Natakar, odojek in pepelnik

Kopali smo se, si ogledovali znamenitosti in se nasploh počutili zelo svetovljansko, čeprav vsi štirje spravimo skupaj morda 20 italijanskih besed.

Zadnja dva dneva smo preživeli v največjem mestu Cagliari s 170.000 prebivalci in seveda smo, kozmopoliti na kvadrat, že prvi dan večerjali v tipični turistični pasti, ki je ponujala avtentične okuse Sardinije, med katerimi je glavna specialiteta odojek. Bili smo utrujeni od celodnevnega pohajkovanja, a srečni. Zrak je bil še dovolj topel, da so zadostovale tanke jopice, v zraku je še vedno dišalo po poletju.

Po nekaj dneh na otoku se mi je zdelo, da sem že napol domačinka, ko sem natakarju naročila vino rosso. Očitno je moj naglas odličen, saj me je zasul z brbljanjem v meni nerazumljivi latovščini. Najpametneje se mi je zdelo suvereno prikimati.

Namesto pričakovanega kozarca opojne tekočine je pred mene postavil liter vina. Mož je pil pivo, otroka sta stara pet in deset let. Lotila sem se torej dela in ugotovila, da bi mi prijala cigareta.

Moža sem poslala po pepelnik. »Reci natakarju, da hočeš porcetto,« sem dala navodila. Stopil je do natakarja, se mu zazrl v oči in rekel: »Porcetto!« Natakar se je namrščil, mož pa je malo bolj na glas ponovil: »Porcetto!« Gostje pri sosednjih mizah so se začeli ozirati in muzati. Končno je s pantomimo pokazal, kaj hoče, in se vrnil k mizi s pepelnikom.

Hudič mi ni dal miru in posvetovala sem se z doktorjem guglom. Začela sem menjavati barve. »Natakarja si pravkar ozmerjal z odojkom. Trikrat,« sem mu povedala in svetovljansko dodala: »Pepelniku se v italijanščini reče portacenere.«

Upam samo, da so nam odojka postregli brez dodatnih začimb.