Gančki majoš ni navaden mlaj
Z gančkim majošem ohranjajo devetindevetdesetletno tradicijo zahvalnega majskega drevesa.
Odpri galerijo
"Letniki" 2018 generacije 2000 v Gančanih. FOTO: Jože Pojbič/delo/
Beltinci - Krepko čez uro je trajalo, da so danes na igrišču v Gančanih domači fantje in možje ob pomoči nekaj naključnih obiskovalcev postavili letošnji mlaj. Ni bil mačji kašelj ročno, samo z domiselno izdelanimi pripomočki - lestvami, klini in škarjastimi drogovi - pokonci postaviti trideset metrov dolgo, težko debelo smreko z velikim, bogato okrašenim vrhom. A okrog sedmih zvečer je velikanka stala pokonci, na njenem vrhu je zaplapolala slovenska zastava, pod vrhom pa je zafrfotalo tudi deset manjših državnih zastavic za deseh letošnjih gančkih »letnikov«.
Mlaj v Gančanih namreč ni običajen mlaj, kot ga povsod po Sloveniji postavljajo na predvečer praznika dela. »Gančki majoš« je prav poseben dogodek, ki že skoraj stoletje prebivalce te vasi tesno povezuje v skupnost, v kateri sodelovanje in medsebojna pomoč še vedno nista tuja pojma.
Vse prihaja iz preteklosti
Vse skupaj se je začelo konec aprila leta 1919, ko se je skupina fantov v Gančane vrnila z bojišč prve svetovne vojne. Hvaležni, da so se vrnili živi in zdravi, so ob vaški kapelici Mariji v zahvalo postavili mlaj, kakršne so videvali na dolgi poti domov. Na lesen drog so pritrdili zelen vrh mladega brezovega drevesa, vse skupaj okrasili z nekaj cvetja in takšen skromen mlaj sami postavili pokonci. Enako so storili tudi naslednje leto in še leto pozneje, potem pa so v vasi to početje, ki je že postalo nekakšen običaj, razširili in vanj vključili sveže vojaške obveznike, fante, ki so tisto leto postali polnoletni.
»Letniki« so tako morali poskrbeti skoraj za vse - za drevo, okraske, predvsem pa se je rodil običaj, da so samo okrašen vrh mlaja zadnji dan v aprilu najprej nosili po vasi od hiše do hiše, iz katerih so tisto leto prihajali »letniki«, nato pa so na prireditvenem prostoru vrh pritrdili na deblo in mlaj postavili. Vedno so mlaj krasili s tradicionalnim cvetjem in trakovi iz krep papirja, vedno so ročno nosili vrh po vasi in vedno so mlaj, pa če je bil še tako velik, postavili ročno.
Ročno so ga postavili
Tako je bilo tudi letos, ko je devetindevetdeseti »majoš« pripravljalo osem fantov in dve dekleti, ki so se v vasi rodili leta 2000 in bodo letos dopolnili 18 let. Že od januarja so se vsak petek zvečer zbirali, izdelovali okraske iz krep papirja in se družili. Pomagali so jim tudi tisti iz starejših generacij, pa tudi pri današnjem krašenju vrha mlaja in njegovem prenašanju je bilo sodelovanje starejših še kako dobrodošlo. Težko breme so si namreč letos naložili maloštevilni letošnji »letniki« in dobre tri ure je trajalo, da so vrh ob številnih postankih prinesli skozi vas do prireditvenega prostora. Tudi postaje za omenjene postanke so del posebne tradicije te vasi: družine vsakega od »letnikov« namreč pred svojo domačijo ali ob najbližji vaški ulici postavijo po eno stojnico z obilico pijače, jedače in peciva, in vsega tega so deležni tudi naključni mimoidoči in radovedneži od drugod.
Prihodnje leto bodo v Gančanih proslavili stoto obletnico »Gančkega majoša«, zato bodo takrat prireditve bogatejše in trajale bodo več dni. Že letos so za uvod v jubilej, ki prihaja, dogajanje raztegnili na tri dni in v spomin na prvi mlad iz leta 1919 v nedeljo posdobno skromnega postavili pri kapelici v središču vasi. Za prihodnje leto pa načrtujejo tudi srečanje čimveč generacij, "letnikov", in izdajo publikacije o tej njihovi posebnosti.
Mlaj v Gančanih namreč ni običajen mlaj, kot ga povsod po Sloveniji postavljajo na predvečer praznika dela. »Gančki majoš« je prav poseben dogodek, ki že skoraj stoletje prebivalce te vasi tesno povezuje v skupnost, v kateri sodelovanje in medsebojna pomoč še vedno nista tuja pojma.
Vse prihaja iz preteklosti
Vse skupaj se je začelo konec aprila leta 1919, ko se je skupina fantov v Gančane vrnila z bojišč prve svetovne vojne. Hvaležni, da so se vrnili živi in zdravi, so ob vaški kapelici Mariji v zahvalo postavili mlaj, kakršne so videvali na dolgi poti domov. Na lesen drog so pritrdili zelen vrh mladega brezovega drevesa, vse skupaj okrasili z nekaj cvetja in takšen skromen mlaj sami postavili pokonci. Enako so storili tudi naslednje leto in še leto pozneje, potem pa so v vasi to početje, ki je že postalo nekakšen običaj, razširili in vanj vključili sveže vojaške obveznike, fante, ki so tisto leto postali polnoletni.
»Letniki« so tako morali poskrbeti skoraj za vse - za drevo, okraske, predvsem pa se je rodil običaj, da so samo okrašen vrh mlaja zadnji dan v aprilu najprej nosili po vasi od hiše do hiše, iz katerih so tisto leto prihajali »letniki«, nato pa so na prireditvenem prostoru vrh pritrdili na deblo in mlaj postavili. Vedno so mlaj krasili s tradicionalnim cvetjem in trakovi iz krep papirja, vedno so ročno nosili vrh po vasi in vedno so mlaj, pa če je bil še tako velik, postavili ročno.
Ročno so ga postavili
Tako je bilo tudi letos, ko je devetindevetdeseti »majoš« pripravljalo osem fantov in dve dekleti, ki so se v vasi rodili leta 2000 in bodo letos dopolnili 18 let. Že od januarja so se vsak petek zvečer zbirali, izdelovali okraske iz krep papirja in se družili. Pomagali so jim tudi tisti iz starejših generacij, pa tudi pri današnjem krašenju vrha mlaja in njegovem prenašanju je bilo sodelovanje starejših še kako dobrodošlo. Težko breme so si namreč letos naložili maloštevilni letošnji »letniki« in dobre tri ure je trajalo, da so vrh ob številnih postankih prinesli skozi vas do prireditvenega prostora. Tudi postaje za omenjene postanke so del posebne tradicije te vasi: družine vsakega od »letnikov« namreč pred svojo domačijo ali ob najbližji vaški ulici postavijo po eno stojnico z obilico pijače, jedače in peciva, in vsega tega so deležni tudi naključni mimoidoči in radovedneži od drugod.
Prihodnje leto bodo v Gančanih proslavili stoto obletnico »Gančkega majoša«, zato bodo takrat prireditve bogatejše in trajale bodo več dni. Že letos so za uvod v jubilej, ki prihaja, dogajanje raztegnili na tri dni in v spomin na prvi mlad iz leta 1919 v nedeljo posdobno skromnega postavili pri kapelici v središču vasi. Za prihodnje leto pa načrtujejo tudi srečanje čimveč generacij, "letnikov", in izdajo publikacije o tej njihovi posebnosti.
