Reklame iz domače poezije
Morda pa smo le dočakali začetek novega slovenstva, ki stavi na veličasten - domači verz.
Odpri galerijo
Ali še kje učijo, da je treba imeti rad domovino? FOTO: Mateja Kotnik/Delo
Ne vem, ali je nacionalni ponos še in. Tudi ne, ali ima priseganje na slovensko besedo še kakšno veljavo. Ali je biti domoljub sploh vrednota? Ali še kje učijo, da je treba imeti rad domovino? Nekoč smo domoljubne pesmi brali kot Grki svojo Iliado in Odisejo: Domovina je ena nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt. Potem smo izvedeli tudi o tisočih smrtih v povojnih pobojih …
V 90. letih 20. stoletja smo dobili novo domovino: majhen butični kotiček pod Triglavom in z njim majhno Slovensko vojsko ter - velik ugovor vesti. Spomnim se dveh direktorskih sinov. Prvi je domovini služil prek Rdečega križa, drugi prek javnih del v osnovni šoli. Tudi prav. Zakaj bi prijeli za orožje? Veliko načinov izkazovanja ljubezni do svojega naroda in obramb domovine obstaja.
Nato smo se postarali … Po milijonih hektolitrov gnojnice, ki smo jo v zadnjih tridesetih letih zlili na svojo državo in tako »promovirali« slovenstvo, ter na drugi strani poveličevali vse neslovensko, smo v teh dneh dočakali – morebitni začetek novega, prvobitnega slovenstva: tv-reklamo, ki je vsaj mene prikovala k tv-ekranu, me šokirala, mi zaustavila korak ... Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro, kjer škrati živijo. Pokaži mi zvezdo z mojim imenom, zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Ali je to mogoče?! Namesto izmišljenih, priložnostno spisanih rim in res bizarnih refrenov, ki sladke reklame po pravilu spreminjajo v osladne in ki človeku priskutijo morda celo čisto soliden izdelek, je končno nekdo – zapel slovensko! Besedilo za reklamo je črpal iz domače poezije! Nekdo pozna pesmi o dvojini! Nekdo bere Ferija Lainščka! Naj zdaj izvedo še drugi, da je lahko tudi domači verz veličasten, refren pa božajoč: Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Pa saj človek bi lahko celo vzljubil reklame! Samo napravite mi jih spet iz domače poezije! Napravite mi to zmeraj, ne bodite kot drugi.
V 90. letih 20. stoletja smo dobili novo domovino: majhen butični kotiček pod Triglavom in z njim majhno Slovensko vojsko ter - velik ugovor vesti. Spomnim se dveh direktorskih sinov. Prvi je domovini služil prek Rdečega križa, drugi prek javnih del v osnovni šoli. Tudi prav. Zakaj bi prijeli za orožje? Veliko načinov izkazovanja ljubezni do svojega naroda in obramb domovine obstaja.
Nato smo se postarali … Po milijonih hektolitrov gnojnice, ki smo jo v zadnjih tridesetih letih zlili na svojo državo in tako »promovirali« slovenstvo, ter na drugi strani poveličevali vse neslovensko, smo v teh dneh dočakali – morebitni začetek novega, prvobitnega slovenstva: tv-reklamo, ki je vsaj mene prikovala k tv-ekranu, me šokirala, mi zaustavila korak ... Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro, kjer škrati živijo. Pokaži mi zvezdo z mojim imenom, zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Ali je to mogoče?! Namesto izmišljenih, priložnostno spisanih rim in res bizarnih refrenov, ki sladke reklame po pravilu spreminjajo v osladne in ki človeku priskutijo morda celo čisto soliden izdelek, je končno nekdo – zapel slovensko! Besedilo za reklamo je črpal iz domače poezije! Nekdo pozna pesmi o dvojini! Nekdo bere Ferija Lainščka! Naj zdaj izvedo še drugi, da je lahko tudi domači verz veličasten, refren pa božajoč: Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Pa saj človek bi lahko celo vzljubil reklame! Samo napravite mi jih spet iz domače poezije! Napravite mi to zmeraj, ne bodite kot drugi.
