Odhajanje in mahanje

Med letoma 1991 in 2017, dolgih 27 let zapored, je fotografinja Deanna Dikeman v Sioux Cityju v Iowi vsakokrat fotografirala svoje starše, ki so ji ob njenem odhodu z obiska mahali v slovo. Nastala je ganljiva serija fotografij z naslovom Leaving and Waving (Odhajanje in mahanje), ki je več kot le družinski album – je tih, a močan poklon stalni naklonjenosti in neomajni ljubezni. Prikaže, kako minevanje časa, staranje in slovo zaznamujejo naša življenja. Ob zadnjih fotografijah je avtorica zapisala:

»Na fotografiji iz leta 2009 mojega očeta ni več. Umrl je nekaj dni po svojem 91. rojstnem dnevu. Mama mi je še naprej mahala. Oktobra 2017 je umrla tudi ona. Po njenem pogrebu sem naredila še eno fotografijo – praznega dovoza pred našo hišo. Prvič v življenju mi nihče ni mahal v slovo.«

Tudi sama rada pomaham za adijo. Vsakič ko sem obiskala nono, sva si ob slovesu izmenjali objem, pri vratih sem ji še enkrat pomahala in ona meni, po zraku sva si poslali poljubček. Tudi ko sem jo zadnjič objela – ko njeno srce ni več bilo – sem se pri vratih ustavila, pogledala nazaj in ji še enkrat pomahala. Prepričana sem, da je tudi njena roka, čisto narahlo, še zadnjikrat zanihala proti meni …

Ne vem, zakaj, ampak v naši družini smo vsi navajeni, da si ob slovesu še enkrat pomahamo. Ko smo bile s sestro in sestrično še majhne deklice, smo vsakič, ko so nas starši pustili na morju pri dedku in noni, bosih nog tekle za stoenko in mahale kot nore.

Tudi danes, ko, na primer, kam pospremim svojega najljubšega prijatelja Andreja, vedno še enkrat pogledam za njim. Četudi hitro skoči iz avta in že hiti dalje, se ozre. In si veselo pomahava.

Morda se prav v teh malih, a pomenljivih trenutkih, ko si mahamo v slovo, skriva nekaj globoko človeškega.