno loteva z dobro mero ironije. Tako Patrick na neki točki reče: »Angleški aristokrati so še zadnji marksisti – so edini ljudje, ki še verjamejo v razred.«
Ta epizoda vendarle pusti pečat na Patrickovem življenju. Na zabavi se izpove najboljšemu prijatelju in tako sploh prvič spregovori o svoji otroški travmi. Na istem dogodku spozna tudi svojo bodočo ženo.
Čez nekaj let ta par živi še kar skladno družinsko življenje. A kot nam pokaže epizoda Mother's Milk (Materino mleko), se tudi v tem odnosu pojavijo razpoke. Ko se vrne v kraj otroških ran, kjer dopustuje z družino in bolno materjo, Patrick vse bolj tone v alkoholizem. Osebno krizo sproži ali vsaj podčrta odločitev njegove bolehne roditeljice, da bo dragoceno posestvo v Franciji podarila človekoljubni organizaciji. Patrick je nad njenim dejanjem zgrožen, čeprav po svoje čuti olajšanje ob misli, da hiša, ki mu je kot otroku prinesla toliko gorja, prehaja v tuje roke. Zaradi Patrickovih vse večjih alkoholnih ekscesov njegov zakon razpade, njega pa čaka še eno boleče odvajanje.
Serija si za okvir postavi dve smrti: začne se z očetovo in konča z materino. V zadnjem delu At Last (Končno) tako izstopa prizor – absurden in žalosten hkrati –, v katerem se Patrick spominja dialoga, kjer je že kot odrasel človek materi razkril, kaj mu je počel oče, ona pa le odvrne, da je David posilil tudi njo.
Patrick Melrose je posvečen odraslim avtoritetam, ki so vse po vrsti zatajile, ki so povsem odpovedale in se pravzaprav nikoli niso niti poskušale odkupiti za svoje grehe. Ne čudi torej, da Patrick tudi smrt matere sprejme kot veselo novico, kot trenutek, ko lahko končno v miru zadiha in zaživi.
Svet Patricka Melrosa je obupano pahnjen s tečajev, a težko bi našli serijo (pa tudi roman), ki se grozljivih, občutljivih otroških ran loteva tako pronicljivo: vseskozi gradi na napetosti zlomljenega subjekta na poti v samopohabo, pri tem pa na nobeni točki ne zdrsne v patetiko, sentimentalnost; raje uporabi elemente komedije.
Jezik romanov Edwarda St. Aubyna je izjemno sofisticiran, natančen, pronicljiv, inventiven, poln inteligentnih uvidov v človeške značaje in usode ter iskrivih besednih iger, s katerim se pogumno spoprime s posledicami svoje otroške bolečine (sodeč po intervjujih, ki jih je dajal, je bilo pisanje zanj velika muka, obenem pa je imelo terapevtske učinke). Nekaj tega duha, ki je zelo samosvoj ali vsaj takšen, ki ga v produktih popularne kulture ne srečamo ravno pogosto, je prešlo tudi v TV-serijo.
Obenem nadaljevanka stoji tudi kot entiteta sama zase, ki za vsako veliko poglavje Patrickovega življenja izumi tudi čisto svoj vizualni jezik. Ta v kombinaciji z inteligentno režijo in izjemno igro tako Cumberbatcha kot Jennifer Jason Leigh in Huga Weavinga tvori dobrodošlo rariteto v svetu nadaljevank.
Zgodba o Patricku Melrosu – scenarist David Nicholls jo je priredil po petih romanih Edwarda St. Aubyna, ki tvorijo knjižno serijo The Patrick Melrose Novels – je delno avtobiografska. Naslovnega junaka je za vse življenje zaznamovala očetova spolna zloraba v mladosti. Oče ga je začel posiljevati, ko je bil še deček. Serija obravnava življenje odraslega Patricka, ki je – še vedno nezmožen iti čez grozo otroške travme – zdaj zasvojenec z različnimi mamili.
Morda se to zdi kot modni motiv v sodobni popularni produkciji. A že prvi prizor, v katerem popolnoma omamljen Patrick prejme telefonski klic družinskega prijatelja, ki mu sporoči, da je njegov oče umrl, je mučen in zabaven hkrati. Patrick komaj stoji in govori, obenem pa mu aristokratska vzgoja veleva, da pogovor vodi in konča skladno z najlepšimi manirami. Ko odloži slušalko, se na njegov bledi obraz razleze nasmeh. To je tudi prvi namig, da je šlo v njegovem odnosu z očetom nekaj hudo narobe.
Patrick Melrose se loteva tako problema spolne zlorabe otroka kot ničevosti angleške aristokracije. FOTO: Promocijsko gradivo
V prvi epizodi, poimenovani Bad News (Slaba novica) torej spoznamo narkomanskega mladeniča, ki poskuša uživati v dejstvu, da je njegov oče David (Hugo Weaving) umrl, a ga pri tem nenehno zasledujejo reminiscence na otroštvo. Spretna režija nam da zgolj slutiti grozo, ki je Patricka spremljala skozi odraščanje, v odraslosti pa pahnila na pot samodestrukcije. Mamila so edini način, da glavni junak zbeži od travmatičnih spominov in eksistencialne groze. Epizoda, ki se pretežno dogaja v New Yorku, je skupek bizarnih prizorov Patrickovega obračunavanja s preteklostjo in z zasvojenostjo, ki se nenehno gibljejo na meji med črno komedijo in najbolj mučno dramo.
