Lexus NX 300h

Lexus NX je za zdaj eden od dveh športnih terencev Toyotine prestižne znamke, obeta se še tretji, najmanjši. NX, ki bo takrat nekje v sredini, je nedavno doživel prenovo, a ob nekaterih dodanih funkcijah ohranja svoje glavne odlike.

Osvežitev je zunaj dokaj prefinjena, NX ima novo masko, nasproti si obrnjena trapeza sta še malo bolj poudarjena, luči zdaj sestav­lja dvojni sklop svetečih diod. V notranjosti ni velikih sprememb, za volanom, odetim v usnje, je počutje zelo dobro, skoraj vrhunsko. Prednja sedeža sta imela v testnem primerku poudarjen stranski oprijem, sedenje je bilo odlično, tudi na daljši vožnji neutrujajoče. Armaturna plošča je urejena dokaj pestro, z nekaj različnimi oblikovnimi linijami, a so bolj kot to izstopali kakovostni materiali in zelo dobra izdelava, pri čemer je seveda skupni vtis odvisen tudi od opreme, ki je bila v testnem vozilu bogata. Nekaj poudarkov je drugačnih, npr. kolesci za nastavljanje temperature klimatske naprave ali glasnosti avdionaprave, ki je bila tokrat z doplačilnega seznama, znamke Mark Levinson z zvokom za sladokusce.
 

Ponoči razvaja zelo zvezen samodejni preklop med dolgimi in zasenčenimi lučmi

Vsekakor se s svojo notranjo ureditvijo NX razlikuje od drugih premijskih tekmecev, kar mu štejem v dobro. Edino, s čimer se med preizkusom nikakor nisem mogel spoprijateljiti, je bila sledilna ploščica za upravljanje večfunkcijskega zaslona, ki se mi je zdela preobčutljiva, ali pa sem bil zanjo preprosto preveč neroden in sem zato vse prevečkrat odmikal pogled s ceste. NX je za svoje mere korektno prostoren tudi v drugi vrsti, prtljažnik za električno pomičnimi vrati je dovolj velik, lepo obdelan. Ob prenovi je dodane veliko opreme, tudi na temo varnostne asistence. Dober je radarski tempomat, ki deluje do ustavitve, in ko se potem lahno dotaknemo pedala za plin, avto spet spelje, nekoliko pomaga tudi krmiliti, ne bo pa menjal pasov; tudi sistem ustavljanja pred spredaj stoječo oviro je učinkovit in vas »zbudi«; projiciranje na vetrobransko steklo deluje v barvah in obsega veliko informacij. Ponoči razvaja zelo zvezen samodejni preklop med dolgimi in zasenčenimi lučmi.



Hibridni pogon je verjetno še bolj zaščitni znak Lexusa kot matične znamke Toyota. Sklop s skup­no sistemsko močjo (145 kW/197 KM) še naprej sestavljajo bencinski štirivaljnik prostornine 2,5 litra ter dva električna motorja, po eden za sprednji in zadnji kolesni par, ter samodejni brezstopenjski men­jalnik CVT. Pričakovano tiho in mirno deluje v večini vozniških situacij, še vedno pa je (pre)glasen ob močnem pospeševanju, posebno če je v avtomobilu več potnikov. Lahko ga vozite v različnih programih, tudi športnejših, v katerih bo bolj odziven, a morda ne toliko, da bi res govorili o neki ekstremni eks­plozivnosti, česar pa sam v tak­šnem avtomobilu ne pričakujem. Poraba je vsaj po računalniku najmanjša, če se v programu eco peljete okoli 60 km/h po magistralni cesti, takrat se spusti pod šest litrov. Če se na primer na avtocesti ravnate po omejitvah, računalnik kaže še kar ugodnih 7,5 litra, če pa se veliko vozite po mestu, lahko preseže osem litrov in takrat bi si želeli, da bi NX večkrat speljal in več prevozil samo na elektriko. Preizkus smo opravili z vozilom z zimskimi pnevmatikami in v zimskih razmerah, ne najbolj ostrih, a vseeno še hladnih dneh.