Mojstrica pakiranja

Ali gremo raje na morje enkrat za dlje ali dvakrat za manj časa, je večno vprašanje, ki je bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled. Če izberemo prvo možnost, resnično odklopimo, ampak hkrati vse veselje pokurimo naenkrat in smo potem sila nesrečni, pa tudi otroka sta na koncu vsega sita in pogrešata prijatelje. V zadnjih letih je obveljalo, da je pravilen drugi odgovor, kar pomeni, da poleti dvakrat pakiram za tri osebe, zase in za dva otroka.

»Spoznala sem, da lahko o človeku veliko izveš iz načina, kako opravi s tremi stvarmi: z deževnim dnem, izgubljeno prtljago in zavozlanimi božičnimi lučkami,« je zapisala pesnica Maya Angelou. Sama zavidam ljudem, katerih prtljaga se izgubi na letališču. Moja se nikoli, zato nimam nobenega izgovora, ko že prvi dan zgroženo ugotavljam, kaj vse sem pozabila.

Zgodilo se je že, da sem odpotovala brez enega samega para nogavic. Hkrati sem spakirala deset ogromnih plažnih brisač, ki so zasedle polovico prtljažnika, ker se mi je zdelo, da bo zelo neprijetno, če se bomo morali brisati z brisačami, trdimi od soli. Devet jih je nedotaknjenih zasedlo polovico prtljažnika tudi na poti domov.

Stvar, ki je nikoli ne pozabim, so knjige, a tu – tako kot pri brisačah – nimam nobene mere. Letos je bila naša počitniška hišica videti kot solidno založena vaška knjižnica. Obvezno tovorim kriminalke, najnovejše literarne uspešnice, klasike, ki so se mi doslej izmikale, romane slovenskih avtorjev, ki bi lahko bili zanimivi za intervjuje, konča pa se tako, da sinu pod borovci cele dneve glasno berem Harryja Potterja.

Upam, da otroka ne bosta imela vseživljenjskih travm, ker sta si morala kdaj deliti zobno ščetko in zgornji del trenirke. Tolaži me še ena misel Maye Angelou: »Naučila sem se, da bodo ljudje pozabili, kaj si rekel, ljudje bodo pozabili, kaj si storil, a nikoli ne bodo pozabili, kako so se ob tebi počutili.«