Možak postave
Kar precej prej, preden sem dal prednost Vincentu van Goghu pred Paulom Gauguinom z njegovim tihomorskim malarskim vpraševanjem Kdo smo, Od kod prihajamo, Kam gremo, sem se zavedel, da bolj suhega, koščenega človeka, kot ga vidim v zrcalu, verjetno ne bom spoznal. Z manjšimi, natančneje, suhotnejšimi izjemami, je to pravilo naslednja desetletja obveljalo.
Naj sem bil suha muha, rahitis, v srednji šoli, tej opazki sem moral priznati prvenstvo duhovitosti, polizdelek, naša mati niso nikdar izrekli, da sem suh, nikarte okostnjak, ampak vedno, da sem vitek.
Bili so časi, ko je bil simbolni nastop v Mrtvaškem plesu vreden posmeha, bajsije se je pa šparalo, ker si za svoje špehovje niso mogli pomagati.
Morda bi glede tega lahko kaj postorili njihovi nevitki starši ...
Toda lepotni ideali se skozi stoletja, če ne v krajših intervalih, spreminjajo, kdor je mislil, da bo barok večen, se je mastno zmotil. Čeravno svoji vitkosti skozi življenje nisem namenjal pretirane pozornosti, niti prehranjevalne, bi lahko pomislil, da bom nekoč prišel do etapne zmage.
Debel teden nazaj razmišljajoč hodim po pločniku in se bližam ocigareteni predstavnici nežnejšega spola. Če bi bila nekoč žrtev dogovorjene poroke, bi bila lahko moja mati. Recimo, da sem od nje mlajši poldrugo desetletje. Odvandram mimo nje, za vogal, ko zaslišim: »Gospod, gospod!«
Ozrem se z vprašujočim pogledom, pa zaslišim: »Kako, da imate tako čudovito postavo?« Verjetno je ob mojem obrazčku mislila na starost, ki jo živim. »Veste, gospa, tak sem že od rojstva.« Vitek. Čeravno pod usnjenim džekijem skrivaje starostni bojlerček.
Pa me še ni nehala osvajati: »A to imate verjetno v genih?« Pritrdim ji ob spominu na očeta, ki je bil dolgo najbolj suh odrasel moški, kar sem jih poznal.
