Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Dobro jutro

Dončićeva navijačica iz kopalnice

Zdi se mi, da je bil finale 17. septembra eden tistih dni, za katere praktično vsak pomni, kje je bil, četudi mu ta šport ni blizu.
Luka Dončić na tekmi z Boston Celtics. FOTO: Peter Casey/Usa Today Sports via Reuters 
Luka Dončić na tekmi z Boston Celtics. FOTO: Peter Casey/Usa Today Sports via Reuters 
11. 6. 2024 | 05:00
11. 6. 2024 | 06:35
2:44

Ko sem pretekle štiri petke poslušala izjemen podkast Goran na Valu 202, sem se v mislih vračala v september 2017, k tekmam slovenske košarkarske reprezentance na evropskem prvenstvu. Zdi se mi, da je bil finale 17. septembra eden tistih dni, za katere praktično vsak pomni, kje je bil, četudi mu ta šport ni blizu.

Kot pri – žal zaradi velike tragedije – napadih v New Yorku 11. septembra ali, če vprašam mamo in nono, maja 1980, ko je umrl Josip Broz - Tito. Dnevi, ki jih človek pomni do konca življenja.

Še več zanimivih prispevkov iz rubrike Dobro jutro si lahko preberete tu

Rada imam košarko, malce manj mi diši vstajanje sredi noči, ko v finalu NBA igra Luka Dončić, ampak kdo ve, kdaj bomo spet imeli priložnost navijati za slovenskega košarkarja tako blizu novega vrhunskega uspeha. Ko gredo tekme na nož in je rezultat tesen, sem skrajno nervozna. Iz mojih ust letijo kletvice, ki bi se jih sramoval celo moj pokojni oče. V želodcu mi razbija in vsako sodniško napako si čisto preveč vzamem k srcu.

V tistem nepozabnem finalu v Istanbulu leta 2017, ko smo na parketu ostali brez Gorana Dragića in Luke Dončića in so se nam Srbi povsem približali, sem v najbolj napetih trenutkih letala iz dnevne sobe v kopalnico. Slonela sem na lijaku in zgolj poslušala vpitje iz sobe ter po krikih sklepala, ali nam gre dobro ali se prednost topi.

Ob vsakem pozitivnem vzkliku sem zletela nazaj pred televizijski zaslon in skakala od navdušenja ter spet »zbežala« v kopalnico, ko se je zazdelo, da bodo naši košarkarji popustili. Pa niso. Kapetan Goran Dragić jim je pred očmi celotne Evrope tedaj z vsega nekaj stavki dvignil moralo in jim dal krila.

Neskončno stiskam pesti, da bo nekaj podobnega uspelo košarkarjem kluba Dallas Mavericks in bo Dončić dobil prstan. Tako zelo bi mu ga privoščila. Čeprav zaradi njega spet nervozna (in oblečena) sedim na školjki in hodim v službo s podočnjaki, zaradi katerih sem podobna Frankensteinu.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine