Ko bom velik, bom Miran

»On me je grizel, jaz pa sem ga udarjal za ušesi,« je pred leti v kamero razlagal hercegovski pastir Blažo Grković, ki je po bližnjem srečanju z medvedko končal v bolnišnici v Foči z več kot 40 ugrizi. Medvedka je odšla rakom žvižgat, trdovratni dvonožec s sekiro v roki pa je odšepal proti bolnišnici. Od možakarja, ki je odrasel na surovem hercegovskem kamnu, česa manj niti ni pričakovati.

Živim na območju medveda, to pa se na krilih trdega boja ekologov vztrajno širi. Kosmatinca sem nekajkrat srečal še kar od blizu in vsakič sva se umaknila drug drugemu. Jaz z debelim cmokom v grlu, kako je bilo z medvedovim grlom, pa me ne zanima.

Na naših koncih kroži šala, ki se zdi malokomu smešna: kako ločiš medveda vegetarijanca od mesojedca? V iztrebkih mesojedca so vedno tudi zvončki. Pred in med vsakim sprehodom ali kolesarjenjem pomislim, kaj storiti, če me bo napadel medved.

Bom pogumen kot Blažo Grković? Sekire ne nosim s sabo na tek, torej ga bom s palcem v oko? Ali pa se bom ulegel in se zjokal? Napadalne medvedke so prav tako mame, ni vrag, da ne bo ob pogledu name, cmero, za trenutek pomislila, da sem tudi jaz kakšne matere sin in bi moja mama lahko bila huda, če me bo medvedka pojedla. Morda se ji bom zasmilil in bo objokano revše pustila pri miru.

Nasvet, da se ob napadu medveda napadeni uleže in pretvarja, da je mrtev, se mi zdi posebno genialen, a primeren le za najpogumnejše. Niti tisti robati hercegovski pastir ni bil dovolj pogumen, da bi se ulegel in se delal, da je mrtev.

Ko sem že mislil, da v odnosih med medvedom in človekom ni bolj pogumnega od Blaža, se je pojavil Miran Bogataj iz Zavratca pri Idriji. Med sprehodom ga je presenetila medvedka in se pognala proti njemu, on pa se je razkoračil, dvignil roke in rjovel tako kot ona.

Pametna žival se ne spušča v bitke, ki jih ne more dobiti, zato se je ustavila dva metra pred Miranom in odšla. Ko bom velik, bom tudi jaz Miran.