Svetopisemska sporočila Marca Chagalla
Z zunanje strani prvega prometnega obroča okoli zgodovinskega središča Nice cesta vodi skozi stari, eleganten del mesta do istoimenskega samostana in pokopališča, arheološkega muzeja in Muzeja Matisse, posvečenega velikemu francoskemu slikarju Henriju Matissu. Pred tem, v spodnjem delu bulvarja, vstopimo v ograjen park. V njem je bila do poznih šestdesetih let propadajoča vila, nato pa so na njenem mestu zgradili muzej za biblijska dela Marca Chagalla, ki ga je načrtoval arhitekt André Hermant po njegovih idejah. Muzejska stavba, odprta leta 1973, je decentno usklajena z okoljem. Marc Chagall je umrl 12 let pozneje, v globoki starosti. Njegov sloves izjemnega umetnika ne zbledi in njegov muzej ostaja magnet za številne obiskovalce Azurne obale. Muzej hrani večino umetnikovih del s tematiko Svetega pisma. Od odprtja do leta 2008 se je imenoval Nacionalni muzej svetopisemskega sporočila Marca Chagalla. Njegovo jedro je 17 velikih slik in tri velika vitražna okna na svetopisemske teme. Slike so v dveh osrednjih dvoranah muzeja, vitraži pa na steni avditorija, koncertne dvorane v levem krilu muzeja.
Mojster barvnega ognjemeta
Chagall (1887–1985) je bil zadnjih 48 let življenja francoski državljan. To je postal leta 1937, ko je bil star 50 let. Rodil se je v carski Rusiji, v beloruskem mestu Vitebsk, v judovski družini. Mnogi ga imajo za največjega judovskega umetnika nasploh, čeprav je sam o svojem delu dejal, da »niso sanje enega naroda, ampak celotnega človeštva«. Vsekakor je bil začetnik umetniškega modernizma 20. stoletja, velik mojster barvnega ognjemeta.
Imel je 19 let, ko se je iz Vitebska preselil v Sankt Peterburg, tam je štiri leta študiral slikarstvo. Pritegnila ga je francoska moderna umetnost in leta 1910 se je preselil v Pariz. Tam je slikal in postal prijatelj mnogih avantgardnih umetnikov. Pred prvo svetovno vojno, leta 1914, je imel prvo samostojno razstavo v Berlinu. Štiri leta vojne in nato še štiri po njej je spet živel v Rusiji, ki je bila od konca leta 1917 komunistična. V prvih letih po ruski oktobrski revoluciji je bil zelo aktiven. To je bil čas, ko je ruska avantgarda cvetela, a Chagall se je leta 1922 zaradi revščine ponovno preselil v Pariz.
Nekaj let pozneje je že imel mednarodni ugled in svojo prvo samostojno razstavo v ZDA. V zgodnjih 30. letih je po potovanju v Tel Aviv in Sveto deželo postal obseden s svetopisemskimi temami. V Amsterdamu jih je natančno preučil na slikah Rembrandta in El Greca. Po lastnih besedah se je za Sveto pismo zanimal že od mladih nog in bil prepričan, da je to največji vir poezije vseh časov. Stara zaveza je bila zanj najbolj zanimiva zaradi stvarjenja človeka.
Za Ambroisa Vollarda, bogatega pariškega trgovca z umetninami, galerista in založnika, je ilustriral več knjig. Vollard je pri njem naročil tudi 105 ilustracij za Sveto pismo. Chagall je serijo dokončal šele leta 1956, dobrih 17 let po Vollardovi smrti. Vendar je Sveto pismo s Chagallovimi ilustracijami izdal drug založnik kot veliko uspešnico.
Maja leta 1941 je Chagall pobegnil iz tako imenovane vichyjske Francije. Skupaj s prvo ženo Bello, hčerko Ido in njenim možem so emigrirali v ZDA. V New Yorku se je družil z znanimi ameriškimi umetniki in evropskimi emigranti. Leta 1944 mu je umrla žena. Zapletel se je v romanco z Virginio Haggard McNeil, hčerko britanskega diplomata, ta mu je rodila sina.
Strop nacionalne opere
Leta 1947 se je vrnil v Francijo. Virginia ga je zapustila leta 1952. Kmalu zatem se je poročil z Valentino-Vavo Brodski, s katero je živel do smrti. Umetniško neutruden Chagall je razstavljal in delal do konca življenja po vsem svetu, v različnih tehnikah, za številne velike naročnike. Izdeloval je slike in skulpture, gledališko scenografijo, keramiko, mozaike, tapiserije, freske in vitraže za cerkve, za naročnike v več državah: izraelski parlament, center ZN v New Yorku, Metropolitansko opero in tako dalje.
Leta 1963 je poslikal strop pariške opere Garnier nad velikim odrom in avditorijem z 2000 sedeži. Stavba te veličastne opere iz 19. stoletja je bila že takrat na seznamu nacionalnih spomenikov Francije. Chagalla je za novo poslikavo njenega stropa izbral Andre Malraux, sloviti pisatelj in politik, ki je bil tudi francoski minister za kulturo. Čeprav so bili številni prepričani, da tujec ne bi smel biti slikar stropa nacionalne opere, so po slavnostnem odprtju vsi priznali, da je velikanska Chagallova slika izjemen prispevek k francoski kulturi.
Od leta 1966 je Chagall živel v mestecu Saint-Paul-de-Vence na Azurni obali. V tistem letu je Republiki Franciji podaril 17 velikih slik, cikel Svetopisemsko sporočilo, ki ga je naslikal v petdesetih letih in začetku šestdesetih in predstavlja vrhunec njegovih religioznih slik. Minister Malraux je potem določil, da bo za te slike v Nici Francija zgradila poseben muzej. Chagall je bil vključen v projekt in vztrajal, da je koncertna dvorana del muzeja. Za steno te dvorane je izdelal Začetke sveta, tri velike vitraže, prav tako na svetopisemsko temo. V notranjem dvorišču muzeja vidimo velik Chagallov stenski mozaik – in njegov odraz v bazenu pred mozaikom. Po njegovi smrti je muzej prejel več drugih njegovih del, tako da jih je zdaj skupaj več kot 300.
Muzejski vrt je s Chagallovim soglasjem zasnoval Henri Fisch, z idejo, da bi obiskovalcem pokazal, da je v svetopisemskem stvarjenju sveta Bog ustvaril tudi rajski vrt. V muzejskem vrtu so številni primerki sredozemskega rastlinja, oljk, cipres, borovcev, hrastov, različnih cvetlic in tako dalje. Osrednja muzejska dvorana ima 12 sten, za enako število največjih Chagallovih slik iz Geneze in Eksodusa. Dimenziji vsake sta dobrih dvakrat dva metra.
Na vrhu slike Stvarjenje človeka je Kristus na križu, za katerega je Chagall dejal, da simbolizira mučeništvo judovskega ljudstva v drugi svetovni vojni. Adama in Evo vidimo na sliki Raj, kjer nameravata pojesti prepovedani sadež. Ta par vidimo tudi v Izgonu Adama in Eve iz raja, kjer ju obkrožajo kaos, izruvana drevesa, ptice s kozjimi glavami, krilate ribe ..., ampak angel izvleče Adama in Evo, usmerja ju v človeško prihodnost.
Človeštvo ima priložnost
Svetopisemski potop je pogosta tema v slikarstvu, vendar je Chagallova Noetova barka prva, ki prikazuje notranjost barke. V tej množici Noe spusti goloba, da odleti. Ta se pozneje vrne z oljčno vejico, kar je dokaz, da se je voda umaknila. Noe in mavrica prikazuje novo poglavje v razvoju človeštva, prenehanje božje jeze in izkrcanje potnikov iz barke.
Na levi strani slike Jakobove sanje so angeli, ki hodijo gor in dol po lestvah, kot da bi bili cirkuški umetniki (Chagall je imel zelo rad cirkus in scenske umetnosti nasploh, pa tudi glasbo), na desni pa angel v belem, ki osvetljuje pot skozi noč in nosi božansko sporočilo. Nadaljevanje nočnega vzdušja vidimo na sliki Jakob se bori z angelom. Po celonočnem boju Jakob ob zori poklekne pred angelom, za katerega se zdi, da ga blagoslovi z dotikom njegovega čela. Na sliki so tudi različni drugi liki in prizori, simboli trpljenja Judov.
Na sliki Mojzes tolče po kamnu za glavnim likom vdre luč, znamenje božje navzočnosti, pred množico ljudi z različno mimiko pa izvira voda. Mojzes in goreči grm prikazuje Mojzesa, ki kleči pred grmom, ki gori, vendar se ne spremeni v pepel. Angel pride k Mojzesu s sporočilom, da popelje judovsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v svobodo. Prehod Rdečega morja je prikazan na levi strani te slike.
Abraham in trije angeli ima vodoravno klop in navpične figure, v ozadju pa prevladuje rdeča barva življenja in ljubezni. Opazna je tudi zlata barva, s katero Chagall izraža spoštovanje do najslavnejšega ruskega srednjeveškega slikarja Andreja Rubljova in njegove ikone Sveta trojica, zdaj shranjene v Tretjakovski galeriji v Moskvi. Lika Abrahama in Sare sta na levi strani, videti sta osupla ob novici o rojstvu sina v poznih letih. V oblaku v zgornjem desnem kotu Chagall spominja na biblično epizodo, v kateri Abraham od angela izve, da bo Bog uničil mesti greha, Sodomo in Gomoro. Žrtvovanje Izaka prikazuje Abrahama, ki želi ubiti svojega sina z nožem, a angel to prepreči, ga drži za roko. Človeštvo ima priložnost, je Chagallovo sporočilo.
