Ah, to vreme
Kako kaj danes kaže? Kdo v teh dneh ne pogleduje v nebo in se sprašuje, ali bo vreme zdržalo ali naj spet pripravi dežnik? In koga ob jutrih ne zanima, kaj za tisti dan kaže vremenska napoved? Ta nam vsak dan zagotavlja, da vreme bo. In če čemu, je tej tezi vremenarjev treba verjeti. Brezpogojno.
O čem bi se pogovarjali, če ne bi bilo vremena? Kako bi začeli pogovor z neznancem? O čem bi govorili v dolgi vrsti pred blagajno? Ali pa pri mehaniku, ko je treba namesto letnih namestiti zimske pnevmatike? Ali obratno. Vreme že stoletja navdihuje romanopisce. Vitomil Zupan je, denimo, potoval na konec pomladi, Ekströmova nesrečna Kerstin je plesala eno samo poletje, veliki mag Márquez je v nesmrtnost vkoval jesen nekega karibskega patriarha in nobelovcu Steinbecku ni dala miru zima (naše) nezadovoljnosti.
Okrog vremena se je stkala cela znanost. Še posebej mu je lahko hvaležna statistika. Brez njegovega obstoja ne bi mogla stoletja nazaj primerjati začetkov pomladi, deževnih obdobij, luninih men, sušnih poletij, jesenskih povodnji in zim, s snežno odejo do strehe in čez. Prav tako ne bi mogla zapisovati rekordov, kot je, denimo, tisti, ki ga beleži naša agencija za okolje: da so najpoznejše sneženje v krajih pod petsto metrov nad morjem zaznali 10. junija 1974 v naselju Nomenj v Bohinju, najzgodnejše pa 11. septembra 1972 v Kotljah.
Naš statistični urad je vreme obdelal na prav poseben način: preštel je »vremenske« priimke in 2811-krat »našel« priimek Oblak, 590-krat Slana, 553-krat Burja, 196-krat Mraz, 106-krat Rosa, 95-krat Vihar, 51-krat Megla, 45-krat Metež, šestkrat Jugo in petkrat Dež. Si jih zamislite v ponesrečenem kontekstu?! Udari, Vihar! Dvigni se, Megla! Posuši se, Rosa! Slana vedno vse uniči. Dež zamuja.
Kako kaj torej danes kaže?
Spet nekaj sonca in nekaj dežja? Nekaj jasnine in nekaj oblakov? Polsončno ali poloblačno? Malo tega in malo onega? Letošnji rožnik je kot sendvič z nekaj rezinami suhe salame in veliko kislih kumaric …
