Naj bo svetloba
Ta teden imam rada od njegovega prvega svitanja. Rada ga imam zato, ker bo v njem v vsem letošnjem letu največ svetlobe. Zbudi me svetlo nebo, ko se mladi sončni žarki prebijajo skozi oblake. Svetloba dolgega dne se poigrava z mojo senco. Pa tudi zvečer, ko sedem pod svojo oljko, tema dolgo okleva, preden se spusti nanjo.
Nič lepšega se nam ne more zgoditi kot to, da je dan vse zanesljivejši sopotnik, vse prepričljivejši zmagovalec nad kratko nočjo, in zdi se, da si želi z nami, ljudmi, našimi gozdovi, pticami in črički podeliti svoje bogastvo. Obsipava nas s svetlobo, kot da bi nam hotel reči: »Naj bo svetloba in radost in modrost! Pametno jo izkoristite!«
Ko trajajo ti dolgi dnevi, imam občutek, da se kopam v svetlobi, da postaja moja duša vse bolj čista, telo vse bolj spočito in misel vse bolj razigrana. Zdi se mi, da bolje razumem, zakaj je nastal ta svet in mi v njem. Vdihavam razum in pijem modrost zlatega zraka ter nenadoma vem, da je nebo moje in tvoje in naše, ker je obsijalo vsak kotiček vsake celice, vse naše skrivnosti, hkrati pa poskrbelo, da vsa ta podarjena svetloba iz naših nasmejanih oči odseva nazaj v nebo.
Glavo imam dvignjeno visoko v zrak, da ne bi zamudila niti enega vdiha, nosnice imam široko razprte, da ne bi prenehala čutiti vonja obsijanega sveta, moji lasje pa so polni sonca, kot krošnja plemenite oljke, in tako izvem marsikaj novega, ko se skoznje sprehodim s prsti. Razprem dlan in po njej se razlije svetloba. Ta teden praznujem vse Svetlane, Lucije, Clare, Nore, Bodhije, Aarone, Eleonore, Liore, Ruperte, kajti vsa ta imena svetijo. Naj bo svetloba!
Vem, da bo že od srede dan vse krajši in noč vse daljša. Nič zato. Tako se bomo vsaj spomnili, kako je za nas pomembna svetloba, in čez leto dni bomo v tem junijskem tednu znova nastavili obraz, prsi in roke, da bi je čim več ujeli, se je napili, se potopili vanjo in se je naužili ter jo spremenili v energijo, ki bo v kratkem tudi najdaljšo noč spremenila v igro zatemnjene svetlobe.