Ena od kvalitet miniserije je, da vsak del – vsak posnet po enem izmed romanov – ubere nekoliko drugačen ton in čustveno lego. Najbolj tesnoben za gledalca je prav gotovo drugi del Never Mind (Vseeno), ki nas popelje v preteklost, na razkošno posestvo na jugu Francije, kjer deček Patrick preživlja poletne počitnice z disfunkcionalnima staršema. Režiser v tej epizodi počasi stopnjuje napetost do ključnega dogodka: posilstva.
Upre se skušnjavi, da bi neposredno prikazal grozljivi dogodek, namesto tega se usmeri v gradnjo vzdušja v hiši. Napetosti, ki jo razberemo iz strahu služkinje pred gospodarjem Davidom, iz alkoholizma Patrickove matere (Jennifer Jason Leigh) – ki ne prenaša svojega moža, obenem pa trepeta nad njim –, večerje s prijatelji, na kateri David perfidno in z vso sofisticiranostjo aristokrata ponižuje ter ustrahuje tudi svoje goste, se ne bi branil niti kakšen Hitchcock. Iz povedanega je obenem razvidno, da so romani o Patricku Melrosu tudi neizprosna kritika angleške aristokracije.
Odtenki ponižanosti
A kot rečeno, se obravnava zapletov v življenju Patricka Melrosa od dela do dela razlikuje. Humorno soočenje z aristokracijo je najbolj očitno v tretji epizodi Some Hope (Nekaj upanja). Zgodba se zdaj nadaljuje v devetdesetih letih, ko se je Patrick uspešno ozdravil zasvojenosti in gre prvič v javnost, in sicer se udeleži razkošne zabave, ki jo njegova prijateljica Bridget organizira za rojstni dan svojega moža. Zabavi predhodi večerja, na kateri se pojavi tudi princesa Margaret. Kraljičina sestra vzvišeno obvladuje in manipulira omizje, kar Patricka vznejevolji – do ošabnosti višjih slojev čuti le prezir. Zabava je pravzaprav nabor različnih oblik ponižanja in ponižanosti, ki pa se jih avtor serije ponovno loteva z dobro mero ironije. Tako Patrick na neki točki reče: »Angleški aristokrati so še zadnji marksisti – so edini ljudje, ki še verjamejo v razred.«
Ta epizoda vendarle pusti pečat na Patrickovem življenju. Na zabavi se izpove najboljšemu prijatelju in tako sploh prvič spregovori o svoji otroški travmi. Na istem dogodku spozna tudi svojo bodočo ženo.
Čez nekaj let ta par živi še kar skladno družinsko življenje. A kot nam pokaže epizoda Mother's Milk (Materino mleko), se tudi v tem odnosu pojavijo razpoke. Ko se vrne v kraj otroških ran, kjer dopustuje z družino in bolno materjo, Patrick vse bolj tone v alkoholizem. Osebno krizo sproži ali vsaj podčrta odločitev njegove bolehne roditeljice, da bo dragoceno posestvo v Franciji podarila človekoljubni organizaciji. Patrick je nad njenim dejanjem zgrožen, čeprav po svoje čuti olajšanje ob misli, da hiša, ki mu je kot otroku prinesla toliko gorja, prehaja v tuje roke. Zaradi Patrickovih vse večjih alkoholnih ekscesov njegov zakon razpade, njega pa čaka še eno boleče odvajanje.
Življenje po smrti staršev
Serija si za okvir postavi dve smrti: začne se z očetovo in konča z materino. V zadnjem delu At Last (Končno) tako izstopa prizor – absurden in žalosten hkrati –, v katerem se Patrick spominja dialoga, kjer je že kot odrasel človek materi razkril, kaj mu je počel oče, ona pa le odvrne, da je David posilil tudi njo.
Patrick Melrose je posvečen odraslim avtoritetam, ki so vse po vrsti zatajile, ki so povsem odpovedale in se pravzaprav nikoli niso niti poskušale odkupiti za svoje grehe. Ne čudi torej, da Patrick tudi smrt matere sprejme kot veselo novico, kot trenutek, ko lahko končno v miru zadiha in zaživi.
Svet Patricka Melrosa je obupano pahnjen s tečajev, a težko bi našli serijo (pa tudi roman), ki se grozljivih, občutljivih otroških ran loteva tako pronicljivo: vseskozi gradi na napetosti zlomljenega subjekta na poti v samopohabo, pri tem pa na nobeni točki ne zdrsne v patetiko, sentimentalnost; raje uporabi elemente komedije.
Jezik romanov Edwarda St. Aubyna je izjemno sofisticiran, natančen, pronicljiv, inventiven, poln inteligentnih uvidov v človeške značaje in usode ter iskrivih besednih iger, s katerim se pogumno spoprime s posledicami svoje otroške bolečine (sodeč po intervjujih, ki jih je dajal, je bilo pisanje zanj velika muka, obenem pa je imelo terapevtske učinke). Nekaj tega duha, ki je zelo samosvoj ali vsaj takšen, ki ga v produktih popularne kulture ne srečamo ravno pogosto, je prešlo tudi v TV-serijo.
Obenem nadaljevanka stoji tudi kot entiteta sama zase, ki za vsako veliko poglavje Patrickovega življenja izumi tudi čisto svoj vizualni jezik. Ta v kombinaciji z inteligentno režijo in izjemno igro tako Cumberbatcha kot Jennifer Jason Leigh in Huga Weavinga tvori dobrodošlo rariteto v svetu nadaljevank.
