Pred kompleksom zgradb, med katerimi zavzemata osrednjo lego reaktorja, ki ju zaradi v nebo dvigajočih se cevi v obliki dimnikov ne moremo zgrešiti, ogovorim mimoidočega uslužbenca. Zaradi oblačila zastarelega kroja v rjavi barvi deluje kakor iz vohunskega filma iz časa hladne vojne. V ruskem jeziku me prijazno pospremi do informacijskega središča litovske jedrske elektrarne Ignalina. Tu so snemali priljubljeno serijo Černobil, ki je ta teden dobila zlati globus.

Kolo pustim v avli. Pred toaleto me napis v ruski cirilici preseneti, čeprav bi ga moral pričakovati, saj je večina zaposlenih v elektrarni ruske narodnosti. Na vrhuncu delovanja v sovjetskih časih jih je bilo več kot 10.000, danes pa za varnost in proces razgradnje nuklearke, edine na območju Baltika, skrbi le še dva tisoč strokovnjakov.


 

Odlagališče v jezeru Drukšiai

Jedrsko elektrarno, poimenovano po bližnjem naselju Ignalina, so začeli graditi leta 1978. Prvi reaktor, v svojem času je bil eden najmočnejših na svetu, so zagnali pet let pozneje. Začetek delovanja drugega je bil načrtovan za leto 1986, vendar so zagon zaradi katastrofe v Černobilu, v kateri je razneslo reaktorje enakega tipa, za leto dni prestavili. Tretji reaktor so začeli graditi leto dni pred černobilsko nesrečo, nato so gradnjo ustavili. Nuklearko so postavili ob jezeru Drukšiai, največjem jezeru v Litvi, katerega del sega v sosednjo Belorusijo. Jezerska voda, ki je vir hlajenja reaktorjev, se je v zadnjih desetletjih segrela za tri stopinje, v jezero pa so odlagali tudi radioaktivne snovi in težke kovine.

V sosednjem prostoru z modelčkom vodno hlajenega reaktorja RBMK-1500, podobnega modelu reaktorja, ki sem ga pred leti že videl v Narodnem muzeju Černobila v Kijevu, vodnica razloži značilnosti in posebnosti sestave in delovanja kanalnega reaktorja velike moči, moderiranega z grafitom, kakršne so izdelovali le na ozemlju Sovjetske zveze. Posebnost takšnega tipa reaktorjev je bila, da so v njih poleg energije lahko pridobivali tudi plutonij, primeren za izdelavo atomske bombe.



V zadnjem prostoru nam predstavijo varnostne ukrepe, načrt demontaže elektrarne in načrtovane zmogljivosti za skladiščenje izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov. V skladu s pristopno pogodbo z EU so delovanje prvega reaktorja ustavili leta 2004, drugega pa leta 2009. Gre za proces prve razgradnje reaktorjev enakega tipa, kot je bil v Černobilu. Po načrtih naj bi bilo leta 2038 območje današnje elektrarne ekološko neoporečno in rekultivirano. Radioaktivni material bo po njihovih napovedih trajno varno uskladiščen v podzemnih betonskih sarkofagih.

V zadnjih mesecih število obiskovalcev elektrarne Ignalina hitro narašča. Zaradi podobnosti z nuklearko pri Pripjatu so jo namreč izbrali za prizorišče snemanja priljubljene serije Černobil televizijskih hiš HBO in Sky iz leta 2019.


 

Atomsko mesto v gozdu

S kolesom odhitim proti bližnjemu Visaginasu, najmlajšemu mestu v Litvi, zgrajenemu leta 1975 v idiličnem borovem gozdu na območju z zemljo zravnanih vasi za družine zaposlenih v jedrski elektrarni. Do mesta, ki velja za enega bolj kakovostnih predstavnikov sovjetskega modernizma, me usmerjajo toplovodne cevi, speljane iz nuklearke, ki so nekoč zagotavljale poceni ogrevanje. Drvim po prostornih pločnikih in zelo širokih avenijah, kjer načrtno ni bilo nobenega semaforja, da ne bi bilo zastojev v primeru evakuacije zaradi jedrske nesreče.

