Hiša nasprot' sonca
V hiši nasprot' sonca nikol' n'č ne mine in pesem ptic na vrtu je močnejša od tišine. V hiši nasprot' sonca nas ljubezen gor drži ...
Pesem legendarnega Perota Lovšina, ki si jo v avtu privijem bolj na glas, odnese misli na domačo hišo, ki na Kodeljevem, kjer je v soseščini doma tudi Lovšin, še stoji. Ampak ni več naša. Že dolgo ne. Za spomin sem, ko smo jo prodali, snela z vrat porcelanasto številko 10. Srečno desetko, ki nas je varovala več kot tri desetletja, hranim in si jo želim imeti nekoč tudi zacementirano v nagrobni kamen ...
Našo hišo je v vseh letnih časih grelo dopoldansko sonce v kuhinji, v kateri je Nona pripravljala kosila in pekla potice, ter popoldanski žarki v dnevni sobi, v kateri je na kavču počival dedek in glasno smrčal, »da bo enkrat kar streho odneslo«, kot se je večkrat nasmejala Nona, ki je našo hišo polnila z veliko ljubeznijo.
V bistvu bi morali v življenju vsi imeti samo eno hišo. Tako, kot imajo to tradicionalno urejeno in ponotranjeno že od nekdaj družine v Španiji. Med obiskom Barcelone sem izvedela, da je tam, obenem, pravzaprav zelo malo najemniških hiš. Večinoma vsi radi dolgo ali pa kar vse življenje ostanejo s starši, starimi starši. Približno tako je bilo tudi v mojem otroštvu, na Kodeljevem. Tam sta skoraj v vseh hišah živeli po dve generaciji. Otrokom ni bilo treba ostajati v varstvu in jesti v šolskih menzah. Čuvale so nas babice, nas neskončno razvajale s posladki, z dedki pa smo igrali šah in pomagali so nam zaflikati gume na kolesih ...
V Egiptu si po hišah družine omislijo celo posebno vonjavo, enaka kadila jim zamešajo tudi za mlajše generacije. Ker vonj je pravzaprav spomin. In vedno se vrnemo domov. Na kateremkoli svetu že.
Domača hiša je v resnici dom. Za vedno. Četudi jo zapustimo. Za vedno nosi naše srce. Podobno kot to gre v ljubezni. Ker v hiši nasprot' sonca nas ljubezen gor drži.
