Pet objemov za tri desetletja
Ni smrt tisto, kar nas loči/in življenje ni, kar druži nas./So vezi močnejše. Brez pomena/zanje so razdalje, kraj in čas.
Slovenci se na te globoke verze, ki jih je iz grenkih izkušenj zapisala pesnica Mila Kačič, običajno spomnimo ob slovesu. Ko se še zadnjič poslavljamo od ljubljene osebe, ki je nikoli več ne bomo mogli objeti. S poetičnim posvetilom, ki je morda v majhno tolažbo tistim, ki ostajajo, se začnejo številne osmrtnice. Razumljivo, ne nazadnje tudi pesnica omenja smrt.
Pred nekaj dnevi sem na verze, ki jih zna recitirati marsikateri Slovenec, pomislila v drugačnih okoliščinah. Vroč dan se je prevešal v topel poletni večer, jaz pa sem pod krošnjami kostanjev počasi stopala proti ljubljanskemu Tivoliju. Na koncu dolge ceste je na nizkem zidu sedel O. Človek, ki sem ga pred tremi desetletji spoznala na drugem koncu sveta.
Bilo je moje prvo potovanje v Argentino. Čez dan delo in poročanje za časopis, zvečer odkrivanje velike metropole, Buenos Airesa. Znašla bi se tudi sama, a peščica ljudi, vsi slovenskih korenin, me je vzela pod svoje okrilje. On je bil eden od njih. Peljali so me naokrog, me seznanili s prvo med materami z Majskega trga in uglednim fotografom tega mesta, Horaciem Coppolo, ki je z nostalgičnimi podobami mesta opremil tudi eno od Borgesovih knjig. Ob argentinskem vinu in empanadasih smo klepetali pozno v noč, ki vedno traja dlje kot pri nas. O Argentini, o Sloveniji, o sanjah in upanjih, o preteklosti in prihodnosti, ko se bomo morda spet videli.
Z O. sva se tokrat iz oči v oči srečala četrtič, morda petič. Ostajava v stikih na daljavo, a ne prav pogostih. Tudi z A. in T. smo še vedno povezani, in če nam je sreča naklonjena, se lahko na nekaj let tudi objamemo. Nikakor ne morem reči, da drug o drugem vemo vse. Vem pa, da imam na drugem koncu sveta ljudi, ki jih čutim blizu, in vem, da tudi oni vedo, da imajo prijateljico na drugi strani oceana. Ker tudi za prijateljstva, ki še živijo, velja, da brez pomena so razdalje, kraj in čas.