Pogled na Googlov zemljevid razkrije, da ulice še danes nosijo imena, kot so Sovjetska, Kozmonavtska, Mladinska, Ulica prijateljstva in Avenija miru. Popolno podobo mesteca, zamrznjenega v sovjetski dobi, zmotijo le manjši nakupovalni centri litovskih trgovskih verig in po osamosvojitvi zgrajene cerkve, med katerimi je največja pravoslavna. Po prenehanju obratovanja elektrarne se je število prebivalcev zmanjšalo z več kot 30.000 na 20.000. In vprašanje je, koliko jih bo še živelo tu čez desetletje ali dve, ko bo razgradnja nuklearke dokončana.



Večinoma rusko govoreče mimoidoče povprašam po parku​ Visaginas, vendar zmajujejo z glavo. Ko poskusim s starim izrazom »Lok«, me usmerijo ven iz mesta. Uživam v vožnji po asfaltirani potki med borovci, in če ne bi bil pod vtisom ogleda nuklearke, bi mislil, da sem na počitniški destinaciji.

Znajdem se na jasi, obdani z nizkimi oranžnimi opečnimi zgradbami, te me spominjajo na vrtec, ki sem ga obiskoval. Sem na območju nekdanjega šolskega rekreacijskega kompleksa, zgrajenega za otroke zaposlenih v nuklearki. Nastanitvene in kongresne zmogljivosti zdaj oddajajo turističnim skupinam. Z vodnico vstopiva v zgradbo, po osamosvojitvi postavljeno na mestu prvotne kinodvorane.

Sprehodiva se skozi temen hodnik in vstopiva v prostrano dvorano. Dobesedno obstrmim. Bojne ladje Galaktika tukaj res nisem pričakoval! Vse polno monitorjev, nadzornih plošč, gumbov, števcev in merilnih instrumentov. Sva v simulacijski nadzorni sobi jedrske elektrarne Ignalina. Sogovornica poudari, da so si zaradi visokih mednarodnih finančnih sredstev za razgradnjo nuklearke lahko privoščili postavitev simulacijske sobe, ki je bila namenjena usposabljanju osebja in testiranju v okoliščinah izrednih dogodkov. Simulacijska soba postaja turistična atrakcija, saj so jo uporabili kot model černobilske kontrolne sobe pri snemanju TV-serije.



Ujamem zadnji vlak do Vilne. Sedeč na lesenih klopeh med večinoma rusko govorečimi potniki se med vožnjo spomnim na spletni zapis mlade fotografinje iz Vilne, ki se je za dobra tri leta preselila k partnerju v Visaginas. Na obisk je povabila prijateljico iz litovske prestolnice in ta ji je povedala, da ni prepričana, ali bo dobila vizum za Visaginas. Ta anekdota kaže na negativno podobo in predsodke o tem »ruskem« mestu v domači javnosti.
 

Popularizacija sovjetske dediščine

V tišini nedeljskega jutra se sprehajam med sivimi stolpnicami. Nekatere zgradbe nosijo z rjo oplemenitene številke, očitno še s konca 80. let 20. stoletja, ko so stanovanjsko sosesko Fabijoniškes, ki je ohranila prvotni videz, zgradili. S širokimi avenijami, ki jih krasijo redko posejana drevesa, je v seriji Černobil služila za kuliso mesta, iz katerega so po katastrofi evakuirali prebivalce. Soseska je zgolj eno izmed prizorišč snemanja v Vilni.




S pomočjo lokacij, označenih na spletni strani Turizma Vilna, si ogledam še druga. Nekdanji protokolarni objekt, ki je gostil tako Gorbačova kot Nixona, je posodil podobo hotelu v Pripjatu, medtem ko so nekdanji kulturni in športni center ministrstva za notranje zadeve iz leta 1982 spremenili v hotelsko restavracijo z avtentično opremo. V dvorani fakultete za arhitekturo v starem delu Vilne so posneli sodni proces vpletenim v katastrofo, jetniško celico za izmišljeni lik jedrske fizičarke pa postavili na zelo avtentični lokaciji jetniških celic KGB, danes preurejenih v enega najbolj obiskanih muzejev v Litvi.