Pri Nan in Thilu

Izstopiva na postaji Charlottenburg. Pred nama je sedemnajst minut hoje, temni se, rosi, telefon pa mi pravi, da zapirajo čez dvajset. Pospešiva.

Prodajalnica čaja Nan Yi Tee, ki jo vodita zakonca Nan in Thilo, je umeščena v predel mesta, v katerega sicer ne bi zašla. V Berlinu boš le mesec dni, videla ga boš po koscih, sem si rekla pred prihodom, sploh pa si tam, da pišeš, ne pa pohajkuješ. Toda že pred prihodom sem si izrisala zemljevid prodajalnic čaja in čajnic, tiste japonske, tiste kitajske, celo korejske, v kateri sem v dneh zatem prvikrat pila sangvatang, kralja tradicionalne korejske medicine, mi je pojasnila Yurim, lastnica čajnice. Sestavlja ga cel kup zeli, od korenine remanije, angelike in mongolskega mlečka do kitajskega cimeta in lubja potonike, pije pa se ga lahko tudi s surovim ­rumenjakom.

Po gobe

Ko sva z A. vstopila k Nan in Thilu, zadihana, premočena, so se tri minute do zaprtja raztegnile v – no, kdo bi vedel. Kajti na policah so naju poleg kitajskih čajev, za katere se specializirata, pričakali čajniki yixing, katerih tradicija sega v 15. stoletje, ustvarjeni ročno, povsem brez vretena, iz gline, pridobljene v provinci Jiangsu na Kitajskem. Ti čajniki dihajo, je pojasnil Thilo, neglazirani, porozni, skozi leta se aroma čaja zaje vanje in jih naredi za svoje. V vsakem od njih velja pripravljati le eno vrsto čaja, je dejal, in segel po torti divjega puerha, ki raste na nikogaršnji zemlji med Burmo in Kitajsko, kjer ga, ker je dostop drugim prepovedan, nabirajo vojakinje.

V urah zatem – da, urah, čeprav naj bi prodajalnico že zdavnaj zaprl – je Thilo na mizici, ki je stala sredi sobe, pripravljal prelitke puerha in z nama, ki sva bila še včeraj tujca, kramljal o čaju, tradiciji, literaturi in skupini Laibach. Ko smo se poslavljali, je rekel, da smo ljubitelji čaja nekakšna družina, sorodni, kljub različnosti enaki, in ko zdaj pijem omenjeni puerh, se zavedam: imel je prav.