Šparovec

Če smo mi pozabili na stare hranilnike, naši starši niso. Kot dedki in babice jih potegnejo iz zakladnice spominov in prenesejo vnukom.
Fotografija: Že misel, da bi predmet iz otroštva sodil samo še v muzej, je bila trk z realnostjo. FOTO: Uroš Hočevar
Odpri galerijo
Že misel, da bi predmet iz otroštva sodil samo še v muzej, je bila trk z realnostjo. FOTO: Uroš Hočevar

Imeli smo jih vsi, pikapolonice, oblečene v žamet, ki se je z leti ogulil in pridobil čar, kakršnega imajo nostalgični predmeti. Vanje so romali kovanci, med njimi še kakšen bankovec, in v času hitrega spreminjanja vrednosti valute naše mladosti, »dinarčkov«, tam tudi ostali. Ti hranilniki so pristali med bero pozabljenih predmetov.

image_alt
Drobcena želja


A če smo mi pozabili nanje, naši starši niso. Kot dedki in babice jih potegnejo iz zakladnice spominov in prenesejo vnukom. Z vsebino vred. In tu se pojavi prva zagata – kako star hranilnik odpreti? Dedkov sosed mojster iz bere ravno tako muzejskih ključev izbrska primernega, in iz stare pikapolonice se usuje denar, ki ga že zdavnaj niti Banka Slovenije ne bi zmogla spremeniti v kar koli uporabnega.

V šparovček so padli prvi evri, in še preden bi novi imetniki lahko dojeli njihovo vrednost, je bil poln. Nekaj časa je služil kot igrača, obtežilnik, nazadnje spominek, na katerem se je spet nabiral prah, dokler se v majhnih glavah ni izkristalizirala vrednost denarja v obliki kepic sladoleda. Pa smo spet pred istim problemom: kako ga odpreti? Predlog prve lastnice, da bi ga zlomili, je sprožil odpor, domača orodjarna je bila bistveno preveč sodobna, dedkov sosed predaleč.

Rešitev so po telefonu napovedali v najbližji bančni poslovalnici: Kar pridite, v vseh enotah imamo ključe za odpiranje hranilnikov. Vsa družina se je odpravila tja, a dama za okencem je le pogledala pikapolonico, zmajala z glavo in napotila k sosedom – v muzej bančništva. Misel, da bi predmet iz otroštva sodil samo še v muzej, je bila pravi trk z realnostjo, še večji po obisku muzeja: niti tam niso premogli ključa, ki bi hranilnik odprl. Pa čeprav so imeli, kot so povedali, že več podobnih primerov.

Na koncu je bila rešitev preprosta: vsebino so iz šparovca rešili v eni od trgovin s tehničnim blagom. Dobrohotni prodajalec ga je odprl, ne da bi bilo treba ta pomembni kos orodja kupiti. Tako je bilo tudi vpletenim najbolj všeč in živijo v pričakovanju, kako se bodo s hranilnikom spopadli naslednjič. Če bo še kaj romalo vanj, kajti novi lastniki so že usvojili osnove potrošništva.

Preberite še:

Komentarji: