Valentin
Rečeno – storjeno. Po eni uri potiskanja pedalov je postalo prevroče. Zato je občutljivejši med nama odločil, da pri prvi tabli zavijeva s poti v senco in na pijačo ob prvem šanku.
Na prvih hišah zagledam napis Suetschach in Sveče. Ustavim kolo in se udarim po čelu: »Pa v tem kraju sem pred točno 50 leti prespal eno noč!« In potem nikoli več nisem prišel sem.
Zavrtim film pol stoletja nazaj, ko sem v Parizu na Montmartru nagovoril dva zamejska Slovenca. Eden od njiju, Valentin, mi je po celodnevnem druženju priporočil prenočišče v Londonu na naslovu Offley Road 62. Mesec dni kasneje sem se na štop vračal skozi Belgijo in Nemčijo in se zvečer znašel brez cvenka, utrujen, lačen, tudi »malce« prašen na cesti v predmestju Celovca.
Brez upanja sem že v mraku še dvigal prst ob cesti. Tedaj je na drugi strani ceste v nasprotno smer ustavil meni povsem neznan avto s celovško registracijo, iz avta pa negotov klic: »Boris?!« Rekel sem si, da je to gotovo napaka, saj v Celovcu nikogar ne poznam, ali pa se mi bo prikazala Marija.
Bil je isti Valentin z Montmartra, ki se je (tudi) tokrat povsem po naključju pripeljal mimo. Bolj je bilo presenetljivo, da me je po kratkem pariškem srečanju sploh prepoznal. Peljal me je domov v Sveče, tam sem se najedel, naspal in naslednjega dne odštopal do morja.
Odtlej srečujem Valentina Inzka vsakih 13 do 20 let.
Samo pet minut sem okleval, ali naj pozvonim pri vratih hiše, ki so mi jo pokazali vaščani, ker se po 50 letih nisem spomnil čisto nič kraja. Predsednik koroških Slovencev je bil doma. V prvem hipu me ni prepoznal, potem naju je povabil v hišo, polno knjig in slik. Pokramljali smo, obudila sva spomine na srečanja. Ta dan je pričakoval še en obisk iz Pirana. Izmenjala sva si telefonski številki in si ob slovesu rekla, da se bova spet srečala. Verjetno prej kot čez 15 let.
