Iskanje človeškega v nečloveškem – in obratno

V dunajskem Belvederu 21 razstava umetnice Stanislave Kovalcikove gledalca umešča v srhljivo dolino.
Fotografija: Naslov razstave aludira na umetno ustvarjeno votlino oziroma jamo v losangeleški rezidenci Hugha Hefnerja. FOTO: Johannes Stoll/Belvedere
Odpri galerijo
Naslov razstave aludira na umetno ustvarjeno votlino oziroma jamo v losangeleški rezidenci Hugha Hefnerja. FOTO: Johannes Stoll/Belvedere

Razstava Grotto, ki je v muzeju sodobne umetnosti Belvedere 21 na ogled do februarja prihodnjega leta, razpira polje grotesknega, »namerne odtujitve znanega«. Človeško-živalska bitja, ki naseljujejo avtoričina dela, »delujejo zunaj družbenih norm, ob tem pa preizprašujejo koncepte spola, rase in identitete ter razmerja moči«.

Stanislava Kovalcikova: Počakaj, dokler sonce ne posije, 2022
Stanislava Kovalcikova: Počakaj, dokler sonce ne posije, 2022

Grotto se – vsaj tako se zdi – naslanja na pojem srhljive doline (bukimi no tani genshō oziroma uncanny valley), s katerim je profesor robotike Masahiro Mori pred petimi desetletji poimenoval fenomen človekovega zaznavanja robotov oziroma našega odnosa do človeškega v nečloveškem.

Predpostavljal je, da človekova afiniteta narašča s stopnjo robotove človeškosti, a le do trenutka preloma, ko se naklonjenost sprevrže v srhljivost, tujost, nelagodje; slednje nedvomno spominja na Freudov esej Das Unheimliche (1919–1955), toda Masahiro Mori ga – čeprav gre za izredno soroden fenomen – ni prebiral niti poznal.

Naslov razstave aludira na umetno ustvarjeno votlino oziroma jamo v losangeleški rezidenci Hugha Hefnerja. FOTO: Johannes Stoll/Belvedere
Naslov razstave aludira na umetno ustvarjeno votlino oziroma jamo v losangeleški rezidenci Hugha Hefnerja. FOTO: Johannes Stoll/Belvedere

Produktivna negotovost

Stanislava Kovalcikova (rojena leta 1988 na Češkoslovaškem) se pri svoji praksi opira tudi na dela slikarskih mojstrov, kot so Tizian, Giorgione, Goya, Gauguin, van Gogh in Manet, ter (s tremi velikoformatnimi slikami, ustvarjenimi za tokratno razstavo) na tradicijo bakanalij oziroma mit Dioniza. Naslov Grotto aludira tudi na umetno ustvarjeno votlino oziroma jamo v losangeleški rezidenci Hugha Hefnerja, ustanovitelja in urednika revije Playboy, s tem pa tudi na tamkajšnje spolne zlorabe, zamaskirane v razvrat, zlorabe pozicij moči ter vprašanja spola in spolnosti.

image_alt
Kljubovanje monopolu nad resnico in zgodovino

Stanislava Kovalcikova: Cargo, 2022
Stanislava Kovalcikova: Cargo, 2022

Kuratorka razstave Stella Rollig je za Delo dejala, da sta »vprašanji moči in spolnosti ključna temelja umetničine prakse, ki se pojavljata v večini njenih del. Stanislava Kovalcikova ima poglobljeno znanje o zgodovini umetnosti, navdih pa črpa tudi iz gotskega slikarstva in nemškega ekspresionizma; nekatere reference so bolj neposredne, druge manj. Njeno delo lahko razumemo kot svojevrstno nadaljevanje nove figuralike – tako v vsebinskem kot formalnem smislu.«

Kuratorka je dodala, da umetničino delo »ne bi moglo biti bolj aktualno. Njene upodobitve ljudi in njihovih odnosov rušijo predpostavke o družbenih zamejitvah, naj bodo spolne, identitetne ali rasne, ter v gledalcih vzbujajo produktivno negotovost.«

Preberite še:

Komentarji: