Družinski avtomobil, ki ne izsuši denarnice
Dostopni družinski avtomobili, pri katerih je poudarek na praktičnosti. Čemu pa se moramo za ugodno ceno odreči?
Odpri galerijo
Velikoprostorci so avtomobili, v katerih ni nikoli težav s prostorom. Foto Opel
Za velikoprostorce smo jih poimenovali v tej redakciji: avtomobili tipa citroën berlingo (peugeot partner, po novem rifter) ali renault kangoo, ki sta bila sredi devetdesetih let drug za drugim začetnika te ponudbe, res ne skoparijo s prostorom. Praktičnost se pri njih piše z velikimi črkami, ampak na kak kompromis je le treba računati. Seveda odvisno od tega, kako na vse skupaj gledamo. Poskušali smo pretehtati njihove boljše in slabše strani.
Ponudba velikoprostorcev je tako ali drugače povezana z lahkim gospodarskim programom – obstajajo namreč tudi dostavne izvedbe teh vozil in ravno iz njih so izšle prve osebne različice. Ni jih veliko. Na tem delu trga nastopajo le evropske znamke in le množične, premijski preobleki Renaultovega kangooja v mercedes-benz citana bi z grdo tujko rekli flop.
Ti modeli redkeje dobivajo nove izvedbe in imajo dolgo življenjsko dobo. Tudi njihovi lastniki niso pod pritiskom »modnega« menjavanja avtomobilov. Nekdanji predstavnik ene od avtomobilskih znamk je celo rahlo nezadovoljno pripomnil, da kdor kupi tak avto, ga ima potem dolgo. Niso za postavljanje, v statistikah ukradenih jih skoraj ni.
Zadnje nove generacije niso več tako pridobivale dolžine kot v preteklosti, je pa zdaj na trgu veliko bolj ali manj podaljšanih različic. Zunanja podoba novincev se zaradi zasnove ne spreminja prav dosti, ker to očitno ni mogoče ali potrebno, razlikujeta se predvsem sprednji del in stransko okrasje.
Kaj torej te avtomobile dela zanimive, kaj so njihovi največji plusi in kaj minusi?
Kadar imamo zadaj več potnikov, tudi otroke seveda, in kadar parkiramo na tesno, so drsna vrata zelo dobrodošla rešitev. Vstopanje v drugo vrsto je preprosto, tam so ponavadi tri sedala, ki sicer niso zelo velika, so pa samostojna. Tla so ravna, zato se enako dobro sedi tudi v sredini. Drsna vrata se v kakem modelu odpirajo lažje kot v drugem, čeprav je, odkrito rečeno, vsaj pri majhnih otrocih boljši občutek, če jih sami ne morejo odpreti.
Tudi z odpiranjem velikih prtljažnih vrat je tako, pogosto so težka, marsikatera ženska nad njimi ni najbolj navdušena, zelo hitro se umažejo, s te strani so ti avtomobili na pogled najmanj atraktivni. Je pa kak model uporabno dopolnjen z ločenim oknom v prtljažnih vratih, redkeje srečamo možnost izbire (asimetričnih) krilnih vrat, ki so na pogled še manj privlačna. Ko je prtljažnik odprt in zadaj, ker ni roba, enostavno sedemo in se npr. preobujemo ali preoblečemo ali pa imamo velika dvižna vrata v dežju za zasilno streho, na te težaške občutke malo pozabimo. Seveda je prav tako ugodno, da ni večnih zadreg, kako bomo zložili prtljago za potovanje. Ker če v teh vozilih zanjo ni dovolj prostora, nam pač ni pomoči …
Odlagalnih površin je veliko, nekatere so bolj, druge manj domišljene, a večinoma so uporabne, čeprav žal največkrat neobložene. Mizici na hrbtni strani sprednjih sedežev sta priročni, da se nanju kaj postavi, vendar verjetno ne bomo nebeško srečni, ko ju bodo otroci uporabljali za igro in ju neprestano odpirali in s pokom zapirali.
Plastika je v velikoprostorcih z izjemami zelo povprečna, trda in svetleča se. To še toliko bolj bode v oči, ker so površine razsežne in tudi ostri robovi različnih velikih polic ne ravno vabljivi. Tu in tam kak proizvajalec poskuša vtis popraviti s kakim barvnim dodatkom, drugačnim vstavkom. Je pa po drugi strani res, da je zato čiščenje preprosto, kar je pomembno za aktivne in družine z otroki.
Prilagodljivost sedežev je dobra. Pogosto se bolj ali manj zapleteno podirajo v dno, v kakem primeru jih je mogoče iztakniti in odnesti iz vozila. Prednost prvega načina je manj dela, nič težaškega ni v tem, spustimo in dvignemo jih, kadarkoli se nam zdi. Če je druga možnost napornejša in sedežev ne bi radi prav pogosto odstranjevali, pa s tem pridobimo zajetnejšo notranjo višino. Dobro za prevoz kakega večjega hladilnika ali nemara kolesa?! Vsekakor, kajti če boste kolesa želeli peljati na strehi, boste morali izvesti skoraj posebno akcijo: naložiti npr. 29-palčno gorsko na strešni prtljažnik velikoprostorca je že kar alpski podvig. O električnih pa v tej smeri sploh ne bi začel …
Voznik ne bo imel težav s preglednostjo v nobeno smer, steklene površine so velike, mrtvih kotov skoraj ni, kombijevski stranski ogledali sta morda grdi, a veliki in pregledni. Seveda v takšnih avtomobilih ne boste vozili poskočno, umirjajo vas že s pojavo, pa še veliko potnikov in tovora imate pogosto v njih. A vendarle, vodljivost je z nekaj (dražjimi) izjemami zelo povprečna in v novih izvedbah ni napredovala, podobno velja za odziv pri hitrejših spremembah smeri in neprijetno nagibanje.
Večinoma se ti avtomobili kupujejo z dizelskimi agregati, ki jim dobro strežejo, nekateri so malce bolj poskočni kot drugi, podobno je z glasnostjo, v povprečju so kljub razmeroma večjemu uporu kar ugodno varčni. Ne boste pa pri njih vselej dobili najnovejše pogonske in tudi sicer ne najbolj sodobne tehnike. To proizvajalci hranijo za bolj reprezentančne modele. Vsaj v tem trenutku ne sanjajte, da bi bil takšen model lahko hibrid, kaj šele priključni hibrid. No, Renaultov kangoo je lahko celo električen, ampak le kot dostavnik. Štirikolesni pogon je zelo redka možnost in takšna izvedba ni poceni. Nekateri ponujajo vsaj sisteme za boljše speljevanje oziroma manj spodrsavanja gnanih sprednjih koles.
Velikoprostorci v povprečju niso dragi, seveda so med znamkami odstopanja in je tudi pomembno, koliko opreme kje dobite takoj, koliko je morate plačati posebej. V dobro jim štejem še, da njihova kolesa niso velika, kar pomeni, da pnevmatike niso predrage in imate nekaj izbire. Hvala bogu, da je bilo nekaj neodvisnega pritiska in da so tudi varnostno že bolje opremljeni in dobivajo boljše ocene na preizkusnih trkih kot nekoč.
A je v velikoprostorcih prostora za izboljšave še zelo veliko. Nekoč je imela Honda model element, bil je kot japonski berlingo za športnike po duši. Škoda, da le v Ameriki, kjer je bil seveda neverjetno poceni. Upam, da se komu kaj takšnega kdaj utrne tudi v tem delu sveta.
Ponudba velikoprostorcev je tako ali drugače povezana z lahkim gospodarskim programom – obstajajo namreč tudi dostavne izvedbe teh vozil in ravno iz njih so izšle prve osebne različice. Ni jih veliko. Na tem delu trga nastopajo le evropske znamke in le množične, premijski preobleki Renaultovega kangooja v mercedes-benz citana bi z grdo tujko rekli flop.
Ti modeli redkeje dobivajo nove izvedbe in imajo dolgo življenjsko dobo. Tudi njihovi lastniki niso pod pritiskom »modnega« menjavanja avtomobilov. Nekdanji predstavnik ene od avtomobilskih znamk je celo rahlo nezadovoljno pripomnil, da kdor kupi tak avto, ga ima potem dolgo. Niso za postavljanje, v statistikah ukradenih jih skoraj ni.
Zadnje nove generacije niso več tako pridobivale dolžine kot v preteklosti, je pa zdaj na trgu veliko bolj ali manj podaljšanih različic. Zunanja podoba novincev se zaradi zasnove ne spreminja prav dosti, ker to očitno ni mogoče ali potrebno, razlikujeta se predvsem sprednji del in stransko okrasje.
Vstopanje je preprosto, uporabljeni materiali pa niso izbrane kakovosti, bolj je poudarek na trpežnosti. Foto Opel
Kaj torej te avtomobile dela zanimive, kaj so njihovi največji plusi in kaj minusi?
Kadar imamo zadaj več potnikov, tudi otroke seveda, in kadar parkiramo na tesno, so drsna vrata zelo dobrodošla rešitev. Vstopanje v drugo vrsto je preprosto, tam so ponavadi tri sedala, ki sicer niso zelo velika, so pa samostojna. Tla so ravna, zato se enako dobro sedi tudi v sredini. Drsna vrata se v kakem modelu odpirajo lažje kot v drugem, čeprav je, odkrito rečeno, vsaj pri majhnih otrocih boljši občutek, če jih sami ne morejo odpreti.
Velikorostorci v Sloveniji
Tudi z odpiranjem velikih prtljažnih vrat je tako, pogosto so težka, marsikatera ženska nad njimi ni najbolj navdušena, zelo hitro se umažejo, s te strani so ti avtomobili na pogled najmanj atraktivni. Je pa kak model uporabno dopolnjen z ločenim oknom v prtljažnih vratih, redkeje srečamo možnost izbire (asimetričnih) krilnih vrat, ki so na pogled še manj privlačna. Ko je prtljažnik odprt in zadaj, ker ni roba, enostavno sedemo in se npr. preobujemo ali preoblečemo ali pa imamo velika dvižna vrata v dežju za zasilno streho, na te težaške občutke malo pozabimo. Seveda je prav tako ugodno, da ni večnih zadreg, kako bomo zložili prtljago za potovanje. Ker če v teh vozilih zanjo ni dovolj prostora, nam pač ni pomoči …
Odlaganje in pospravljanje
Odlagalnih površin je veliko, nekatere so bolj, druge manj domišljene, a večinoma so uporabne, čeprav žal največkrat neobložene. Mizici na hrbtni strani sprednjih sedežev sta priročni, da se nanju kaj postavi, vendar verjetno ne bomo nebeško srečni, ko ju bodo otroci uporabljali za igro in ju neprestano odpirali in s pokom zapirali.
Plastika je v velikoprostorcih z izjemami zelo povprečna, trda in svetleča se. To še toliko bolj bode v oči, ker so površine razsežne in tudi ostri robovi različnih velikih polic ne ravno vabljivi. Tu in tam kak proizvajalec poskuša vtis popraviti s kakim barvnim dodatkom, drugačnim vstavkom. Je pa po drugi strani res, da je zato čiščenje preprosto, kar je pomembno za aktivne in družine z otroki.
Tovorne zmogljivosti so konkretne. Foto Opel
Prilagodljivost sedežev je dobra. Pogosto se bolj ali manj zapleteno podirajo v dno, v kakem primeru jih je mogoče iztakniti in odnesti iz vozila. Prednost prvega načina je manj dela, nič težaškega ni v tem, spustimo in dvignemo jih, kadarkoli se nam zdi. Če je druga možnost napornejša in sedežev ne bi radi prav pogosto odstranjevali, pa s tem pridobimo zajetnejšo notranjo višino. Dobro za prevoz kakega večjega hladilnika ali nemara kolesa?! Vsekakor, kajti če boste kolesa želeli peljati na strehi, boste morali izvesti skoraj posebno akcijo: naložiti npr. 29-palčno gorsko na strešni prtljažnik velikoprostorca je že kar alpski podvig. O električnih pa v tej smeri sploh ne bi začel …
- Veliko prostora pri danih zunanjih merah.
- Praktičnost na prvem mestu.
- Kakovost notranje ureditve manj navduši.
- Vozne lastnosti pogosto zaostajajo za tistimi pri klasičnih avtomobilih.
Voznik ne bo imel težav s preglednostjo v nobeno smer, steklene površine so velike, mrtvih kotov skoraj ni, kombijevski stranski ogledali sta morda grdi, a veliki in pregledni. Seveda v takšnih avtomobilih ne boste vozili poskočno, umirjajo vas že s pojavo, pa še veliko potnikov in tovora imate pogosto v njih. A vendarle, vodljivost je z nekaj (dražjimi) izjemami zelo povprečna in v novih izvedbah ni napredovala, podobno velja za odziv pri hitrejših spremembah smeri in neprijetno nagibanje.
Pogonska ponudba brez avantgarde
Večinoma se ti avtomobili kupujejo z dizelskimi agregati, ki jim dobro strežejo, nekateri so malce bolj poskočni kot drugi, podobno je z glasnostjo, v povprečju so kljub razmeroma večjemu uporu kar ugodno varčni. Ne boste pa pri njih vselej dobili najnovejše pogonske in tudi sicer ne najbolj sodobne tehnike. To proizvajalci hranijo za bolj reprezentančne modele. Vsaj v tem trenutku ne sanjajte, da bi bil takšen model lahko hibrid, kaj šele priključni hibrid. No, Renaultov kangoo je lahko celo električen, ampak le kot dostavnik. Štirikolesni pogon je zelo redka možnost in takšna izvedba ni poceni. Nekateri ponujajo vsaj sisteme za boljše speljevanje oziroma manj spodrsavanja gnanih sprednjih koles.
Vanje gre lahko tudi kolo, če pa bi ga radi vozili na strehi, se boste morali kar potruditi. Foto Volkswagen
Velikoprostorci v povprečju niso dragi, seveda so med znamkami odstopanja in je tudi pomembno, koliko opreme kje dobite takoj, koliko je morate plačati posebej. V dobro jim štejem še, da njihova kolesa niso velika, kar pomeni, da pnevmatike niso predrage in imate nekaj izbire. Hvala bogu, da je bilo nekaj neodvisnega pritiska in da so tudi varnostno že bolje opremljeni in dobivajo boljše ocene na preizkusnih trkih kot nekoč.
A je v velikoprostorcih prostora za izboljšave še zelo veliko. Nekoč je imela Honda model element, bil je kot japonski berlingo za športnike po duši. Škoda, da le v Ameriki, kjer je bil seveda neverjetno poceni. Upam, da se komu kaj takšnega kdaj utrne tudi v tem delu sveta.
