Vedno se je užitek pogovarjati z mladimi, ki vedo, kaj želijo v življenju in kako to doseči. Petindvajsetletna Hana Tratnik je v 2. letniku gimnazije slišala za fakulteto za pomorstvo in njena poklicna pot je bila s tem zakoličena. Do naziva častnica ji manjkata še polovica pripravništva oziroma kadeture in izpit.

Ko berete te vrstice, je Hana Tratnik že na kontejnerski ladji, na kateri bo plula za Azijo in ZDA. Potem ko je lani opravila sedemmesečno pripravništvo, bo na plovilu zdaj neprekinjeno ostala pet mesecev in si s tem zagotovila možnost opravljanja častniškega izpita, s katerim bo uradno končala svoje izobraževanje. Ne ve, kaj natanko jo je pritegnilo k zelo poklicno usmerjenemu študiju pomorstva, ji pa nikoli ni bilo niti za hip žal. Niti tedaj ne, ko se je zavedela, da bo v Sloveniji zelo težko dobila podjetje, ki ji bo omogočilo kadeturo.

Imela je srečo, da je še med študijem navezala stik s tujo agencijo s pisarno na Hrvaškem, ki zaposluje pomorščake. Poslali so jo na ladjo za razsuti tovor, ki je iz Belgije plula v Gano in Kamerun, od tam pa v Brazilijo, zelo globoko v Amazonijo, kar Hana v šali opisuje kot »zastonj safari«. Potem so jih napotili v Rusijo – tedaj že v vojni – ter v celinski del Brazilije. Zaradi pokvarjene pokrovnice skladišča so bili mesec dni na sidrišču, po popravilu pa odpluli na Norveško, kjer je mlada pomorščakinja ladjo zapustila in odšla domov.

Njena prva plovna izkušnja je bila, kot pravi, izjemno zanimiva. Na 180 metrov dolgi in 30 metrov široki ladji nosilnosti 33.716 ton s približno 25 člani posadke je bila edina ženska, a je imela srečo, da so jo lepo sprejeli. »To ni nekaj samoumevnega. Večina od njih v delovnem okolju na ladji še nikoli ni imela stika z žensko, zato bi me lahko ignorirali. Tako se ne bi naučila prav nič,« je realna.

A so ji dali ogromno znanja in dovolili, da je poprijela za vsa mogoča dela. Razlikovala so se glede na to, kje je ladja bila. V pristanišču je bila večino časa na vstopni točki in popisovala ljudi, ki so prihajali in odhajali, ter beležila pretovorne operacije. »Ko smo bili na sidrišču, sem bila najbolj utrujena. S palubno ekipo smo opravljali vzdrževalna dela, saj je bila ladja v zelo slabem stanju. Fantje so odstranjevali rjo, moja naloga je bilo barvanje.«

Najbolj všeč ji je bil tretji 'scenarij' – ko je ladja plula. »Od polnoči do štirih zjutraj sem preživela z drugim častnikom na mostu, to je bilo aktivno učenje. Nato sem šla počivat, od enih do petih popoldne pa delala na palubi.« Hierarhija na ladji je jasna – kot kadetinja palube je bila na najnižji poziciji. Nad njo so bili dva navadna mornarja, nato dva usposobljena mornarja ter vodja krova. Potem so bili častniki – tretji, drugi in prvi. Čisto na vrhu je kapitan, odgovoren za vse, kar se dogaja na plovilu.

Edina ženska na ladji

Na vprašanje, ali se je kot edina ženska na ladji želela dokazati bolj, kot bi se morda v kakšnem drugem okolju, odgovori pritrdilno. »Mučila pa me nista niti tesnoba niti domotožje, saj sem kmalu videla, da je to delo kot ustvarjeno zame. Mora pa biti res trpljenje, če ugotoviš, da nisi za to. Na ladjo vsakič prideš v tuje okolje, ni znancev ali prijateljev, nikogar, ki bi se mu lahko izpovedal.« Najtesnejše stike je navezala s Filipinci, saj je z njimi na palubi preživela največ časa. Opisuje jih kot izjemno odprte, sončne ljudi, s katerimi so se zabavali s karaokami in gledanjem NBA.

Sodelavci na ladji so bili še iz Indije, Šrilanke, Avstralije, Ukrajine – ti so morali pred vplutjem v ruske vode zapustiti ladjo, saj jim v nasprotnem primeru zelo verjetno ne bi več dovolili vrnitve v domovino – Romunije, Gruzije, kapitan je bil Črnogorec. Neprijetnih situacij ni imela, z redkimi opazkami je opravila na profesionalen način. Častnic je več na potniških ladjah, na tovornih bistveno manj. Hana Tratnik se že zdaj zaveda, da je ta poklic z družino oziroma partnersko zvezo zelo težko usklajevati, in si glede tega ne dela nobenih utvar, si pa s tem za zdaj tudi ne beli glave, ampak le uživa v svojem delu.

Postavljala sem ji kup vprašanj, ki ob misli, da bi morali sedem mesecev nepretrgoma živeti na ladji, najbrž pridejo na misel laikom. Kako je z vodo za prhanje? Ali je imela lastno kopalnico? Kako se je rekreirala in prala perilo? Kako je prebrodila krize? Kaj so jedli? »Predvsem je dobro, da na ladji ne razmišljaš preveč. Pridejo slabi dnevi, ko se doma kaj zgodi, pa ne moreš storiti nič, ampak s tem se je treba sprijazniti. Včasih je bilo morje res slabo, valovi visoki. Po štiri ali pet dni nisem spala in takrat človek res težko funkcionira. Neprespan si, brez apetita, moraš pa ravno tako delati. A tedaj smo bili vsi v enaki situaciji, razdražljivi, nervozni. Treba je iti čez to.«

V kabini je bila sama, soba je bila majhna, a udobna, tuširala se je lahko, kadar koli si je zaželela. Za pranje perila in za umivanje uporabljajo razsoljeno vodo, pijejo zgolj ustekleničeno. Na ladjah morajo biti za posadko zagotovljeni fitnesi, vendar je bil njihov res slab. Tek v krogih po palubi je bil sicer mogoč, toda nevaren. Hitro bi lahko komu zdrsnilo na kakšnem oljnem madežu, poškodbe pa so nekaj, česar se pomorščaki bojijo. V primeru hujših jih namreč pošljejo domov.

Pridobitev dokumentov zahteva kup potrpljenja

Pripoveduje o tem, kako so jo zmotile delitve na ladji – evropska in azijska posadka imata ločeni jedilnici, prav tako prostor za rekreacijo. Filipinskega kuharja je prosila, da ji pripravlja njihovo hrano, želela si je namreč pokusiti čim več novega – razhajala sta se le pri krompirju, ki ga nikakor ni znal pripraviti, se pošali.

Glede prihodnosti slovenskega pomorstva je optimistična, čeprav kljub Splošni plovbi pripravništvo na slovenskih ladjah ni mogoče. Kadeti morajo zato poiskati tujo agencijo, a pri tem je treba imeti nekaj sreče, saj imajo njihovi državljani prednost pred slovenskimi.« Med pripravništvom – tudi tu je imela Hana srečo, da je plačano, kajti to ni pravilo – ji teče redna pogodba o zaposlitvi.

Če ji je z dobrim delodajalcem padla sekira v med, pa je med pridobivanjem vseh ustreznih dokumentov za delo na tuji ladji potrebovala ogromno potrpljenja. Pred vkrcanjem morajo pomorščaki urediti veliko administrativnih zadev – zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, davke, pridobiti ameriški vizum za pomorščake in potrdila o cepljenju; niti na slovenskih uradih niso vedeli, kaj točno potrebuje in kje to dobiti. »Pišeš e-maile, kličeš na tisoč in en zavod, pa pravijo, da takega primera še niso imeli in da ti ne znajo pomagati,« pravi 25-letnica.

Med pogovorom je dejala, da se veseli odhoda, a je bilo prisotne tudi nekaj malega nervoze: »Vedno znova prideš med neznance. Treba si je izboriti svoj prostor in odnose s sodelavci graditi z ničle. Nikoli ne moreš vnaprej vedeti, ali bodo na ladji ljudje, ki te bodo pripravljeni kaj naučiti. Konec koncev je to njihova dobra volja.« Čisto lahko sem si predstavljala, kako bo to nasmejano in optimistično dekle, ki željno srka znanje in izkušnje, nekega dne krmarilo ogromno ladjo in pri svojem delu uživalo.